Kaj so dali nase ne le vase

..........Ob poroki je imel tudi ženin v bali nekaj srajc, ki so bile bele barve.

Moški zakmašni gvant je bil sestavljen iz hlač, veste (brezrokavnika) in reklca

(suknjiča). Hlače so bile ozke, reklc se je zapenjal na štiri ali pet knofov, imel pa je tudi

ozke reverje (zavihke). Čevlji so bili visoki, tako za moške kot za ženske. Obvezno so

nosili klobuke iz filca z daljšimi dlakami in širokim robom. Kot pripomoček pri oblačenju so imeli hozentregerje in štrumpanteljne, ki so jih uporabljali moški in ženske. Hozentregerji (naramnice) so se ohranili do danes, štrumpanteljni (podvezice) pa so pri moških pričeli izginjali po letu 1935, saj so jih nadomestile v nogavice všite elastike. Zimski čevlji so bili okovani s posebnimi žeblji, da so dlje vzdržali. Narejeni so bili iz ledra (usnja) in so morali zdržati vsaj sedem let. Gvante so izdelovali žnidarji, čevlje šuštarji, ženske obleke pa so šivale mojškre.

V Žireh se je veliko klekljalo. Ker so bila dekleta in žene pridne, so kakšen sold prihranile tudi za novo obleko. Skoraj vsaka ženska si je priklekljala tudi ringeljne (uhane).

Pravijo, da se je takoj videlo, pri kateri hiši znajo poprijeti za delo. Blago so prinašali v vas potujoči trgovci. Po prvi svetovni vojni so se nekatere šivilje specializirale tudi za šivanje modrcev. Povedali so mi, da so bile ženske, ki bi imele švoh sas (majhne prsi), zelo redke. Čeprav bi jim bil modrček za oporo, ga niso nosile, zato se je pogosto zgodilo, da so se prsi krepko povesile celo pod pas. Ena izmed bolj razsvetljenih mam na Dobračevi se je naučila izdelovati modrce, z njimi pa je zalagala tudi druga dekleta, ki so prihajala v hišo.

Po prvi svetovni vojni so dekleta začela nositi krajša krila, kar pa ni bilo pogodu očetom.

Tako se spominja ena izmed mojih sogovornic: »'Tega ne boš oblekla, dokler bom živ,' je zagrozil oče, vzel pas in me nažgal, da sem bila vsa plava. Bilo ga je sram, da bi vzbujala slo pri možakarjih, ki so prihajali v našo delavnico. Oče je bil zelo starokopiten.«

Ko so bile moje sogovornice mlade, so dekleta na glavi nosile kape. Nošenje rut so si lastile le starejše ženske.

K maši, posebno pozimi, so šle le, če so imele štumfe (nogavice) in štrumpanteljne, na katere so pripele nogavice. Ker denarja ni bilo v izobilju, so morale vse noči klekljati, da so prišle do tega kosa garderobe.

Obleko, s katero so šle na njivo, so imenovale cvirncajh.

Za k maši so imele eno črno in eno temno modro obleko in ruto. K slovesni garderobi poročene ženske je sodila ura – po navadi pritrjena na verižico.

Kasneje, ko sem knjigo že skoraj napisala, sem izvedela, da je bila ura na verižici pravzaprav redkost. Anekdota iz Žirov pravi, da sta jo na neki tomboli zadeli dve gruntarici. Prva je dobila uro, druga pa verižico. Ura je bila zlata. Ko si je njena lastnica kasneje zaželela zlatega zoba, je uro odnesla k urarju, da bi ji v zameno za zlato z ure dal zlato za zobno krono. Žal je urar ob tej prošnji zmajal z glavo, rekoč, da je bilo zlata na uri komaj kaj, pa še tisto je bil najslabše kakovosti.

Izredno skrbno so pazili na dežnik. Pri hiši sta bila po navadi le dva; gospodar in gospodinja sta šla v nedeljo k maši vsak pod svojim. Bili so črni, vsi takratni dežniki so si bili podobni med seboj. Zelo so pazili nanj, zlasti še, če so bili revni in so si ga težko privoščili. Zanimivo je bilo, da so se tudi fotografirali z njim.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se za spoznanje odprle meje v tujino, so Slovenci množično romali v Trst in Gorico po pisane rute, punčke, ki so jokale in so jih imeli za okras na postelji, robce, najlonke, pa tudi po dežnike.

Nemalo presenečena sem bila, da so nekakšne modrce nosili tudi moški. To je bil poseben kos blaga, na katerega so potem z elastiko pripenjali nogavice. Moški modrci so največkrat prišli v poštev pri kratkih hlačah. Vedeti je treba, da včasih elastike v nogavicah še niso poznali in je bil to eden naj­bolj izvirnih načinov, da so si možakarji lahko pomagali. Z gumbom, ki je bil prišit na nogavici, so jih pripeli na modrc. Vendar vsa stvar ni bila tako preprosta. Z roko je bilo treba seči od spodaj navzgor pod hlačami do prsi in redko katera roka je bila tako dolga, da je delo opravila brez naprezanja. Največkrat so možakarji morali stopiti na klop in se urediti med poskakovanjem.

Ženske so nogavice najprej zvijale v klobase, potem pa so si jih zaradi lepšega videza učvrstile z elastiko pod kolenom. Ta je velikokrat tiščala in preprečevala normalen pretok krvi po nogah.

Kratke nogavice so si, zato da se niso svaljkale, s posebno elastiko učvrstili tudi možje. Pri demonstraciji tega zanimivega postopka sem občudovala ne samo pameten patent, temveč tudi praktičnost te, že zdavnaj pozabljene iznajdbe. (Vprašanje, kaj vse se je včasih skrivalo pod obleko, se mi je še dolgo potem motalo po glavi.)