VSEM, KI HITIJO

 »Kako sem upehana!« je zastokala babica, ko je vstopila v sobo.

»Pohiti Gašper, mudi se mi po kruh in mleko.«

»Kam pa tako naglo?« se oglasi ura.

Babica se je ljubeznivo nasmehnila.

»Ne zameri mi, toda danes imam še kup opravkov. Ne morem poklepetati s tabo.«

»Potem pa nič,« je bila žalostna ura.

Mislila je, da ji bo babica povedala zgodbo o jutru, ki se je prebujalo zunaj. Želela je slišati besedo, dve o pticah, ki so si spletle gnezdo nad babičinim oknom.

Z globokim vzdihom je povesila kazalce. Včasih si je neznansko želela pokukati v širni svet, toda kaj, ko je morala nenehno šteti ure in minute.

»Gašper, kje imaš dežnik? Vsak čas bo pričelo deževati,« je sitnarila babica.

»Je že prav, je že prav. Malo potrpi, saj bom takoj,« se je deček počasi skobacal s stola in na široko zazehal.

Potem je poiskal jopič in se jezil, ker so bili rokavi obrnjeni narobe. Čevljev spet ni bilo na svojem mestu, zato jih je moral najprej poiskati.

Še dobro, da ni videl jeze, ki se je počasi začela nabirati v babičinih očeh.

Na dvorišče se je pripeljal poštar.

»Ravno prav,« je zadovoljno zagodel, ko je zagledal babico, ki je stopila na prag.

»Prihranili ste mi pet minut!« je zaklical, medtem ko je babica tlačila pisma v torbo.

»Ali je kaj novega v naši ulici?« je vseeno vprašala. Čeprav se ji je mudilo, je bila še zmeraj zelo radovedna.

»Kup novic, seveda! Toda, žal, nimam časa, da bi jih razlagal, «je odgovoril poštar, se zavihtel na kolo in izginil za ovinkom.

Babica je prijela Gašperja za roko, ko sta prečkala cesto.

»Dobro jutro!« ju je pozdravil stric Matic in privzdignil klobuk.

»Povabil bi vaju na čaj, toda kaj, ko se mi mudi na avtobus!« je še dodal ter pospešil korak.

V trgovini je bila velika gneča. Prodajalke so hitele in kupci so se prerivali, kdo bo prej prišel na vrsto.

»Au, boli!« je zavpil Gašper, ko mu je nekdo stopil na nogo.

Toda nihče se ni zmenil zanj.

Vsi so bili zelo sitni in nestrpni.

Suvali so se s komolci in se jezno gledali.

»Mudi se mi, dojenček je sam doma,« je tarnala mlada mamica.

»Tudi moj čas je dragocen!« je vzvišeno vpadla v besedo gospa z rumenim šalom okoli vratu.

»Čez eno uro imam pomemben sestanek s pomembnimi ljudmi,« je zašepetal mož z veliko črno torbo.

»Prosim, spustite me naprej.«

Gašperju se je odvalil kamen od srca, ko sta z babico spet stopila na pločnik.

»To je strašno, če se komu kar naprej mudi!« je rekel deček in zadihal s polnimi pljuči.

Babica je raztreseno prikimala, kajti v mislih je že delala načrte o tem, kaj bo počela, ko prideta domov.

V parku sta srečala muco.

Ležala je na klopi in dremala.

Gašper je stopil bliže in jo pogladil po hrbtu.

»Kaj pa delaš?«

»Mjav, mjav, nič posebnega. Predem čas in se grejem na soncu. Vso noč sem lovila miši, mjav, mjav, zato sem utrujena,« je odgovorila leno in dremavo.

»Potem se ti nikamor ne mudi?«

»Seveda ne,« se je nasmehnila muca.

»Do poldneva si bom napredla za celo košaro časa, ki ga bom imela v rezervi, če se mi bo kdaj mudilo.«

»Prosim te muca, posodi malo časa moji babici. Kar naprej hiti in to me zelo moti,« je zaprosil Gašper.

»Vzemi ga,« je zazehala muca in vrgla dečku klobčič volne.

Izza oblakov je pokukalo sonce.

Pogledalo je na uro in vzdihnilo. Predolgo se je zamudilo na opoldanskem čaju.

»Še malo, pa bi na zemlji nastal velik direndaj, ker bi ljudje mislili, da je kaj narobe, če bi se ne premaknilo naprej.«

»Kar potolaži se, sonce! V žepu imam še nedotaknjen klobčič časa, ki ga je napredla muca. Če ti bo kakšna minutka zmanjkala, ti ga lahko posodim.«

»Ko bom v stiski, se bom spomnilo nate,« je reklo sonce in se spet skrilo za oblake.

Na mravljišču pod visoko smreko so hitele mravlje.

»Kam se vam tako mudi?« jih je pobaral Gašper.

»Mudi, mudi se nam! Delamo od jutra do večera in niti minute ne počivamo. Ura nas kar naprej preganja.«

»Skrijte se pred njo, pa bo,« je predlagal Gašper.

»Za trenutek se odpočijte in pojejte tele drobtinice.«

Toda mravlje se niso dale pregovoriti. Odhitele so naprej in se niso več menile za dečka.

»Končno sva doma!« je vzkliknila babica.

»Pristaviti moram kosilo, pomesti stopnice in opleti gredo s solato. Ura, prosim te, samo za hip postoj.«

Zavihala si je rokave in pričela lupiti čebulo.

Potem je stekla v klet po krompir in mimogrede pristavila mleko za puding.

Gašper je brisal posodo in razmišljal: "Tole mi ni prav nič všeč. Babica nima več nobenega časa, da bi mi pripovedovala pravljice. Nič več ne hodiva na sprehode in že dolgo mi ni zapela nobene pesmice. Nekaj moram storiti, toda kaj?!«

Nenadoma je otipal klobčič, ki mu ga je dala muca. Začel je odvijati srebrno nit in v kuhinji se je nenadoma znašlo več metrov časa.

»Kaj bova z njim?« je vprašal babico.

Ta je nezaupljivo pogledala klobčič, potem pa se je nasmehnila.

»Izkoristila ga bova do zadnje minute!«

Vzela je košaro, zložila vanjo nekaj sendvičev, na vrh pa je položila knjigo.

Potem sta se prijela za roke in se napotila k reki.

Usedla sta se na breg in pozabila na uro in na čas, ki je babico kar naprej preganjal.

Medtem ko je Gašper poslušal pravljico, je gledal v nebo in štel oblake, ki so poplesavali sem in tja.

Babica je zapela še pesem o pšenici, ki raste na polju ter o strašilu, ki sameva sredi koruze. Gašper jo je poslušal in bilo mu je toplo pri srcu.

Babica se je zamislila:

»To je pa res lepo, če se mi nikamor ne mudi. In s kakšno lahkoto sem pozabila na uro in na čas, ki me kar naprej preganja. Pozabila sem že, da se Gašper rad nasloni na ramo in utihne, medtem ko mu berem. Pa njegov smeh, ki se razlije tja do smrek. Kako sem mogla pozabiti celo na to?!«

»Koliko časa je napredla muca?« je čez čas, že malce dremavo, vprašala babica.

Gašper je skomignil z rameni, češ, kaj jaz vem.

Babica mu je razmršila lase.

»Navihanec,« mu je rekla in ga poljubila.