NEDELJA
Nedelja je za večino dan, ko se počiva. Seveda tudi danes obstajajo poklici od kmetov do zdravnikov, kjer je ''petek enak svetku''.
To, kar pišem v nadaljevanju, NI nostalgija za starimi (socialističnimi) časi. Je zgolj zapis, kako nam je v manj kot 30 letih uspelo, da smo sami sebi dodobra napljuvali v lastno skledo.
*
Ena od dijakinj me je prosila, da ji pomagam ugotavljati razlike med nedeljami nekoč in danes.
Ogromno jih je!
Še v času moje mladosti so se ljudje veliko družili. V Žireh je bilo kar nekaj gostiln, med njimi je bila tudi gostilna pri Bahaču. Vsako sredo in soboto se je plesalo. Včasih tudi ob petkih. Takrat je bilo zelo živahno planinsko društvo, ki je, ko je prišla pomlad, malodane vsak konec tedna odpeljalo planince na izlet.
Pa to niso bili le visokogorski pohodi, še zdaleč ne! Planinci in neplaninci so se naložili na avtobus in se podali na vrh hribov in hribčkov. Bistvo izletov je bilo v druženju in ne toliko v ''štemplih'', ki so jih udarili v planinsko knjižico.
Poleti so avtobusi vozili tudi na morje. Žirovce v glavnem v Umag, v Zlatorog. Mame so pripravile sendviče, zase in za očeta so stlačile v nahrbtnik liter vina, za otroke pa steklenico malinovca. Če so bili pridni, so na licu mesta dobili tudi nagrado: sladoled ''Lučko''.
Tisti, ki so ob nedeljah iz takšnih in drugačnih razlogov ostali doma, so se po kosilu podružili kar med seboj. Za mizo, ki je stala sredi fižolovih prekel, so kakšno zapeli, malo popili in pojedli jabolčni zavitek, buhteljne, flancate, pehtranov štrukelj….pač tisto, kar je gospodinja potegnila iz pečice.
Otroci smo se skrivali, lovili, sedeli na kupu in se pogovarjali. Jaz, na primer, sem zelo rada tičala kje blizu odraslih in vlekla na ušesa zgodbe, ki jih je pripovedoval kdo od njih. Zmeraj sem nosila s seboj kakšno knjigo, ker mi je bilo branje ljubše kot karkoli drugega na svetu. Sestri sta bili drugačni- veliko bolj družabni, veliko bolj za hece. V tem jima nisem nikoli segla niti do kolen. Še danes ne.
Iz otroštva mi je ostalo v spominu predvsem prepevanje. Zdi se mi, da se je pelo na čisto vsakem koraku. V Žireh smo imeli nešteto pevskih zborov, od cerkvenih do šolskih, do ženskih, do različnih oktetov!
Na vsake toliko časa smo sedli na avtobus in se na ta dan odpeljali v Gorenjo vas. Vsaj dokler je bila še živa atova mama. Z avtobusne postaje do Gorenje Dobrave se je po prašni makadamski poti vleklo in vleklo…Sploh, ker se je ata nenehno ustavljal in klepetal z ljudmi, ki jih je poznal. Kdaj pa kdaj smo obisk zaključili na Mrzl'ku, v gostilni. Lepo je bilo, četudi me je bilo ves čas na smrt strah avtobusne vožnje nazaj domov. Cesta čez Fužine je bila strašno ozka, pod njo pa globok prepad….
Danes
Živimo bolj narazen. Družine so razseljene, starši živijo sami (in morda tudi osamljeno), otroci so pobegnili v ''širni svet''. Družin, kot je naša, da bi živeli ''na kupu'', je še komaj kaj.
Saj poznate tisto: STRAN OD OČI, STRAN OD SRCA?
Saj poznate tisto: STRAN OD OČI, STRAN OD SRCA?
Na živce nam gre otroški vrišč, kar je najbolj žalostno. Ko kdo praznuje in zbere okoli sebe bližnje, ne prepevajo, tudi pogovarjajo se bolj malo. Glasna muzika, ki grmi skozi zvočnike, zaduši sleherno željo po še čem drugem kot po pitju.
Postali smo individualisti- takšni, kot smo danes, nismo bili v zgodovini nikoli. Redke so soseske, kjer bi se tamkajšnji stanovalci vsaj kdaj pa kdaj podružili med seboj. Večina se med seboj več kot toliko sploh ne pozna.
Preveč je ljudi, ki živi zelo zelo osamljeno. Drži: ob sebi imajo televizijo, Facebook, morda tudi kužka….pa to zadošča?
Še nekaj se mi zdi zelo pomembno: včasih so za sirote poskrbeli na vasi. So jih vzeli k sebi bližnji ali sosedje niti ni pomembno. Danes te naloge po črki zakona opravljajo različne službe (CSD-ji). Največkrat iztrgajo otroka iz varnega okolja in ga ''presadijo'' daleč stran od njemu ljubih vrstnikov in tudi odraslih.
Mladi smo se srečevali na avtobusih, ki so bili takrat nabito polni od prve do zadnje postaje. V Ljubljani je bilo nešteto priložnosti za plese. Na žalost sem bila velik štor in sem zato nerada plesala. Sem pa uživala ob pogledu na plesalce. Z drobnimi, verjetno nezavednimi kretnjami so pogosto dali vedeti, katera plesalka jim je bolj in katera manj pri srcu.
Takrat smo ob sobotah še imeli pouk. Avtobus je odpeljal proti domu pet minut čez trinajsto. Žal so bili nekateri učitelji mičkeno hudobni in so nas- četudi so vedeli, da je vmes precej vozačev- nalašč zadrževali v razredu.
Ko je avtobus končno pripeljal na Selo in so se videli zvoniki cerkve Sv. Martina, sem vedela, da sem doma. Kdaj pa kdaj je tudi to zadoščalo za dobro voljo. Čez nedeljo sem le kdaj pa kdaj ostala v Ljubljani. V tistih časih je bilo glavno mesto čez vikend kot izumrlo. Komaj kakšnega se je srečalo na ulici.
Več o nedelji -''danes'' ve vsak od vas. Zaradi individualizma je inačic, kolikor hočeš! Nedelje 21. stoletja je tudi zato nemogoče spraviti na skupni imenovalec.
****
OTO pa ''druženja nekoč'' vidi malo drugače:
''Odvisno je, katerih dogodkov se radi spominjamo. Lahko se spominjamo lepih večernih druženj z vrstniki,med sosedske pomoči(katera je pri nas še vedno prisotna).
Parkrat na leto se vaščani zberemo v gasilskem domu na prijetnem druženju,ki ga zaključimo z pesmijo.
Spominjam pa se gasilskih veselic v moji mladosti,ko ni niti ena minila brez hrupnega pretepa pa tudi krvi.
Tudi sestanki so se končali z prepirom in pretepom.Ljudje so imeli zaradi vojne zrahljane živce z veliko agresije.
Tepena ženska je bila možu v ponos.
Nihče se ni zgražal.
Otroci, posebno fantje naj bi dobili dnevno porcijo batin,da ne zbolijo na živcih.Izjeme so bile redke.
Predvsem pa veliko preveč je bilo alkohola.
Ko sem prišel iz vojske na dopust, sem šel na veselico v Cerovec. Ko so muzikanti začeli " pimpkat" po kitari, si moral brž steč do prostega dekleta, sicer si to rundo sedel.
Tako sem parkrat obsedel in žalostno žulil svoje pivo.
Pa me je nagovoril starejši sovaščan Jože:"Kakšna se ti zdi veselica,klavrno a ne? Ko sem bil jaz tvojih let,hej-je bilo čisto drugače.Ravno tu je bila veselica. Ampak ,ko bi ti videl kako smo se tepli- vsi-tudi otroci in babe.Nihče se ni oziral kdo koga! Samo vudri!
Hej - to so bili časi!"
Jožetu se je kar milo storilo.Meni pa gre še danes na smeh ko se spomnem.''
Komentarji
Objavite komentar