nebeške sanje

Nebeške sanje

Prebudil sem se že zarana, zunaj je bila še tema, lučem, ki so v različnih oranžnih odtenkih utripale spodaj na ulici, je počasi jemalo sapo, skozi na pol odprto okno so se pričeli tihotapiti dobro znani šumi, ki sem jih v tednu, ko so me vnovič obudili od mrtvih, naučil prepoznavati, jih razumeti, ločevati med seboj. Trepetal sem od nestrpnosti in pričakovanja, kadar se mi je zdelo, da so tisti, ki so že pred peto odhajali od doma, mudili, vedel sem, da  mora prvi, ki glasno loputa z vrtnimi vrati, vsaj dvakrat obrniti ključ v ključavnici, preden zaslišim hrup motorja. Vozi namreč citroena, dizla. Raznašalec časopisov, ki ga dočakam čez kakšnih pet minut, se pripelje na starem APN-u, kakršnega sem nekoč, ko sem še živel doma, pri mami, imel tudi sam.

Sestre v modrih hlačah so mi porinile v usta sedem tabletk, eno za drugo, ter počakale, da sem jih pogoltnil.

Neke noči, ko vseeno nisem mogel spati, sem skupaj s sanjami zbežal po razhojeni poti, ki je od domače hiše vodila proti kozolcu, obdanem s sedmimi podrtimi zidovi, ki so bili tam že desetletja, ter brez besed pripovedovali neke pradavne zgodbe z groznim koncem. Bližnji sosed, rekli so, da je bil shizofreničen, je s puško pobil celo družino, samo najmlajši  je ostal, pa še tega je potem med vojno pobralo nekje na ruski fronti. Nihče ni vedel, zakaj tistih sedem zidov niso do konca podrli, moja mama je vsakič, ko sem jo to vprašal, skomignila z rameni in se pokrižala. Kadar ni oprezala za menoj, sem hodil od enega do drugega, in prisluškoval, kaj se dogaja v njihovih nedrjih.

''Pojdi raje s prijatelji, dol k reki, ulovite nekaj rib, pa jih bomo spekli za večerjo,'' mi je govorila. Nisem je ubogal.

Predstavljal sem si, da so med opeko skrita trupla mrtvecev, podobno kot v kakšnem filmu ''Petek trinajstega.''

Pozneje, ko sem odrasel v moža, je bilo vse drugače.

Po navadi me je pričakala pri enem od kamnitih, v zrak štrlečih stebrov, roki je držala pod predpasnikom in le tedaj, ko si je dlan prislonila k čelu, da bi videla, če se že vzpenjam po rebri, jo je osvobodila iz primeža črnega porhanta, iz katerega si je sama sešila birtah, ki je visel na njej svetek in petek. V nedeljo, ko je šla k maši, ga je obesila na kljuko v kuhinji, ga nežno pogladila kot otroka, pobrskala po žepih, da bi našla kaj drobiža, ki bi ga potem vrgla v puščico za  dobre namene.

Zmeraj, kadar so se mi lažne sanje, ki sem jih občasno živel, razblinile v nič, sem sedel na vlak in se vozil tri ure, resno se je zazrla vame, ko sem sklonjen in ranjen vnovič stal pred njo, usedla se je na zaboj, v katerem je bilo polno drv tako poleti kot pozimi, jaz pa sem se brez besed naslonil na njena kolena, vsrkaval vase duh po kislem zelju ali repi, odvisno, katerega dne sem prišel na obisk. Njena hrapava dlan me je gladila po laseh, enakomerno gor in dol, sploh ne nežno, prej kot ne grobo in na videz brez pravega občutka. Tistim, ki mislijo, da lahko z denarjem kupijo vse, kar vidijo, želim reči, da se motijo, kajti miru, ki se je tihotapil vame ob tem dotiku, ni bilo moč dobiti nikjer drugje.

