Kako se je gradilo v petdesetih in šestdesetih
Hiše - kot kocke
Hiše, ki so bile zgrajene po 2. sv. vojni, so si na videz zelo podobne. Ne le po zunanjosti- tudi po notranji razporeditvi prostorov.
Načrtov za hiše niso ustvarjali arhitekti, temveč zidarji sami. Največ je bilo visokopritličnih hiš. Zunanje stopnice so skozi verando vodile do hodnika. Prva vrata so se odpirala v tako imenovano hišo (dnevno sobo), iz nje je bil vhod v spalnico staršev. Na koncu kratkega hodnika je bila kuhinja, na levi strani pa shramba, ki so jo z leti spremenili v kopalnico.
Spodaj je bila klet, v njej so hranili ozimnico, drva in premog. Poseben prostorček je bil namenjen pranju perila (žehti).
V kuhinji je stal vzidan štedilnik, kolmkišta in gredenca. Miza je bila večja, ob steni je bila klop, družinski člani so sedeli tudi na štokarlih.
V hiši je bila kmečka peč, okoli nje lesena klop. Spredaj je stala mizica, na kateri se je klekljalo in pisalo domače naloge. Pri nas smo imeli še lesen komplet stolov in mize znanega oblikovalca Nika Kralja. Čez leta se je komplet preselil v verando, kjer je še danes.
V spalnici je stala zakonska postelja, psiha in tridelna omara ter dve omarici zraven postelje. Po tleh je bil parket, ki smo ga na vsake toliko časa zdrajtirali, na novo namazali s posebno mastjo. Otroci pa smo ga vsako sobota biksali.
Pod streho so- odvisno od števila otrok- uredili dve ali tri sobe. Ker pa ni bilo nobene izolacije, je bilo v njih pozimi strupen mraz. Rjuhe so bile zato ves čas vlažne, na stropu se je naredil sren, ki zlepa ni popustil. Otroci so spali dva po dva. Postelje so bile bolj kot ne na ''tri pa pol'', kar je pomenilo, da so se ob premetavanju pogosto podrle.
**
Elizabeta in njen pokojni mož Jože sta hišo zastavila že leta 1949. Najprej sta mislila, da bosta delala na kmetiji, vendar se z očetom, ki je bil precej nazadnjaški, nista ujela. Vodo sta morala, čeprav je že bila možnost, da se priključijo na vodovod, nositi od zunaj, drva so bila kar pod stopnicami, kjer se je šlo na štalo. Bili so štirje, še dva otroka, pohištvo je bilo, vsaj za Elizabeto, dragoceno, bilo je namreč del njene dote. A kaj, ko se je oče obnašal, kot da vse skupaj ni nič vredno. Zaposlen je bil le Jože, ker je bilo pred letom 1950 za ženske bore malo delovnih mest. Kmalu sta spoznala, da se od obljub ne da živeti, od žlehtnobe pa sploh ne. Ko je ona poribala tla, je gospodar pripeljal iz štale konja in ga vodil po hiši.
Čeprav ju je vsako jutro že zarana spomnil, da je zemlja zlata valuta, sta že po enem letu obupala – in odšla na svoje.
»Si predstavljate, da se danes lotite zidave ob eni zelo skromni plači?« sprašuje Elizabeta.
»Denarja ni bilo in delavci na srečo v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Tudi kosci so pili vodo, čeprav jim včasih gospodar še te ni prinesel. Vsak dan sem skuhala velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim. Foušije med nami ni bilo. Bolj so ljudje razmišljali, da če bo on hišo naredil, jo bom pa tudi jaz lahko. Zgodilo se je, da je bil kdo od delavcev slabe volje in je kričal nad mano, verjemite, le z roko sem zamahnila in se nasmehnila, da je le hiša rasla! Bilo je že sredi avgusta, ko smo zalili prvo betonsko ploščo. Oče je postajal vedno bolj grd do naju. Veliko sem jokala, ker me je žalil, pa se je Tone nekoč razjezil, šel do vodovodarja in električarja, stric mi je podaril macesnove deske, bilo jih je ravno dovolj, da smo pohiteli z najnujnejšimi deli in se še pred zimo preselili na svoje. Žal smo se prenaglili, saj so bile stene še vlažne, nenehno je teklo od vsepovsod, otroka sta bila ves čas bolna, a smo najhujše do spomladi premagali. Strašno sva bila ponosna nase!«
**
Denar bi že bil, pa cementa ni
Največji problem mladih graditeljev je bil, da se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga potrebovali. Niti železo niti cement. Na srečo je bilo v Žireh kar nekaj mest, kjer so sami izdelovali opeko. Imenovali so jih ceglounce. Stale so na mestih, kjer je bila zemlja ilovnata. Peči za žganje so bile v nenehni pripravljenosti. Ženske, ki niso hodile v službo, so vse noči kurile, da se je opeka enakomerno žgala. Pri izdelavi so pomagali otroci in sorodniki.
Največ težav je bilo s cementom, ki se ga v sezoni sploh ni dalo dobiti. Na jesen, ko je bilo gradbene sezone konec, so ga trgovci pričeli ponujati nestrpnežem. Po navadi je bil še malo cenejši kot v glavni sezoni.
»Nekoč sem ga kupil po 23 dinarjev, in to kar celo tono. Znosil sem ga v klet in zaščitil pred vlago. Pa je prišel zidar Gabrijel, rekel, naj ga posodim, da ga bodo pri Štalarju nucali, spomladi pa vrnili. Še kar v redu, z malo dobička, sem prišel skozi,« je povedal Polde, še zmeraj vidno zadovoljen, da mu je pred skoraj petdesetimi leti uspelo narediti tako dobro kupčijo. Drugače pa so cement merili s pestjo, da ga ni šlo preveč v nič. Tisti, malo bolj radodarni pa s kelo.
Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po drugih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugod pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.
»Spominjam se politično zelo zavednega Žirovca. Potem ko se je z uslugami švercerja okoristil, ga je prijavil. Ko se je izvedelo, so ga vsi gledali postrani,« je povedal Janez.
Nezadovoljstvo so – ker si drugače niso upali – izražali tako, da na šihtu niso hoteli malicati za isto mizo, kot je sedela tožibaba.
Do železa za plošče so se prikopali na dokaj izviren način.
Takoj po drugi svetovni vojni so nabirali drajt na meji z Italijo. Navili so ga na kol in ga vsak dan sproti, na kolesu, vozili domov. Tudi nad okna – za preklade – so dajali železne štange, ki so bile prav tako pobrane na mejnem področju. Malce trpko bi lahko rekli, da je vsaka stvar za nekaj dobra – tudi vojna.
Apno so žgali sami, zavedali pa so se, da so bile apnenice nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen otrok, vendar o hujših nesrečah ni podatkov.
Les za rošt so graditelji nabrali pri kmetih. To navado so nadaljevali skoraj vsi z nekaj redkimi izjemami.
(Zidavi hiš po vojni sem v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače namenila celo poglavje. Posamezne zgodbe pa se najdejo tudi v drugi in tretji knjigi)
Naročilnica za Ogenj, rit in kače niso za igrače:
Svoje zgodbe in tudi morebitne želje lahko sporočite na mail
jutri2052@gmail.com
Komentarji
Objavite komentar