iz dnevnika

https://www.ona-on.com/magazin/milena-miklavcic-vcasih-so-seksali-tudi-po-trikrat-na-dan/

….. kar sem oblekel vojaško uniformo, me spremlja nepopisno gorje. Ni me sram priznati, da vsak dan molim, da bi ostal živ. V peklu m je držala pokonci samo vera v Boga. In malo sreče.

Smrt kosi med vojaki, ki padajo kot muhe. 180 konj smo imeli na madžarski meji. Ostala sta nam le še dva. Ko smo šli skozi Sento, smo naše konje ponovno videli. In vojake, ki so jih čuvali. Na stotine jih je bilo. Na Veliko noč prispemo v Kragujevac. Slišali smo streljanje in zvečer izvemo, da se je nekomu utrgalo.

Streljal je na Nemce in ti so iz maščevanja pobili na tisoče ljudi. Kri je tekla v potokih. Še vrsto let nisem ponoči spal, ker so se mi prikazovali tisti prizori. '''Ko boste zagledali Nemce,''‘ nam je pridigal kapetan, ''‘vzdignite orožje in roke v zrak, če hočete ostati živi. In bogvaruj, da bi kdo želel streljati nanje!''‘

In res! Ko pridejo Nemci, odvržemo orožje, oni pa začnejo med nas metati bombone. Vsi starojugoslovanski vojaki, z menoj vred, so postali ujetniki. Nastanili so nas v neki šoli. Nemcev se niti pogledati nisem upal, saj sem vedel, da bi me za vsako napačno kretnjo lahko ustrelili. Seveda pa je bilo v tej naši vojski več sort barab. Bili so tudi cigani in Srbi. En cigo me je začel nagovarjati, naj grem z njim. Nisem hotel. Bolj varno se mi je zdelo v družbi treh fantov iz okolice Maribora in Ruš. Če je le bilo mogoče, sem se držal oficirjevih ukazov. Konec aprila sem dobil hudo drisko. Mislil sem, da ne bom preživel. V blodnjah sem, draga žena, klical tvoje ime in objemal najinega fantka.

Počasi smo se prebijali do Sarajeva. Bil sem shujšan do neprepoznavnosti. Eden naših je poznal nekega kmeta. Na travniku pred hišo smo se ustavili, se odpočili in dobili kavo. Čevlji, ki sem jih obul na gole noge, so me ožulili do krvi. Kmet nas je opozoril, da se tam okoli skrivajo četniki. In res. Ko smo se skrili v varno naročje gozdov, smo naleteli na enoto mož. Ležali so po tleh, brez glav ... Zmrazilo nas je. Prav lahko bi bili na njihovem mestu …

V mestu Valjevo smo padli v naročje Nemcev. Obkolili so nas, nas zbadali z bajoneti, zasmehovali in se norčevali iz naše utrujenosti. Morali smo odložiti puške, nato so nas strpali v tovorne vagone. '''Ej, poglej, kamerad, tam je moja hiša!''' me je pocukal za rokav prijatelj, Srb. '''Samo za trenutek skočim pogledat, kako se imajo!'''  je še dodal ter stekel čez tračnice. Točno pred domačimi vrati so ga pokosili rafali. Dvignil je roke visoko v zrak, potem pa se je počasi sesedel in obležal. V dno duše me je zabolelo. '''A se tako zlahka ubija ljudi?' sem se spraševal, ko sem nemočen slonel ob oknu in me je treslo od hudega po vsem telesu.

 Vlak nas je peljal proti Beogradu. Ljudje stojijo na cesti in vpijejo:'' 'Živijo Slovenci, živijo Jugoslavija!''' V prenapolnjene vagone mečejo kruh in denar. Po dolgem času sem se pošteno najedel.

Mislili smo, da smo še zmeraj v Srbiji, ko smo se nenadoma ustavili. Kmalu so nam povedali, da smo prispeli v logar, v Temišvar, v Romuniji. Strpali so nas za ograjo. Več kot 30.000 vojakov starojugoslovanske vojske se je gnetlo na prostem v dežju in blatu. Med njimi je bilo nekaj golobradih fantov. Joj, joj, kako je bilo grozno! Spominjam se, da je raslo nekaj trave tik ob ograji. Bila je lepo zelena, nepohojena, kar vabila je. Kmalu smo izvedeli, zakaj. Vsakega, ki bi se temu zelenju preveč približal in si drznil odtrgati bilko ali dve, bi stražar brez milosti ustrelil. Bili smo v grozljivi stiski: brez hrane, obnemogli, zato so nekateri tvegali. S prestreljeno glavo so potem obležali ostalim drugim v poduk.

Čez dva meseca so nas ponovno spet naložili na vlak. Tokratni cilj je bil v Nemčiji. Še en logar. V njem smo ostali mesec dni. Spet je bila molitev tista, ki me je delala močnega in mi pomagala preživeti. Ko sem mislil, da slabše ne more biti, sem zbolel za malarijo. Med ujetniki je bilo veliko Poljakov in Francozov. Prav njim se imam zahvaliti, da sem se izvlekel iz najhujšega. Nemci so nam sicer delili neke tablete. A jim nismo zaupali. Vse do zadnje smo zmetali v stranišče.