Tudi potem, ko so mi lasje pričeli siveti, ni nikoli rekla, ej, Sine, prestar si, da bi te jemala v naročje, postavi se na lastne noge, udari po mizi, pljuvaj, kriči, nori, sam rešuj svoje probleme, kot jih rešuje vsak.

Če sem se razjokal, je tiho godrnjala, no, no, saj ne bi bilo treba, ni še tako hudo. Še huje bo, boš videl, kaj boš pa naredil takrat?

Tega stavka sem se spomnil, ko mi je veterinar s suhim in votlim glasom povedal, da ima moja Zala raka.

Kako raka, kaj se vam blede, sem zinil čez čas, zdi se mi, da je vmes preteklo na milijone sekund, ki so me, vsaka posebej, zbodle v prsi, potem pa se z rezkim in tulečim odmevom izgubile  med blestečimi inštrumenti operacijske sobe Klinike za male živali.

Ja, raka. Žal, tudi živalim ni prizanešeno, zlasti ne nemškim ovčarjem kot je vaša psica. Glas, ki je počasi priplaval do mene, je bil tokrat bolj mil in topel kot malo poprej.

Z obema rokama sem se zagrebel v Zalin kožuh, koža je mlahavo obvisela med prsti, psica je mirno dihala, bila je še zmeraj omamljena in rano, kamor so zarezali z ostrim skalpelom, so oblepili z obliži. Pokleknil sem na tla, vseeno mi je bilo, četudi se je neka ženska v zelenem oblačilu začudeno zastrmela vame, položil sem glavo na Zaline prsi in nemo zajokal.

Spomnil sem se na začetek pravljice, samotne sicer, a zato nič manj veličastne in nepozabne. Na pragu je že zarana, ravno sem se bril v kopalnici, tiho zacvililo, najprej sem mislil, da čudni, pritajeni glasovi prihajajo z dvorišča, malo sem počakal, napel ušesa, nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa se je cviljenje ponovilo. Stopil sem do vrat in jih, ne da bi kaj pomislil, sunkovito odprl. Ko sem na pragu zagledal majhno kepico s povito tačko, me je stisnilo v prsih, nekaj toplega in vlažnega se je razlilo po duši, hrepeneče, pravzaprav celo smešno ljubeče, nenazadnje sem imel že več kot petdeset let, živel sem sam, všeč mi je bila slovenska domoljubna stranka, nizozemski slikarji in kurja juhica, ki mi jo je kuhala mama.

Oprezno sem poškilil na vse strani, nikjer ni bilo nikogar, le pri sosedu se je kot po navadi drl njihov paglavec, enkrat mu bom navil ušesa, ker mi s kredo riše po vratih, bom, ja, prisežem, mater mu bosansko.

Ponovno sem dvakrat obrnil ključ v ključavnici, položil psa na kavč, nežno in previdno, toda ni bilo videti, da bi mu bilo kaj hudega. Naslonil je smrček na mojo dlan, dotik me je presenetil in vznemiril, bil je hladen in vlažen, nisem ga bil navajen, pravzaprav mi ni nihče hodil blizu, le mama, sem in tja, kadar sem prišel k njej in sem se lahko odpočil v njenem predpasniku.

Mlečna svetloba, ki je pronicala skozi žaluzije me je zalotila ravno v trenutku, ko sem telefoniral v službo.

Ja, ja, točno tako, danes me ne bo, se zgodi, kakopak, nič hudega, brez skrbi, ja, ja, jutri se vidimo.

In sem prekinil zvezo.

Prisluhnil sem vlaku, ki je ravno tisti trenutek peljal mimo, psiček, ki je spal na kavču, se je zdrsnil, vendar je le za trenutek odprl oči, me pogledal in se vnovič pogreznil v sen. Vode, ki sem mu jo nalil v modro skodelico z zlatim robom, je bilo še komaj kaj.

Čutil sem, da bo fant preživel. Mora. Zato, da se to zgodi, sem bil pripravljen storiti vse.

Potem se je izkazalo, da ni fant, ampak punčka.

Luštna, majhna punčka, živahna, poskakujoča, dirjajoča, razmetajoča, požrešna, crkljajoča in še in še.

Stanovanje mi je spremenila v kaos. Če bi slučajno prišla mama na obisk, še sreča, da tega ne bi nikoli naredila, bi se prijela za glavo in prej kot bi si slekla plašč, bi vzela v roke omelo in pometla bruhanje, drekce, dlako, raztrgane časopise in smrdeče kosti v smetišnico, ter vse skupaj odnesla pred blok, v kanto za smeti.

Ko sem jo gledal, kako je lovila lasten rep, sem razmišljal o v tem, s kakšnimi  nameni smo vrženi v ta svet, v katerem je vse brez smisla, povsod je nekdo in nekaj, ki nam določa, kako se obnašamo, kdaj hodimo spat in kdaj spustimo prdec na stranišču, kdaj umremo.

Poslej me je le redkokdaj kaj, tu mislim na bifeje, beznice ali njim podobna mesta, zvabilo v svoje prostore, preprosto nisem mogel oditi od doma, kajti Zala je stopila do vrat, me gledala naravnost v oči, kot da bi mi očitala ne vem kakšen greh. Takrat pa, ko sem ji rekel, bodi lepo pri miru, grem pogledat, kaj počne mama, se je ubogljivo ulegla na odejo kraj kavča, položila smrček na tačke in niti trznila ni, ko sem odprl vrata in ji pomahal v pozdrav.

Saj, kaj bi razpravljal in ovinkaril, v tistih letih, ki so sledila, sva se imela zelo lepo. Skupaj sva odhajala na obalo, kjer sva opazovala ribiče, ki so čistili svoje mreže, preklinjali, pošiljali politiko, vreme in onesnaženje morja v maloro, a ko je ura odbila osmo, so se počohali po golih trebuhih, zagorelih od pripekajočega sonca, odprli hladilnik, pokanje zamaškov konzerv s pivom, pa se je slišalo kot oddaljeni rafali. Takrat je Zala tiho zarenčala in se podrgnila ob moje koleno, no, no, no, saj ni nič narobe, sem ji zašepetal ter jo pogladil po glavi.

Potem pa se je zgodilo, da je tistemu bedaku Alojzu žena pozabila skriti avtomobilske ključe, kajti ves dan je popival ni vedel, kaj dela. ''Pri Luci'' je zagonil še zadnje evre za travarico. Bilo je res bedasto, prazno in otročje, kako so gostilničarji gledali vstran, ko se je majavih nog basal v katrco, vmes je še nekajkrat salutiral, nihče ni vedel ali Titu ali Mussoliniju, vpil je nemogoča gesla, malo v nemščini, malo v srbščini in nemščini, a ko je pritisnil na plin, so se vsi razbežali, le Zala, uboga rakava stvarca, je še kar naprej stala kraj ceste, bog mi je priča, da še danes ne vem, zakaj je nisem še močneje potegnil za vrvico, da bi mi sledila na varno.

Zaril se je naravnost vanjo, zapel jo je z desnim blatnikom, odvlekel jo je za seboj in medtem ko je divje trobil in kričal skozi odprto okno, je Zala umirala, za njo se je vlekla krvava sled, katero so smetarji že čez dobro uro postrgali v plastično vrečko in vse skupaj vrgli v smeti.

Saj je samo pes, je pijano zamomljal Alojz, ko sem ves zasopel pritekel bliže, oči sem imel zamegljene od solz  in besa, v tistem trenutku bi ga lahko ubil, če me ne bi nekdo prijel od zadaj, držal me je le nekaj trenutkov, bilo je dovolj, da sem prišel k sebi, dvignil sem Zalo v naročje, še je hropla, prsi so se ji neenakomerno dvigale  in spuščale, stisnil sem jo k sebi, da mi ni bilo treba gledati oči, ki so počasi ugašale.

