KAKO JE SVET LAHKO MAJHEN

MM -

 



Zmeraj, ko grem od doma, pa si- če je le mogoče- uredim še kakšen dodaten postanek. Včasih so temu rekli ''dve muhi na en mah''. Domov sem se zato vračala čez Tuhinjsko dolino. Tam nekje, že proti koncu sva se srečali z Eriko.

****
Ko sva se na terasi, na prijetnem soncu, usedli h kavi, ŠE NI VEDELA, KAKŠNO ''PRESENEČENJE'' SEM PRINESLA S SEBOJ...🙃
Poročila se je v družino, v kateri se je po 2. svetovni vojni dogajalo marsikaj (milo rečeno). Medvojne travme, alkohol, nasilje...so pripomogli, da se je pet hčera zelo hitro odselilo od doma. Med njimi je bila tudi njena tašča, ki pa je bila edina, da ji je uspelo, da se je rešila ''družinskih vzorcev'', si poiskala prijetnega fanta ter si z njim ustvarila dom. Ker pa sestre niso imele podobne sreče- vse štiri so se poročile z alkoholiki- je njena tašča pomagala pri odraščanju tudi svojim nečakom in nečakinjam.
Čez leta, ko se je v družino primožila Erika, je o tem, kaj se je dogajalo, sem in tja slišala kakšno zgodbo.
Ko je tašča letos spomladi umrla, je med njeno zapuščino našla tudi dve knjigi iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.
Takole je včeraj pripovedovala Erika:
"Najdba vaših knjig je naju z možem zelo presenetila, saj ni bila nobena skrivnost, da so bile edine knjige, ki jih je tašča brala- kuharske knjige.
Takrat vaših knjig še nisem poznala, iz čiste radovednosti sva jih z možem iz doma za starejše, kjer je tašča bivala in tam potem tudi preminula, odnesla domov.
Moža so še posebej zanimale zgodbe, zapisane tam, kjer so bile med strani dodane različne podobnice.
Bolj, kot je razmišljal, bolj se mu je zdelo, da tiste zgodbe govorijo o njegovi mami..."
In kaj je potem Erika naredila? Poklicala me je. Jaz pa sem v arhivu, ki sicer ni ravno zgledno urejen 😇, poiskala posnetek pogovora z njeno taščo. Shranila sem tudi fotografijo, saj je naju- ob mojem obisku v domu- fotografirala ena od tam zaposlenih.
Skratka- to dvoje sem včeraj potem oddala Eriki, ki je bila nepričakovanega ''darila'' neizmerno vesela.
Beseda je potem stekla še sestrah njene pokojne tašče, pa o drobcih iz njihovega življenja, ki jih je - sicer bolj slabo - poznala.
Žal ji je bilo, da zgodb, ki so krožile med sorodniki, niso zapisovali.
Ker če bi jih, bi lahko bolje razumeli tudi potomce, ki so odraščali v težkih, včasih celo zelo neznosnih razmerah.
Ob takšnih srečanjih, kot je bilo to- z Eriko- se zavem, kako dragocene so te knjige. In kako prav je bilo, da so sploh bile napisane!❤



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »