dve zgodbi iz 3. knjige

Oto (…): »Tudi jaz imam eno resnično. Bilo je okoli leta 1980. Šverc z markami, nakup videorekorderjev in pornografskih filmov je bil za nekatere donosen posel.

V vsaki gostilni ali bifeju pa je govorice o biznisu po cele dneve v kotu na ušesa vlekel točno določen ovaduh. Zanimalo ga je, kdo šverca in kdo kupuje. Za našega so kmalu vsi vedeli, po kaj prihaja, in marsikdo si ga je privoščil. Pa sva prišla v bife na avtobusni postaji na špricer tudi s prijateljem Tonetom. Notri je bilo nekaj ljudi, v kotu pa tudi ta stalni gost. Spogledala sva se, malo nama je šlo na smeh. Vedel sem, da ima Tone na eno neumno vprašanje najmanj tri še bolj neumne odgovore.

Zato sem ga nadvse resno (in glasno) vprašal: 'A si mi zrihtal tisto?'

(To so bili časi, ko je kdo komu zmeraj nekaj rihtal.)

Odgovoril je skrivnostno in poltiho, a tako, da so vseeno lahko vsi slišali: 'Nemogoče! Nič več! Možakar, ki je do sedaj švercal to mast, je šel pod ključ. Biznis je postal bolj nevaren kot švercanje mamil!'

(Ob vsaki besedi se je stalni gost pomaknil za malenkost bliže.)

Miha pa še ni nehal govoriti o masti: 'Zadnja mast je bila najhujša! Pomisli – prvi dan kamen na njivi ali vinogradu namažeš, drugi dan ga samo z lopato preštihaš – pa se že spremeni v pesek!'

(Stalni gost nama je bil že za hrbti, tik ob šanku.)

'Veš, ta mast ni več hec, matpakarjola! Lahko ti kdo z njo namaže vogal od zidanice, naredi se luknja, lopov smukne k sodom pa ti vse vino popije.'

Na hitro sva spila in zapustila lokal, saj sem komaj zadrževal smeh. Tone pa je hudomušno dodal: 'Vidiš, pa sva še eni stranki prodala mast!"

In sva se razšla.«

****

Joži (1960): »Sodim med tako imenovane produkte udarniške generacije. Moj oče je pogosto sedel na čardaku (most čez potok, ki je tekel pod hišo) in s steklenico piva v roki obujal spomine na leta, ko je zmogel praktično vse: hodil je v službo, delal hišo, šel v delovno brigado, se vrnil, v domačem kraju pomagal graditi gasilni dom, našel čas za dekleta in zaploditev treh hčera. Vmes je obiskoval veselice, kjer so se ga fantje napili in razgrajali, ter nato bežali pred miličniki, ki so bili enaki, če ne še slabši od njih.

Mama je kimala, da je bilo točno tako, le še slabše, ker ni nikoli pozabila povedati, da sta bila večkrat lačna kot sita, slabo oblečena in obuta, brez kopalnice v hiši in podobno. Njune mantre so me zjutraj zbudile in z njimi sem šla spat. Z nenehnimi pridigami sta mi dala vedeti, kako zanikrna sem, da tako in tako ne počnem drugega, kot da se učim, pa še to mi gre strašno slabo izpod rok. Očitki, očitki, kar naprej očitki. Ko sem dobila nove čevlje, noga mi je čez leto zrasla za eno številko, mi je bilo zraven podrobljeno, koliko ur sta morala zanje garati, da jima je teklo od glave. Stisnila sem zobe in zasovražila čevlje prej, preden sem jih sploh obula. Med obujanjem spominov na garaško in revolucionarno preteklost ni bilo časa za čustva, za ljubezen, za vprašanja o tem, kaj si želim, kaj razmišljam, kaj imam rada. Zanimalo ju je le, kolikšna je količina moje hvaležnosti, ki jo pokažem, ko si zame trgata od ust, da lahko živim kot kraljica.

Je bilo kaj čudnega, da sem komaj čakala, da uidem iz te garaške popolnosti? Pri sedemnajstih sem se kot najbolj trapasta avša na svetu zaljubila v luštkanega frajerja, v katerega smo bile takrat zaljubljene skoraj vse iz našega letnika. Me smo bile piflarke, gimnazijke, on je končal mehanično poklicno šolo. Imel je velike načrte o tem, kaj bo počel v življenju: dobro živel in nič delal. Besede so bile za mojo dušo kot balzam, saj sem bila navajena, da se le z garanjem nekam pride.

Sanjarila sem o najini skupni prihodnosti, ki sem jo gradila na občasnih zmenkih, za katere si je utrgal čas med druženji s prijatelji. Počutila sem se odraslo in zelo odgovorno, niti slišati nisem hotela, ko so me prijateljice svarile, da so ga videle tudi z drugimi. Bila sem naivno prepričana, da so mi ga nevoščljive. Nekoč me je povabil na fantovščino enega od prijateljev. Doma sem se zlagala, da grem zgodaj spat, v resnici pa sem se izmuznila skozi okno, ker mi mama ne bi dovolila, da bi ponočevala. Pa bi bilo bolje, če bi me oče privezal za vrata ali me dal čez koleno!

Fantje so se ga ves večer nalivali, tri dekleta, ki smo jim delale družbo, pa smo se dolgočasile, saj so nas ignorirali, kot da nas ne bi bilo tam. Že proti jutru je postalo Evgenu slabo, odvlekli smo ga na stranišče, kjer nas je vse pobruhal, postajal vedno bolj zelen in mlahav, tako da smo morali poklicati urgenco. Kot vdano, zvesto in zaljubljeno dekle sem ga pospremila v bolnišnico na izpiranje želodca. Tam sem imela malo kasneje dve soočenji: najprej z njegovo mamo, ki me je ozmerjala s prasico, ker sem silila njenega Evgena z alkoholom, kmalu zatem pa še z očetom, ki me je vpričo vseh oklofutal in me odvlekel domov. Žal pa klofute norosti, v kateri sem se z obilo trme znašla, niso mogle zajeziti.

Zanosila sem. Tisti trenutek, ko mi je ginekologinja povedala, da bom čez šest mesecev rodila, se je zgodil čudež: kar naenkrat so se moje misli kot karte med seboj pomešale, nato znova poravnale in po nekem razsvetljenju ali čudežu, pojma nimam, kako naj temu rečem, sem videla svojo prihodnost v povsem drugačni luči kot predtem. Nosečnost me je prizemljila.

Vprašanja, kako in od česa bom živela, kje bom stanovala, kako bom kot dijakinja zadnjega letnika gimnazije dobila denar za vsakdanje potrebe, me bo Evgen, ko bom debela in spremenjena, sploh še maral, kaj bodo rekli domači, moji, njegovi? Noge so se mi tresle, kot šiba na vodi, ko mi je brezosebni glas ženske v belem, ki je sedela nasproti mene, začel razlagati, da pa je še ena možnost, da lahko naredim splav, da je še čas. O, ne, ne, morilka pa nočem biti! Bo že, kar bo! Zdi se mi, da sem ta bo že kako v tistem trenutku izustila prvič, do danes sem ga že neštetokrat.

Ko sem povedala Evgenu, je rekel, sranje in me nahrulil, kaj še čakam, zakaj ne grem delat splava. Planila sem v jok, a ga moje solze niso ganile. Bil je prepričan, da mu bova z otrokom uničila življenje. Potrta in poklapana sem se vrnila domov. Ne vem, če mi je bilo kdaj tako težko kot v tistem trenutku. Kako naj povem mami? Nič mi ni šlo na roko.

