Nasilje

 


Konrad (1979):"Moji spomini na mladosti so zelo žalostni, kruti in polni solz. Ni me sram priznati, da sem, četudi sem fant, velikokrat jokal. Bili smo štirje bratje. Pazili smo drug na drugega, kajti oče je bil nasilnež, znan daleč naokoli. Najmlajši bratec ga je imel kljub številnim klofutam zelo rad. Ves čas je hodil za njim in mu pomagal nositi različna orodja, ki jih je potreboval pri delu. Ni se mu umaknil izpod nog niti takrat, ko se je oče primajal iz gostilne. Nekoč se mu ni zadosti hitro umaknil, ko je hotel sesti za mizo. Prijel ga je in ga prej, preden smo pritekli in ga rešili, treščil ob steno. Velika sreča je bila, da je zdravnik, ki je bil po spletu srečnih okoliščin na obisku pri sosedu, težkem bolniku, takoj pritekel. Brat je krvavel iz ušes, bil je v nezavesti. Sam ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so brata sicer rešili, njegovega sluha pa niso mogli. K očetu so prišli na razgovor miličniki, a kakšnih sankcij ni bilo. Oče je pil in razgrajal še naprej.

Mama je bila mila, nežna dušica. Polna neke dobrote, srčnosti in ljubezni do nas, otrok. Nikoli ne bom pozabil: oče jo je spolno nadlegoval še potem, ko je bil že star in mu tiste reči niso več delovale. Nekoč sva z bratom zaslišala hlipanje iz njune sobe. Sledili so udarci, klofute in glasno sopenje. Že sva držala za kljuko, da bi vstopila in jo rešila. Očitno je naju slišala, kajti zelo razločno, četudi ne preveč na glas, je naju prosila. ''Fanta, nikar! To ni za vaju, stran pojdita!''

Mama v življenju ni nikomur naredila ničesar hudega. Kar pomnim, je vsako jutro šla k maši, pomagala je, kjer je le mogla, če ne bi bilo nje, z brati nikoli ne bi doštudirali.

Imeli smo srečo, da je oče umrl kmalu zatem, ko je obležal. Vse do zadnje minute ga je mama negovala, hranila, umivala in prenašala njegovo tiho nasilje. Rak mu je vzel glas, a roke je imel še močne.

Ko je umrl, smo si oddahnili. Bratje smo si naredili vsak svojo hišo v neposredni bližini mame. Da bi pazili nanjo. Le najmlajši, ker je bil še samski, je živel z njo. Nekoč smo se pogovarjali o mami. Ni nam bilo jasno, zakaj hodi vsak dan na pokopališče. Po vsem hudem, kar ji je oče naredil, se nam ni zdelo logično. A smo jo preveč spoštovali, da bi ji karkoli očitali.

Nekoč sem se pa le opogumil in jo vprašal, zakaj. Pogledala me je s svojimi lepimi očmi, modrimi kot spominčice, in mi odgovorila: ''Vsakokrat, ko stojim ob njegovem grobu in vidim na spomeniku napisano njegovo ime, se razveselim kot majhen otrok. In potem odidem domov lahkih nog, ker vem, da je pred menoj mirna noč, ko bom lahko zaspala brez bojazni, da me bo kdo udaril.''

Nerodno sem jo objel in stisnil k sebi. Tako zelo sem jo imel rad, po teh besedah pa še raje!"

 




Kot čisto običajen ''Nekdo'' sem se v preteklosti že večkrat soočila z reševanjem težav, ki so jih imeli ljudje z nasilneži. Zgodb o nasilju je, žal, tudi v mojih knjigah precej.

Pri nas, Slovencih, je, žal, tako, da se nasilju raje umaknemo, kot da bi ga reševali, oziroma, da bi ustrezne službe poskrbele, da bi se umaknilo nasilneže.

Spominjam se neke zelo zgovorne zgodbe, ki sem ji bila sama priča. Šlo je za gospo z dvema otrokoma, ki ji je CSD enkrat že pomagal, da se je umaknila možu, ki je bil do nje in do otrok zelo, zelo nasilen. O podrobnostih ne bi, ker ne bi verjeli. Ker ga sistem ni ''kaznoval'', so možakarju zrasla krila in svojo nekdanjo družino je začel še bolj maltretirati. Gospa je bila že čisto na tleh, bala se je že za lastno življenje. Prosila me je, če jo peljem na CSD, kjer jih je želela prositi, naj nasilneža odstranijo. Tam je doživela hladen tuš. Bila sem zraven, prizemljilo je tudi mene. Rekli so ji namreč, da stori najbolje, da se pač še enkrat seli. Malo dlje od zdajšnjega bivališča, seveda. Na srečo je nasilneža kmalu za tem dočakala ''karma'', tako da je družina lahko zaživela človeka vredno življenje. Kaj pa, če se to ne bi zgodilo? Bi se nasilna zgodba končala z umorom? Kdo bi si pilatovsko umil roke?

