TUDI TO SE ZGODI

Spominjam se telefonskega klica neke ženske, ki mi je povedala, da je njen brat imel težko operacijo (tumor v glavi). Pridružil se je neki skupini, kjer so ga spodbujali, naj kaj napiše o sebi. Njegova sestra me je prosila, če lahko zgodbo uvrstim v 3. knjigo, da mu bo to veliko pomenilo. Seveda sem pristala, zakaj pa ne bi?

Tukaj je njegova zgodba:

Simon (1971): »Star sem bil dve leti, ko je šla mama v službo, ata pa se je upokojil. Bila sva sama doma, brata sta bila v službi, eden od njiju je že imel družino. Spominjam se očeta. Pred seboj je imel leseno desko, na kateri je rezal suho salamo ali klobase. Sedel sem na tleh in ga gledal s poželjivimi očmi. Sem in tja mi je vrgel košček, ki sem ga potem žvečil do večera. Če je oče imel kakšne opravke, je namočil kos kruha v vino. Lačen, kot sem bil, sem ga pogoltnil in hitro zaspal. Ob pol enajstih, ko se je vrnila mama s šihta, me je prebudila ter mi zamenjala pokakano in polulano plenico. Včasih sem bil še tako omotičen, da steklenice z mlekom, ki mi jo je porinila v roke, niti opazil nisem.

Z mojim odraščanjem so se stopnjevali tudi očetovi samogovori. Da ga napeto poslušam, niti opazil ni. Moji otroški možgani so kot suha goba vsrkavali grozljive zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v zavetju teme, globeli in gozdov. Pri šestih letih sem si lahko nazorno predstavljal, kako človeku pošlješ metek v tilnik, mu prerežeš vrat ali odpreš trebuh kurbi, ki ji je sovražnik zaplodil pankrta. Ko sem bil star enajst let, mi je nekoč uspelo ujeti sosedovega mačka. Na njem sem potem treniral tisto, kar sem si zapomnil iz očetovih pripovedovanj.

Nekoč sva z atom nabirala jabolka. Takrat je bil že precej betežen. Roke so se mu tresle, tudi njegov korak ni bil več čisto takšen kot nekoč. Nenadoma se mu je pogled ustavil na človeku, ki je po prašni poti prikrevsalmimo. Oče se je vzravnal, dvignil pest in čisto pobledel. 'Ko bi se le lahko vrnil nazaj! Bi ti videl hudiča! Ubil bi te kot psa!' je zaklical za njim. Bojim se, da ga je tisti slišal, kajti stekel je, kolikor so ga noge nesle. Danes bi dal vse, kar imam, da bi vedel, s čim se je tisti možakar zameril očetu.

Bolj ko se je govorilo o osamosvojitvi Slovenije, bolj se je očetu mešalo. Ni in ni mogel sprejeti, da dvigujejo glas tisti, ki jih je celo življenje sovražil in jih imel za izmečke, ki jih je treba pobiti. Mama, ki je že dolgo živela svoje vzporedno življenje, v katerem za očeta ni bilo prostora, se je vsakič, ko ga je slišala govoriti, potrkala po čelu, češ zamaši si ušesa, saj vidiš, da se mu je do konca odpililo. Meni se je oče smilil, pa ne vem, zakaj.

Mislim, da sem bil zelo poseben tudi jaz. Prijateljev nisem imel, saj so vsi vedeli, da imam v žepu zmeraj stekleničko s slivovko. Kadar je bilo na vrsti preverjanje znanja, sem naredil požirek, pa sem mislil, da vse znam. Po osnovni šoli sem se vpisal na kovinarsko. Ni mi bila všeč, saj mi pri ocenah niti požirki niso pomagali. Pustil sem vse skupaj in šel delat. Ljudje so mi zelo hitro šli na živce.

Sedim na oddelku Onkološkega inštituta, kjer čakam na redno letno kontrolo. Saj sem zdrav, kaj sploh delam tukaj?!

Od takrat, ko so mi odstranili dva tumorja, je preteklo veliko Drave. Sledile so kemoterapije. Pet ciklusov, petkrat po šest dni v bloku C. Zjutraj iglo v žilo in priklop na stekleničke, popoldne pa v park na cigareto in požirek slivovke. Govoril sem si, da če me ne uničijo citostatiki, me tudi slivovka ne bo. Delal sem račune brez krčmarja. Poleg izgube las, obrvi in vseh dlak sem dobil še razjede v ustih, zobje so se mi majali. O slabostih in bruhanju raje ne bi govoril. Telo je smrdelo po kemiji, žile so bile trše od jekla. Nekoč mi je ena počila in strupen citostatik, pomešan s krvjo, se mi je razlil po podkožju. Vsako jutro sem oddal urin v sobi, kjer je zaradi scalnice svinjsko smrdelo. Hrana, ki sem jo imel pred seboj, je bila brez okusa. V ušesih mi je nenehno piskalo, trebuh je bil napihnjen kot nilski konj zaradi nerednega odvajanja. Po hodniku sem se plazil na smrt utrujen, gledal sem v tla. Tudi drugi so se plazili na enak način. Zdelo se mi je, da je sonce na nas pozabilo sijati.

Ko so drugi bolniki spali, sem bedel in jokal v blazino. Pa tako velik fant sem že bil! Vse bi prenesel, če bi me domači vsaj kdaj pa kdaj obiskali. Očeta ni bilo več, je že umrl. Če je sploh bil moj oče … Po vasi se je govorilo marsikaj. Mama se je že kakšen mesec po pogrebu preselila k drugemu, z bratoma nisem imel stikov. Poba, znajdi se, kakor veš in znaš, življenje je živa jeba! A sem preživel. Ne le sovraštvo domačih, tudi bolezen.

Na hodniku, kjer sedim, vre. Ljudje hodijo sem in tja. Nekateri potrti, drugi jočejo. Le redki se smejijo. Zraven mene sedi dekle, ki je brez las. Njen fant jo objema čez ramena in ji stiska roko. Mene ne objema nihče. Ne tukaj ne doma.

Še zmeraj živim na vasi v isti hiši, v kateri sem prijokal na ta žalostni svet. Ljudje se me izogibajo, pravijo, da sem zaradi kemoterapije še po toliko letih radioaktiven. Odpusti jim Gospod, saj ne vedo, kaj delajo.
Teoretično bi lahko šel v kakšen drug kraj in si našel dekle. Žal pa je s spolno močjo nekaj zelo narobe. Nekako se mi ne dvigne, pa če se še tako trudim. Nemoč me ubija bolj, kot si upam reči. Morda se bom že v kratkem pridružil kakšni skupini preživeli po raku. Vem, da me bodo sotrpini razumeli. Ne vem pa, če bom imel dovolj poguma, da jim bom povedal resnico. Vam sem jo …«

Včeraj pa preberem pri Hermini Jelovčan, da je nekaj stavkov iz teksta - njenih. Z njenega bloga. Šok.

Pokličem fanta, ki mi potem pošlje tale mail:

Kaj storiti? Naj se na fanta, ki ima že tako in tako kup težav- jezim? Naj se jezim nase, ki sem za vseh 310 zgodb odgovorna? Ni prijeten občutek.