Dragocene knjige na dosegu roke

MM -

 



Nisem ne zgodovinarka, ne psihoterapevtka, a se mi je življenje obrnilo tako, da je v mojem vsakodnevnem delu že skoraj 50 let prisoten tudi (zelo laičen) ščepec enega in tudi drugega.

🌺
Če bi le lahko, bi moje knjige z vsem srcem spregovorile ne le o tistih, čigar zgodbe so zapisane med platnicami, ampak tudi o tistih, ki so jih vzeli v roke in prebirali – ter hkrati spoznavali same sebe.
V seriji Ogenj, rit in kače niso za igrače (20 € posamezna knjiga) je zbranih več kot štiri tisoč resničnih življenjskih zgodb – izpovedi žensk in moških, ki so se rodili v zadnjih 100 letih.
Pripovedujejo o revščini, delu, veri, trpljenju, intimi, pa tudi o ljubezni, sramu, upanju, o moči in preživetju.
Zgodbe, povedane iz ''prve roke'', niso olepšane. So take, kot jih je prineslo življenje – z vsemi brazgotinami vred, ki jih čas ni mogel izbrisati.
Pravijo tudi, da je zbirka unikatna tudi v svetovnem pomenu. Noben narod nima podobne!


🌺
Zadnji roman Mehko kot britev (20€) razkriva temne plasti preteklosti – prostitucijo v času nekdanje Jugoslavije, zlorabe moči in molka, ki je bil pogosto nevarnejši od resnice.
🌺
Knjiga Kje je otrok? (15€) pa seže globoko v človekovo vest – v vprašanje, kje so meje naše brezbrižnosti, ko gre za ugrabljene in izginule otroke.
🌺
Knjige niso namenjene le branju, temveč predvsem premisleku, kdo smo bili – in kdo smo postali.

Ko vzamemo v roke te knjige, ne preberete samo zgodb drugih. Prebereš tudi del sebe, ki je skrit v zgodbah prednikov.

🌺
Knjige lahko ponovno naročite na ZS in na mail: jutri2052@gmail.com

Še
podkast na AIDEA:







PS
Lahko pa že danes razmišljate o Miklavžu ali Božičku.💓

Na voljo sta dve izjemni knjigi za otroke po 10 € vsaka.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »