za smrt je ni rožce na vrt'

-






Umrljivost žensk med porodom je bila na širšem območju Žirov nizka. In to kljub nemogočim razmeram, garaštvu, revščini, podhranjenosti in nečistoči.
Otroke so pričeli cepiti proti davici in kozam že leta 1920. Kljub temu so te bolezni bile dokaj pogoste. V času, ko še niso poznali antibiotikov, so preživeli le najmočnejši in najodpornejši.
Za škrlatinko, na primer, so morali ležati več kot šest tednov v strogi karanteni. Ta bolezen je pustila tudi hude posledice: vnetje ušes in srčne mišice. Med otroki je bilo veliko glist, želodčnih obolenj in drugih vnetij.
Če so jih bolela ušesa, so jim v vnanje uho vlili toplega olja.
Brinovo olje pa je bilo univerzalno zdravilo, ki je pozdravilo vse, od črvičenja v trebuhu do prehlada. Za koprivnico je zdravnik predpisal grenko sol, ki jo je bilo treba piti po potrebi, imela je okus po sodi bikarboni.
Veliko otrok je zbolevalo za mumpsom. Zaradi glavobolov je bilo potrebno mirovanje. Dogajalo se je, da je bila kdaj pa kdaj zunanja oteklina le neznatna.

Tončka je povedala, da ji oče ni dovolil počivati, ker ni bila na zunaj skoraj nič otekla. Toda oteklina je udarila navznoter, v glavi se ji je pričel nabirati gnoj in zdravnik ji je prerezal uho v zadnjem trenutku, da se je iztočil. Ko mu je mama prinesla edino brisačo v hiši, jo je zavrnil z besedami: kar spravite jo, saj lahko že kmalu pride še župnik.
Nekateri otroci so (tako kot danes) radi vtikali kamenje ali kaj drugega v nos ali uho. V takih primerih pa so se zmeraj odločili za bolnišnico.
Ob pljučnici in prehladih so si pomagali z lanenim semenom. Pogreli so ga in ga dajali otrokom na prsi.
Proti bolečim zobem so se borili na zanimiv način: ali so zažgali kos vrvice in potem vdihavali dim, še bolj pogosto pa so imeli pri roki kos mrzlega železa, ki so si ga tiščali na obolelo mesto.
Pogoste so bile bradavice. Povedali so mi, da so se jih najhitreje odkrižali z zagovarjanjem.
Med ženskami je bilo veliko tuberkuloze, pljučnic, tetanusa, trpele so zaradi povešenih maternic. Ljudje so si pomagali z domačimi čaji, obiskali so domačega padarja, v nujnih primerih, ko jim je šlo že pošteno za nohte, pa so poiskali pomoč zdravnika. Dokler ni bilo domačega, so se odpeljali celo do Ljubljane.
Pogosto niso vedeli, kakšna je bolezen, ki jih je prizadela. Govorili so, da so postali »črni po sredini«, da »gnijejo pri živem telesu«.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več