Potem pa se le ojunačim: mama najprej sploh ni doumela, kaj govorim. Nakar so se ji oči na široko razprle. Sesedla se je na kavč in se zajokala. 'A to si nama naredila? Pa toliko upov sva polagala vate! Da bo nekoč nekaj iz tebe, da ti ne bo treba delati kot nama.' Mamino reakcijo sem še lahko pogoltnila, očetove pa nisem mogla. Prvič sem ga videla potrtega in s solzami v očeh. Rada bi mu stekla v objem in ga prosila odpuščanja, a nisem mogla. Dotikanje nam v družini ni šlo najbolje od rok.

Pošteno mi je odleglo, ko je oče vzel vajeti v roke. Šel je do Evgenovih staršev in po začetnem vpitju in zmerjanju so se dogovorili za poroko. Evgen se z menoj ni želel niti pogovarjati. Bil je brez službe, brez volje, brez idej, kaj bi v prihodnje počel. Otrok, ki je bil na poti, je vse uničil. Po sili razmer se je moral zaposliti, kar mu je sploh smrdelo. Obenem pa je moral pokopati sanje o motorju, ki si ga je že leta želel kupiti.

V zakon sva stopila osemnajstletna. Ko danes gledam fotografije, sva bila zelo lep par: oba črnolasa, nasmejana, držala sva se za roke, okoli naju pa so stali svatje in hinavsko ploskali najini sreči, v resnici pa so naju opravljali, da bolj niso mogli. Pri njegovih smo na hitrico uredili malo večjo sobo, mama je na kredit kupila spalnico, njegovi pa so plačali novo okno ter zidarska dela. S stisnjenimi zobmi seveda. Moža je najbolj osrečila novica, da bo spomladi vpoklican k vojakom. Od veselja se ga je napil in v službi naredil tri plave. Če sem iskrena, tudi jaz sem komaj čakala, da gre.

Ko se je rodila Emica, ga ni bilo več doma, bil je že v vojski. Čez tri mesece je dobil nagradni dopust, a ga je namesto z nama preživel s kolegi, da so deklico pošteno zapili. Moram pa reči, da je vnukinja zelo spremenila taščo. Postala je bolj človeška, bolj mila, pogosto se je zavzela zame, ko je videla, kako trpim. Pazila je na hčerko, ko sem se učila, na vsak način sem želela, da naredim vsaj nekaj dobrega zase: da maturiram. Živela sem od štipendije, večkrat sem kakšen dinar poslala tudi Evgenu. Srce me je bolelo, saj sem vedela, da bo denar porabil za pivo in cigarete.

Vrnitev iz vojske ni prinesla nič lepega: zaganjala sva se drug v drugega, se zmerjala, padali so tudi udarci. Med nama ni bilo nobene ljubezni, le občasno sva zaradi telesnih potreb pristala v postelji. Nihče ni vedel, da so ga v službi zalotili pri nepoštenih dejanjih in odpustili.

Ne skrivaj je vzel v Avstriji kredit na hipoteko. Ponaredil je podpise, saj hiša, v kateri sva stanovala, ni bila njegova, temveč od staršev. Denar je zapravil, obroke pa pozabil plačevati. Ko so starši dobili pismo s sodišča, niso mogli verjeti, da bomo ostali brez vsega, brez strehe nad glavo. Mama je doživela živčni zlom, meni je bilo v bistvu vseeno, saj sem bila še zelo otročja.

Preselili smo se v eno od občinskih stanovanj. Živela sva le od moje plače, ker je bil brez službe. Pogosto je bilo nevzdržno, saj mi je, če je le mogel, ukradel celo denar, ki sem ga hranila za prevoz na delo, za plačevanje vrtca. V najtežjih trenutkih nisem imela nikogar, ki bi mi stal ob strani. V tisti zmedi sem se zaupala sodelavcu, ki me je pregovoril, da sem se preselila k njemu. Nisem pa računala, da mi bodo domači ta korak tako zelo zamerili. Tašča mi ni hotela dati hčerke, trdila je, da je kurba že ne bo vzgajala.

Rado me je imel zelo rad, nič ne bi imel proti, če bi s seboj privlekla za cel vrtec otrok. Ne vprašajte, kako hudo mi je bilo, ko sem hodila hčerko čakat pred šolo! Le sem in tja mi je uspelo pregovoriti moževe starše, da sem deklico lahko odpeljala k sebi.