Nisem vedel, kaj naj naredim, upal sem, da bo kdo poklical policijo, a je oštir preglasil vse, ki so stali okoli mene, ponovil je za Alojzom kot bi bila dogovorjena, da to ni treba, da je bil navsezadnje samo pes.

Nisem čutil ne vročine, ne žeje, še tega nisem vedel, sem živ ali mrtev. Samo to sem zaznal, da sva z Zalo ostala sama, vsi so se nekam porazgubili. Moje grlo je bilo požgano od bolečine, počasi sem se dvignil, vame se je naselil starec, betežen, osamljen, ki je želel umreti.

Ne vem več, koliko časa sem sedel na kavču, v stanovanju, niti se ne spomnim, kako sem do tja privlekel Zalo. Spominjam se le, da so  se nekega lepega dne na hodniku pričeli oglašati čudni glasovi, ki so bili zamolkli in tuji, nikoli poprej jih še nisem slišal.

Smrdi, so govorili, iz tega stanovanja smrdi po crkovini.

Potem so sneli vrata s tečajev in ko sem zagledal njihove obraze, oblite z nepopisno grozo, sem Zalo še tesneje stisnil k sebi in prvič, kar sem jo izgubil, bridko zajokal.

Bodite pri miru, da vam lahko dam injekcijo, mi je grozil moški v beli halji, kurac pa injekcija, pustite me pri miru, sem zakričal in se mu strgal iz rok.

Z krvavo podplutimi očmi sem iskal Zalo, hotel sem jo še zadnjič poljubiti na smrček, pa so jo že odnesli. Skrili pred menoj, pravzaprav. Kar naenkrat sem se znašel v kopalnici, na zlato rumenih ploščicah, na polici sem zagrabil žiletko in zarezal. Ničesar nisem čutil, ne bolečine, ne žalosti, ne zmagoslavja. Kri, ki je bruhala iz rane, me je zaslepila, stisnil sem pest, povsem nagonsko, spomnil sem se, da to pomaga, da prej umreš.

…..

Sedaj tiho in mirno čakam, da pride mama, me objame in morda odpelje s seboj. Ne, ne, ne bom ji pokazal roke,niti brazgotine. Ne gre, da bi me spraševala o stvareh, o katerih ji nimam kaj pripovedovati.

Še nikoli poprej si nisem s tako močjo želel spiti kozarca vina kot ravno tisti trenutek. Upal sem, da bo tresavica minila, da bo nemir, ki je pričel lesti iz trebuha, ukročen z nekaj požirki, ki bodo pregnali Zalo iz mojih misli, pravzaprav tudi iz srca.

Svet je izgubil barve, postal je tak kot mamin predpasnik. Črn, smrdeč po repi in zelju.

Potem jo zagledam na vratih. Bila je drugačna, čudna pravzaprav. Strmel sem vanjo in nisem vedel, kaj je tisto, zaradi česar jo še komaj prepoznam.

Predpasnika nima, me je prešinilo.

Izdajalka nesrečna, nimaš predpasnika, sem zakričal nanjo, ko je v silni zbeganosti izpustila vrečko na tla, da so se sončkaste pomaranče razletele po bolniški sobi na vse strani.

Izgini, izdajalka, pojdi stran od mene, pojdi, so v krču šepetale ustnice.

Kaj pa mu je, ljudje, kaj ste storili z njim? je jokala in si hotela z vajeno kretnjo dvigniti rob predpasnika, ter si z njim obrisati oči.

Seveda, ni ji uspelo, kajti brez njega je bila gola. Popolnoma gola.

V sebi sem čutim eno samo razraščujoče sovraštvo. Brez predpasnika ni bilo ničesar, kamor bi lahko naslonil trudno glavo in počakal, da mi njena dlan skuštra lase.