**

V neki vasi je družina izgubila očeta. Sosedje so pozabili na precej zoprne razprtije, ki so jih imeli z njim, stopili so skupaj in družini pomagali po svojih najboljših močeh. Med drugim so zamenjali dotrajano streho na njihovi hiši, brezplačno so napeljali centralno kurjavo, družina je plačala le material. Ni minilo leto, ko je ulica, v kateri so živeli, dobila priložnost za optiko. Takrat pa se je začelo: dotični so sprva dali dovoljenje, da se na njihovem prekoplje  kakšnih 10 metrov za kable, a so se potem čez noč premislili. Še več: od izvajalca so zahtevali celo odškodnino, četudi so s svojim podpisom jamčili, da del ne bodo ovirali. Sosedu, ki jim je v tragediji najbolj stal ob strani, so, meni nič-tebi nič- posekali tri jablane, z izgovorom, da na njihov vrt ''meče senco''.

**

V neki firmi so zaposlili gospo, ki je bila- milo rečeno- poosebljena zloba. ''Jebala'' je podrejene, veliko je bilo bolniških, a vodstvo se ni zganilo. Po spletu okoliščin je prišla na dotični oddelek tudi študentka, ki je bila hčerka ženske, s katero je eden od šefov skakal čez plot. Pritožila se je mami, ta pa svojemu ljubimcu. A brezuspešno. Skomignil je z rameni:''Dokler imamo na oddelku to Zlobo, imamo v vodstvu manj dela.''  

**

Takšnih in podobnih zgodb in zgodbic iz vsakdana je še na tisoče. Nekatere se zgradijo na lažeh, na podtikanjih, druge spet na t. i. ''nedotakljivosti'' oseb, ki jim nihče nič ne more. Večina takšne nasilneže stoično prenaša, tudi sodišča jih na koncu ''zaradi pomanjkanja dokazov'' izpustijo na prostost. Žrtve se nasilnežem umikajo, zaradi njih prodajajo hiše, stanovanja- ter bežijo drugam, kjer jih- prej ali slej- nasilneži ponovno dohitijo.

Na šolskih hodnikih je takšnih, ki vzbujajo že v prvem razredu strah in grozo- preveč. Nihče jim nič ne more.

Redke so soseske, ki v svoji sredi ne bi imele nasilneže, ki bi jih izsiljevali, ''zajebavali'', se iz bližnjih norčevali. Neštetokrat kličejo policijo, a so brez moči. Tudi če policija pride- se nič ne zgodi. Morda se, ko takšen koga ubije. A ga običajno doleti le kakšno leto ali dve počitnic za rešetkami, preden se vrne in nadaljuje delo.

 

Nasilnežev je vse polno tudi na družabnih omrežjih. Za nekatere, ki jih osebno poznam, vem, da so za njihovo nenavadno obnašanje ''krive'' psihične bolezni, morda celo alkohol.

ali iz majhnih, družinskih nasilnežev, ki maltretirajo najprej brate in sestre, potem sošolce, partnerja, sodelavce, zrastejo osebe, ki se jih bližnji bojijo, ne morejo pa nič ukreniti, da bi bili varni pred njimi?

 

Komentarji

  1. nasilja,posebno družinskega je veliko.Vzrok je sigurno tudi v tem,da se pristojni za reševanje bojijo zlikovcev in jih raje v imenu varnosti pustijo pri miru.nekateri zganjajo nasilje za zabavo,drugi imajo za to vzrok,prisiliti žrtev,da ravna v njihovo korist.Spominjam se očeta,miličnika,ki mu je umrla žena.tega je že dolgo a posledice še vedno gledamo vsi,ki živimo v bližini.Takoj po smrti se je odselil in poročil ter ustanovil drugo družino.Prejšnjo je prepustil v upravljanje in skrb svoji mami in najstarejši ženini hčerki.Pa ko bi jih vsaj potem pri miru pustil.Vsa leta,dokler mlajši otroci niso odrasli se je vračal nekajkrat na teden in postavljal zahteve o obdelovanju vrta,nakupih,šolskih uspehih.Če ni bilo po ukazih so letele batine,tudi po lastni materi.Pohčerjenka mu je plačevala po 250DEM mesečno prispevka za vzdrževanje hiše kot je govoril, a kasneje se je izkazalo,da je najemnina.če je pripeljala fanta ga je vedno nagnal z lepimi besedami,da je promiskuitetna in ni sposobna skrbeti za družino,da ima že on z njo probleme.Nekoč jo je pretepel,da je splavila.Končno je prijavila in odšla v varno hišo Društva SOS telefon.Na sodišču je vse tožbe dobil on,nekatere stvari je preklicala ker ji je grozila tožba zaradi laži.Odvetnik M iz Novega mesta je lagal zanj kot magnetofon.Ženska je kasneje psihiatrično zboilela,sin je postal alkoholik in pa je užival v sadu prodanega premoženja.še kar so otroci podedovali po materi so morali podpisati soglasje da se proda in denar si je prisvojil t.i. oče.