Leta so tekla, Emica je odraščala in vedno bolj me je vleklo k njej. Zbližali sva se šele tedaj, ko je pri šestnajstih letih tudi ona postala mamica. Počutila sem se krivo, ker ji nisem stala ob strani. Nekdanja tašča jo je imela za igračo, vse ji je dovolila, kar ji je padlo na pamet. Tako je tudi fante vozila domov in priložnosti za greh je bilo nič koliko. V stiski se je na srečo zatekla k meni. Neizmerno sem bila srečna, ko sem jo sredi noči zagledala na vratih!

Pomagala sem ji, da je še naprej obiskovala pouk, naredila sem vse, da v šoli ni zamudila enega samega dne. Veliko sva se pogovarjali. Ker sem bila tudi sama v njenih letih zelo svojeglava, sem jo lahko še toliko bolje razumela. A ni šlo vse tako lepo, kot sva mislili, da bo.

Po rojstvu vnukinje se je čisto nepričakovano začela borba za otroka. Emičin nekdanji fant in njegovi starši so šli celo tako daleč, da so mojo hčerko obdolžili, da je psihično motena. Svojo zgodbo so gradili na nekem dogodku iz sedmega razreda, ko se je, ker je bila razočarana nad slabo oceno, želela vreči iz tretjega nadstropja. Na srečo niso uspeli. Najraje bi vam povedala njihova imena, da bi videli, kakšna pokvarjenost se skriva za zunanjim videzom tako imenovanih cenjenih in spoštovanih državljanov!

Zelo smo bili razočarani tudi nad odvetnico, ki smo jo najeli, da bi hčerki stala ob strani. Samo pobrala je denar, na razpravi pa je potem komaj vedela, za kaj gre.

Lansko leto sem izgubila partnerja, človeka, pisanega z veliko začetnico. Še zmeraj žalujem za njim, saj mi je kot prvi v življenju pokazal, kaj je to prava in čista ljubezen.

A Ema za mojo žalost noče niti slišati! Sili me, da bi se preselila nazaj k bivšemu možu Evgenu, ki je ostal sam. Druga ali celo tretja žena po vrsti ga je pustila z goro dolgov.

Od vsega hudega sem zbolela. Kako je mogoče, da je lahko lastna hči takšna igralka?! Dokler me je potrebovala, sem bila dobra, ko je zlezla na zeleno vejo, mi je brez razmisleka zarila nož v hrbet!

Ne morem verjeti, da je pozabila, kaj sta ji storila lasten oče in njegova mama! Z izsiljevanji je šla tako daleč, da mi je celo grozila, da ne bom več videla vnukinje, če je ne bom ubogala in prevzela skrbi za Evgena!

Prepiri, dan za dnem prepiri! Vnukinja naju posluša in ne razume, da se njeni najljubši osebi sovražita in si mečeta v obraz grde besede. Poskušam se zadrževati, a mi ne uspeva najbolje.

Prejšnji teden sem vseeno šla na kavo s prvim možem. To je bila najbolj žalostna ura v mojem življenju. Nasproti mene je sedel kot kup nesreče. Roke so se mu tresle, občasno se je jokal. Bil je čisto propadel, starec pri dobrih petdesetih letih! Sama sebi nisem mogla verjeti, da sem ga nekoč noro ljubila. Prosil me je, da mu občasno pridem vsaj malo pospravit, morda tudi kaj skuhat. Povedal mi je, da je dve leti preživel na ulici.

Včeraj sem bila prvič pri njem. V kakšnem svinjaku živi! Nimam besed. Pospravila sem, kolikor se je dalo, potem pa sem stekla domov in se zjokala. Vnukinja je ravno prišla iz šole, me objela in rekla, da mi bo ona stala ob strani, če me vsi drugi zapustijo. Pa mi je bilo malo bolje pri srcu.«