Ko sem ozdravel, je pome prišel kmet iz Danske. Pri njem sem se imel dokaj dobro. Niso bili hudobni. Imel je šest konj in vsakič, ko sem jih peljal h kovaču, sem šel mimo neke hiše, v kateri so imeli dekle za ženitev. Bilo je lepo, plavolaso, simpatično. Malo sem se zagledal vanjo. Tudi ona me je rada videla. Žal je bil med ujetniki, ki so pomagali na kmetiji, tudi neki Poljak, zagrizen partijec. Ko je izvedel, kam mečem oči, mi je zagrozil, da me bo ubil, če se slučajno spentljam s tisto punčaro. Imel me je na muhi, ves čas mi je sledil. Nekoč, ko smo kosili, me je porinil v vodo, čeprav je vedel, da ne znam plavati. Utapljal sem se že, ko je vendarle skočil za menoj in me rešil. Šele takrat, ko me na pol mrtvega, s polnimi pljuči vode, zvleče na kopno, sem se zavedel, da je mislil resno. '''Tole je samo opozorilo!''' je proti meni nameril pest. Tistemu dekletu sem se začel izogibati. Zvečer pa sem se v molitvi temu Poljaku lepo zahvalil. Kdo ve, kakšen smrtni greh bi storil, če ga ne bi bilo …

Pisalo se je leto 1944. Četrto leto mojega ujetništva. Zadnje mesece smo opazili, da so postali Nemci nervozni. Vagoni ujetnikov so izginjali neznano kam. Slišali smo, da so jih zapeljali v kakšen peskokop, ustrelili, nanje pa potem navozili pesek in odpadni material. Med ujetniki se je širila groza. Nihče ni vedel, kdaj bo na vrsti.

Nekoč nas ponovno stlačijo v vagone. Trdno sem bil prepričan, da nas peljejo na skrito mesto, kjer nas bodo pobili. Bal sem se, o kako sem se bal! Bom še kdaj videl svojo ljubo ženkico, objel sina? Pokosil travnik za hišo?

Vlak se je po dolgih in mučnih urah brez vode in hrane, ustavil v Gradcu. '''Saj sem skoraj doma!''' sem zavriskal. Ko je lokomotiva spet zažvižgala, se je v srcu vzbudilo novo upanje ...

Potem sem zagledal prve hiše Maribora. Občutkov, ki so me prevevali, ne znam opisati.

Imel sem veliko srečo. Na peronu, sem v množici, sem kar naenkrat uzrl znan obraz. Bil je Benjamin, naš župnik. Tudi on je bil shujšan do neprepoznavnosti. Ko se mi je nasmehnil, je v njegovih ustih zazijala praznina. Pa tako lepe zobe je imel! Dve leti je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau. Povabil me je, naj se mu pridružim na avtobusu, ki je peljal na Gorenjsko. V Kranj. Med vožnjo sva se pogovarjala o tem in onem. Vprašal sem ga, zakaj so ga poslali v taborišče. '''Zahvaliti se moram dobrim ljudem!''' je na kratko odgovoril. Ti '''dobri ljudje''' so mu nagajali tudi, ko se je vrnil na domačo faro.

Ob Božiču sem se oglasil pri njem in mu prinesel tri jetrnice, malo slanine in volnene nogavice, ki jih je spletla žena. Na kratko se mi je zahvalil, v župnišče me pa ni spustil. Kmalu po novem letu so ga našli mrtvega. Revež je preživel taborišče, zlobnih ljudi, ki so mu v domači fari stregli po življenju pa ne. Vsi smo vedeli, kdo ga je likvidiral, a na glas se nihče ni upal izreči njegovega imena.

Doma so me bili zelo veseli. Kar nisem mogel verjeti, da sem jo srečno odnesel, da sem ostal živ. Ženo sem vprašal, če so drugi decje kaj lazili za njo, pa je zanikala. Še raje sem jo imel, ko me je stisnila k sebi in me potolažila.

Naslednji dan otresam tepko, ko se že prikažejo partizani. Nič kaj dobre volje odidem z njimi. Želel sem imeti mir, toda tako je bilo: tudi partizanom se je bilo zelo nevarno upirati.

 Izvedeli smo, da se pripravlja velika hajka. Moral bi iti na kurz za oficirja. Spominjam se, da smo prišli ponoči do reke, ki smo jo morali prečkati. Mostu ni bilo več, saj so ga borci jeseni zaminirali. Voda je bila ledeno mrzla. '''Hitro, hitro!''' nas je priganjal poveljnik. Trije soborci so za zmeraj izginili v ledenih valovih. Tisto priganjanje za vsako ceno sem mu zelo zameril. Če bi šli tri kilometre naprej ob strugi, bi jo lahko prečkali, ker je bila tam voda bolj plitva. A si je vtepel v glavo, da moramo iti čez reko prav tam, in prav takrat. Žalostno. A kaj sem hotel? Izpod enega biča sem prišel pod drugega.

Mama je bila hudo bolna, ko sem se vrnil domov. Ker so nam ubili župnika, smo jo morali pokopati brez božjega blagoslova. Na pokopališču sem se zelo prehladil, obležal sem s hudo pljučnico. Bledel sem, vročina mi je narasla na več kot štirideset. Poveljnik čete je osebno prišel pome, ker je bil prepričan, da igram. Izvlekel me je iz postelje, a sem se sredi veže zgrudil nezavesten na tla. '''Prav!''' je zagrozil, '''te bo pa toliko časa, dokler ne prideš k sebi, nadomeščala žena!'''

 Odpeljali so jo v sosednjo vas, kjer so jo zaprli v neko klet. V njej je dočakala svobodo. Ko sva se spet videla, je jeza iz nje kar puhtela. '''Hudo je, če je sovrag -– tujec, a še huje je, če je domač človek!''' je rekla. Imela sva se rada, žalostilo je naju le, da nisva imela več otrok.«