    OdgovoriIzbriši
  2. Bolj malo pozanm svet,dobro Slovenijo!kričanje,udarci,brce v domačem okolju so za nas vsakdanja normalna stvar.kriva je žrtev,že po pravilu,ne nesposobnost nasilnika,da se obvlada.Pri 17 me je posilil bogat sosed.Še pol leta me je izsiljeval,da sem hodila k njemu na grob sex,imel je zelo majhnega morda je bila to njegova travma.V šoli sem popustila po splavu,ki je bil posledica tega druženja.Sledil je živčni zlom,zdravnik je mami povedal kaj se mi je zgodilo,oče me je stolkel da sem ostala 2 meseca v bolniški.Njegova žena in moji starši so se obnašali kot da sva imela razmerje,njegovih groženj niso jemali resno.Še vedno veljam za kurbo v domači ulici.

    OdgovoriIzbriši
  3. Odraščal sem na kmetiji,katero sta s trdno,sigurno in močno roko upravljala moja zlata starša.Ukvarjali smo se bolj s poljedelstvom kot z živinorejo,ker smo ob vsakem klanju za pujsom dobesedno žalovali.Nikoli mi ni uspelo raštrikati kdo je bil glava družine,ker kakor je mama ubogala očeta je tudi on njo.Ko mi je bilo 7 let,na moj prvi šolski dan sta se stepla,da ju je dedek vlekel narazen,o tem so še dolgo govorili a vzroka nisem nikoli izvedel.Sester se oče načeloma ni dotaknil,le Simono je nekoč odvlekel do korita z vodo,da ji je uničil frizuro in namazan obraz,takšna punca ne more iz njegove hiše.Nad kaznovanjem sester je imela patronat mama.V glavnem so letele klofute zaradi jezikanja,laganja,mesebojnih prepirov.Nas fante je krotil oče,tu je bila lahko bolj hudo.Najstarejši brat kot kolovodja jih je dobil največkrat.Meja ni bila daleč od nas in poznali smo skrivne poti.Preko smo hodili po kavbojke,pijačo,cigarete.Vse to skrivali v hlevu, a groza,oče je odkril skladišče.Takrat je pa padalo,najprej s šibo,potem s pasom. Naslednje jutro po hišnem sestanku smo naložili zaloge na voz in jih skupaj odpeljali na carino.Zelekasti možje so se grabili za glavo in očitali očetu,da spravlja družino v kazenski postopek a oče je trmaril,da moramo biti kaznovani.Plačal je tudi kazen, denar zanjo smo morali zaslužiti med počitnicami.Mene je nalomil,ko sem ponaredil ocene v spričevalu,mlajšega brata pa ko ga je zalotil pri 13 kako se spravlja na punčko,ki je bila pri nas na počitnicah.tega kar se je dogajalo nikoli nisem jemal za družinsko nasilje.vedno ko smo bili kaznovani i pubi i puže smo bili deležni tudi razlage zakaj! Svojih otrok nisem tepel,razen srednjega sina,ko mi je pri 5 letih pobegnil iz vrta in smo ga iskali ves večer, s psi in policijo,našli pa smo ga na terasi bližnjega vikenda.za takrat vem,da udarci po otroku niso bili kazen,enostavno se mi je zmešalo od groze da smo ga izgubili za vedno.Za ali proti udarcem, ne vem,staršema jih nisem zameril,ne vem da bi jih kdaj dobil po krivici.Strinjam se,da če je možna drugačna rešitev je tako bolje, a takrat so ravnali kakor so najbolje vedeli in znali, a predvsem znali so pokazati tudi ljubezen,zaščito in razumevanje.Zelo mlad sem punci naredil otroka.Noro premlad.Njeni starši so zahtevali splav.Moji so ji dali možnost da se preseli k nam,poročila sva se in lahko je končala srednjo šolo.Ko je njen oče očital mojemu naj se briga zase,je moj oče v tistem težkem kritičnem trenutku zavpil: To ni vtikanje,borim se za življenje svojega vnuka,ne boste ga ubili.To je bilo največ in najlepše kar sem v življenju slišal,najboljša popotnica za življenje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti