izza Fcebooka

-



1.

''Preden smo se preselili v tujino, smo nekaj let živeli v Novem mestu. Ljudje niso bili zlobni, le radi so si koga privoščili ali se iz njega norčevali. Od tam poznam zgodbo, ki bi bila zelo primerna za tvojo knjigo! Neka ženska, ki je živela pod nami, se je kar naenkrat začela rediti. Njen trebuh je bil ogromen. Ker je bila samska, so jo zafrkavali, naj pove, kdo jo je položil. Obiskala je zdravnika, pa jo je odslovil, naj manj je. V trgovini, kjer je delala, so se ji posmehovale kolegice, šef in tudi kupci. Ko je dvignila gajbo piva, je grdo padla. Šef se je začel vpričo kupcev dreti nanjo. A ženski ni bilo več pomoči. Bula, ki ji je rasla v trebuhu, je počila. Na poti v bolnišnico je umrla. Žalostno je bilo to, da se za njeno smrt ni nihče počutil krivega. Ne zdravnik, ne šef, ki jo je maltretiral, ne ljudje, ki so jo zasmehovali.''

2.

''Spominjam se dogodkov iz časa, ko je zbolel sin Tomaž, pa še nismo vedeli, kaj točno mu je. ''Poglejte ga, drogeraša!'' so začeli govoriti v nekem krogu sovaščanov. Pa je bil izjemen fant, nekaj posebnega, veste. Bila ga je ena sama dobrota...❤️
Če bi se vse tisto, kar se je dogajalo takrat, odvijalo danes, bi se znala upreti, postaviti zanj, zase! Še potem, ko je hodil na obsevanja, so se mi iz tistega ''kroga'' posmehovali, češ kaj ga zagovarjaš, sigurno se zdravi v ''Gorenjskih toplicah''.
Ženske, ki mi je kakšen dan po pogrebu sočutno dejala, saj, Milena, hudo je, kajne, če ti umre otrok, a da umre zaradi mamil, to je še huje, ne bom NIKOLI pozabila!''

3.

Mihaelo je mama zavrgla takoj po rojstvu. Zakaj točno  - ni vedela, govorilo se je, da zato, ker je imela rdeče- hudičeve- lase. Po treh mesecih, ki jih je prebila v ''dečjem domu'' se je znašla pri prvih rejnikih. Niso bili kaj prida, otroke so imeli v reji zaradi denarja. Iz krutega okolja jo je rešil zdravnik, ki so ga poklicali, ker je imela pljučnico. Pri sedmih mesecih je bilo njeno telesce polno podplut, na levi rokici pa so ugotovili tudi nepravilno zaraščene kosti zaradi zloma.
Kasneje je zamenjala več rejniških družin, nikjer ji ni bilo postlano z rožicami. Bila je stara dvanajst let, ko je ponoči še zmeraj močila posteljo. Eden od rejencev pa ji je po ''nesreči'' zbil prednji zob. V šoli so se norčevali iz njenih rdečih las, ne le učenci tudi učitelji. Učitelj za telovadbo ji je celo ukazal, da je morala 200 x napisati stavek: ''Ko ne bom več debela krava, bom lahko skočila čez kozo.''



O Dragu je šel glas (širil ga je sam), da lahko zadovolji več žensk hkrati. Nekoč so ga- po sindikalni zabavi- dobile v pest tri poročene, a ne preveč trezne prefriganke. Ko so mu začele vleči hlače, vmes pa komentirale, da komaj čakajo, da vidijo čudo, je izrabil trenutek nepazljivosti in jim- brez hlač- pobegnil. Naslednje jutro so le-te visele na stebru za privezovanje konj pred gostilno, iz razporka pa je molel smrekov storžek.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več