inspiracije

 

Moj življenjski moto je- in to kar pomnim- ''Vsaka, še tako slaba stvar je za nekaj dobra''. Iz slabega in zelo slabega se največkrat ''rodijo'' zelo dobre izkušnje, človek se hkrati tudi marsičesa nauči - zlasti o ljudeh.

Ko so pred davnimi leti moji- zlasti bolj ''krščanski'' znanci - izvedeli, da zbiram zgodbe o intimnem življenju prednikov, so se obilo zgražali, češ, to se pa za eno mamo štirih otrok ne spodobi. Opazk je bilo precej, a vsaka od njih je bila zame kot za bika rdeča cunja! Negativno nastrojena zgražanja so bila pogosto največja spodbuda, da sem kljubovala in trmasto zbirala zgodbe še naprej.

Na nekem literarnem večeru mi je voditeljica postavila zelo zanimivo- morda celo precej izzivalno vprašanje: "Milena, ali zapisujete zgodbe drugih zato, ker bi vam avtorski roman šel težko od rok?« Ne, nisem bila užaljena, še zdaleč ne! Gospa voditeljica ni vedela, da sem izdala že več otroških knjig, med katerimi sem bila najbolj ponosna na mladinski krimi roman PIKA NA B.

Na poti domov sem se odločila: ubesedila bom zgodbo o ukradenih otrocih, ki se mi je že lep čas motala po glavi. In tako je nastal moj prvi roman za odrasle KJE JE OTROK, ki je doživel že tri dotise, pa še kar naprej bralci sega po njem.

V času, ko sem zbirala moške zgodbe, sem se v Trebnjem srečala z Metodom, lastnikom ene najbolj razvpite diskoteke pri nas. Pogovor je bil izjemno zanimiv, nekaj časa mu je prisostvovala tudi prijateljica Marija iz Trebnjega. O moških, ki so v diskotekah iskali ženske za ''eno noč'', sem slišala neverjetne zgodbe. Enako velja tudi za ženske, ki so te ''moške želje'' izkoristile in z njimi kdaj tudi kaj zaslužile.

Zelo kmalu sem se praktično za isto mizo srečala s človekom, ki je delal kot varnostnik v neki igralnici, njegova zgodba o nešteto potovalkah, ki so bile polne tuje valute (marke, lire, šilingi), v 60 in 70 letih pa so jih dostavljali nekam na Miklošičevo v Ljubljani, pa mi je še dodatno zaposlovala domišljijo.

Potem sem srečala še Marijo. V 60 letih je bila zelo opazna lepotica. Ko mi je povedala zgodbo o neki znani kulturnici- ki je bila hkrati tudi ''animatorka za spolne užitke takratne elite'', je padla odločitev. Vse te zgodbe moram združiti v eno in nastal je roman MEHKO KOT BRITEV, izšel je letos maja, vsi, ki so ga prebrali, pa pravijo, da je ''bomba''!

Zadnje čase poskušam kar se da umirjeno spremljati tudi sovražne komentarje. Predstavljam si, kakšni neki so tisti, ki napišejo grde reči, podkrepljene z zmerljivkami in vulgarizmi.

Kaj počnejo v realnem življenju, česa so tudi tam- ne le na Facebooku- zmožni storiti bližnjemu, so osamljeni, zagrenjeni, obupani, ali pa jim zato, da zmerjajo in ponižujejo drugače misleče, njihovi botri dobro plačajo.

»Milenči, zakaj pa ne bi napisala romana, v katerem bi imeli glavno vlogo?« sem si rekla, ko sem se – po srečanju z Alešem Primcem – peljala proti domu!

Tako. Zdaj vidite, da rek: v vsaki stvari je tudi nekaj dobrega, še kako velja! In zato se tistim najhujšim komentatorjem na tem mestu za idejo (inspiracijo), ki so mi jo dali za novo pisanje, iskreno zahvaljujem.