''Jebanje v glavo'' in ostale slovenske znamenitosti

-

 Martina se v domovino redno vrača konec oktobra. »Dokler bo še mama živa, potem pa verjetno ne več,« mi je rekla, ko sva se včeraj pogovarjali po Skypu.

Stara je 63 let, pravi, da je še zmeraj na višku (delovne) moči. Verjamem ji, ker je v svojem poklicu, ki ga zelo predano opravlja, tudi zelo inovativna, ne sedi in ''ne uživa'' ob minulem delu, kot se v tej starosti pogosto počne.
V tujino je odšla pri enaintridesetih. Pa ne bi- že zaradi mame ne- če ji ne bi metali polen pod noge. Zaposlila se je v domačem podjetju, kjer so ji dajali tudi štipendijo. Četudi je bila najboljša učenka, najboljša študentka, pa to v službi ni veljalo nič. Pomembno je bilo le, da je stric pri lovu nekoga ubil. Za povrh je bil njen šef moški, ki ni imel niti dokončane srednje izobrazbe, znal pa je obilo ''jebati folk'' in na ta način vzdrževati pokorščino na oddelku.
Da bi Martina napredovala? Ni bilo misliti! »Če ji ne bo kaj prav, bo streljala na nas!« so se resno šalili na njen račun. Čeprav je kot študentka dobila za svoje delo (raziskovanje) tri pomembne nagrade, je v službi opravljala čisto navadno pisarniško delo. Takšno, ki bi ga lahko vsak. Tudi tak - z dokončano osemletko.
Njene predloge za izboljšanje nekaterih postopkov so redno zavračali in celo sam direktor se je iz njene ''babje'' pameti na nekem kolegiju ponorčeval.
Sodu pa je izbilo dno, ko so si eno od teh izboljšav prisvojili in so jo potem (trije iz vodstva) patentirali kot svojo. Uprla se je, a so ji hitro dali vedeti, da bo letela iz službe, če bo še jezikala.
»Kdo bo pa za staro mamo skrbel?«
Ta je bila takrat še živa, a zelo uboga, ker je imela sklerozo multipla. Uklonila se je.
Kljub temu je Martina zaradi vseh poniževanj ves čas razmišljala, da bi pustila službo, a tega – tudi zaradi štipendije- ni mogla storiti.
Potem pa je stara mama naredila samomor. Hud udarec za Martino in njeno mamo. Po vasi so se začele širiti ogabne govorice, da sta ji ''pomagali''. Prišlo je celo do forenzične preiskave, staro mamo so dali na obdukcijo in jo temeljito preiskali.
V službi so se ji še bolj izogibali, kot so se ji pred tem. Saj veste, kako to gre: stric je ustrelil prijatelja na lovu, mati in hči, ki ''nista padli daleč od drevesa'', sta pa morili kar doma…
Nekoč so jo, po spletu naključij, ker nihče drug ni obvladal dotičnega tujega jezika, poklicali za prevajalko.
Gospod, predstavnik neke tuje, zelo uspešne firme, je bil njenega spremstva zelo vesel. Sledila je skupna večerja, obisk Blejskega Vintgarja, Pokljuke, Tamarja.
Na štiri oči je gospod iz nje izvlekel nekatere podrobnosti. Zanimalo ga je namreč, kako je možno, da ženska s takšnimi sposobnostmi ždi na nekem, zelo nepomembnem delovnem mestu.
»Bi prišli v našo firmo, če bi vam ponudili ugodne pogoje?« jo je vprašal.
Martina je nemudoma pristala.
Bilo je kakšno leto pred osamosvojitvijo, ko se je s solzami v očeh poslovila od mame ter sedla na letalo. Karto so ji poslali njeni novi delodajalci.
Prišla je v okolje, kjer so znali ceniti njeno delo in njene sposobnosti. V treh letih je napredovala v vodjo oddelka, kjer se je najprej zaposlila. Kmalu je postala direktorica nove podružnice, ki so jo odprli. Čez dobrih deset let bivanja v tujini bi že lahko postala pomemben del vodstva, a je ponudbo hvaležno odklonila. Smisel življenja je videla (in našla) v raziskovalni dejavnosti.
Danes sodi med najpomembnejše raziskovalke na svojem področju. Piše tudi članke, knjige, predava na simpozijih. Kadar ji družinske razmere dopuščajo, veliko potuje. Po njenih stopinjah gresta tudi oba otroka, rojena v svetu, kjer te cenijo po tem, kar znaš, in ustvarjaš in ne po tem, kaj je nekoč počel tvoj stric.
Žal se Martinina zgodba kot slaba mantra ponavlja še danes: v tujino (drugam) ljudje ne bežijo le zaradi boljših pogojev (zaslužka) za življenje, bežijo tudi zato, ker so jih doma, na delovnem mestu, ''jebali v glavo''…Razlogi so ''slovensko tradicionalni'': še zmeraj je pomembno, ''čigav si'', kakšnega prepričanja si, si del (ali pa ne) nekega VIP- mreženja
…To ni prav.
Zelo si želim, da bi se znali Slovenci bolj ceniti med seboj. Da bi tisti, ki nekaj znajo, bili spoštovani tudi doma.
Želim si, da pri drugih ne bi zgolj in samo iskali napak, iskali priložnosti, kako jih ozmerjati, popljuvati, kako jim metati polena pod noge.
Ko se bo to zgodilo, se bo tudi ''zakotje'', v katerem smo obtičali, prevetrilo.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več