Spomladanske vode tečejo prehitro

Češnje so bile letos sladke in sočne kot že dolgo ne. Zjutraj jih je nabrala celo naročje, ravno prav zrelih, kar padale so ji v jerbas, ki ga je držala pred seboj, smejalo se ji je, da so se drobne jamice zaoblile v kotičku ustnic in potem je bil njen obraz videti kot kakšna prifrknjena slika, pa nič zato, bilo ji je malo mar, da je le lahko segla z roko med zrelo sadje in si ga z užitkom tlačila v usta.

Počasi, a previdno je ugriznila v sočno meso, narahlo posrkala sok, ki je pritekel ob straneh, potem pa je vse skupaj pogoltnila s peško vred.

Drobno se je nasmehnila, vedoč, da tega ne bi smela početi, lahko se pečka zagozdi v slepiču tako kot se je nekoč očetu, da so ga sredi noči naložili v rešilni avto in odpeljali v bolnišnico na Jesenice. Žal so morali z operacijo počakati, ker je bil še zmeraj pijan kot klada, sploh se ni nikoli dodobra streznil, ampak Lucija ni bila taka, ona je tisti dan popila le enega ali dva borovničevca, sladka, da jo je stresel gnus, ampak morala ju je zliti vase, ker ji je bilo slabo in je bruhala, pa ni želela, da bi jo videla mama, ker bi takoj kaj posumila.

Pobrala je vejo, ki je ležala ob ribezovem grmu, premišljeno je dvakrat udarila po deblu, upajoč, da se bo trhel les prelomil na dvoje, vendar se to ni zgodilo.

Začudilo jo je, mar sem res tako slabotna, da ne morem raztreščiti te preklete trehnobe, si je dejala, ker ji je postalo tudi nerodno, nenazadnje so jo vsi, daleč naokoli, poznali, ker je nekoč v potegu tovornjaka z vrvjo premagala Gustija, najmočnejšega dedca na vasi, da so se mu od tistih dob vsi smejali in se iz njega norčevali, češ, da ga spravi na kolena ena baba, pa še blondinka povrhu.

Niso pa vedeli, da sta bila z Gustijem par.

Ja, pa kaj potem, če je bil on poročen in je imel sitno in nemogočo ženo pa dva otroka, saj to danes ni važno, povsod piše, da si moraš vzeti, kar ti srce zaželi, da deset zapovedi nič več ne veljajo, kvečjemu za stare mamce, ki vsak dan, med jutranjo mašo, žebrajo rožnkranc v cerkvi in jim je malo mar za sladkosti, ki se tam zunaj ponujajo na krožniku.

Bilo ji je preprosto dolgčas, ni imela kaj početi, naslanjala se je na leseno mizo na vrtu pred slaščičarno, vsi okoli nje so lizali sladoled, ona pa bi raje lizala kaj drugega, a trenutno ni imela nikogar, ker so ji šli moški že malo na živce, včasih je imela občutek, da jih ne prebavlja več, ni bilo važno, ali je bil Pepe, Luka ali Bojan, vsi so na koncu omagali, potem pa so zabasali srajco za hlače in odšli na pivo, kjer so do onemoglosti in do zgodnjih jutranjih ur čvekali o dogovoru med Ferrarijem in Coughlanom.

Medtem ko je nervozno potrkavala s prsti, se je obnjo podrgnil Gusti, ker ni mogel drugače mimo, bil je na kolesu, ves poten, zagorel, pod pazduho so se mu širili mokri madeži tja do hrbta, bilo je vznemirljivo zaduhati moško telo tako blizu, na dosegu roke, kolesarske hlače so več odkrivale kot skrivale in Lucijo je v hipu prijelo, da bi stegnila roko in ga prijela za jajca, stisnila in malo pognetla, da bi tisti one planil pokonci in se naščeperil kot kakšen petelin na gnoju, da bi ga potem lahko dala v usta, zadovoljno in strastno, ter ga goreče posesala, kar bi ji bilo všeč, in bila je prepričana, da Gustiju tudi, saj je imel doma eno dolgočasno babše, ki ni bila za nobeno rabo, po cele dneve je grela stol na pošti, kjer je bila v službi in vohunila, kdo je komu pisal, pa kdo je dobival opomine in pisma s sodišč.

Gustiju se ni niti sanjalo, kaj se plete v Lucijini glavi, naročil si je pivo, ga takoj odprl, kar z zobmi kakopak, in ko mu je steklo po grlu, je njegovo adamovo jabolko poskakovalo, Lucija je bila vsa hrepeneča in mokra, priliznjeno se mu je smehljala, vroče si je želela, da bi jo opazil, se je dotaknil, in se zagrebel vanjo, nagonsko je slutila, da bi ji to prijalo in v hipu je sklenila, da ga bo, zlepa ali zgrda, pripravila do tega, da bo to res storil, da jo bo povaljal kot jo doslej ni še nihče, potem pa bo lahko šel, od koder je prišel, njej bo vseeno, ko bo enkrat dobila svoje, tisti šus med noge, ki si ga tako strastno želi, le da je pravih dedcev premalo in zato je bilo tudi šusev malo manj kot nič.

Ampak Gusti sploh ni bil tako neumen, za kakršnega ga je imela Lucija, nekaj mu je reklo, kaj se plete v njeni glavi, drobno se je nasmehnil, ko je malo bolj na glas postavil polokano steklenico nazaj na pult.

A boš ti tudi enega, jo je pobaral, ne da bi jo pogledal, tako da ni videl, ali je prikimala ali odkimala. Pomignil je natakarju, da je prinesel še dve pivi, in ko je steklenico porinil proti Luciji, jo je ta spretno ujela, se nasmehnila in pokazala dve vrsti brezmadežno belih zob, ki so se za trenutek zasvetili v sončni svetlobi kot niza biserov in z ustnicami je izoblikovala poljub, češ, tukaj ga imaš, v zahvalo za pivo, on ji je pomežiknil, se pomaknil za ped ali dva proti njej, jo vprašal, kako si kaj, ona ga je pogledala  izpod čela, si popravila koder las, malo so že pobledeli na vročem soncu, a še vseeno so bili živahni, svetleči in polni ognja, skomignila z rameni, da še nikoli bolje, da uživa, ker je poletje in ker ji je dobro in ker je vse tako kot se ji zdi, da mora biti.

Gusti je imel že na koncu jezika, da bi malo potarnal, saj mu je zadnje čase šlo vse na živce, z ženo sta imela cel kup težav, predvsem zaradi tašče, ki se je vtikala prav v vsako stvar, ki ji je prišla pod roke,vohunila je za njima tudi tedaj, ko sta bila v kopalnici, za njima je čedila straniščno školjko in imel jo je na sumu, da je vsako jutro prevohavala rjuhe, ker je želela vedeti, če sta ponoči počela še kaj drugega kot spala.

Pred dnevi se je prebudil ves poreden in crkljiv,  potipal je okoli sebe, toda žena je še odšla v službo, potem mu je roka kar sama zlezla tja dol, malo se je poongavil, prišlo mu je hitro, sploh se ni zavedel, da je posvinjal še odejo, ne samo rjuho, odhitel je pod tuš, s hitrimi koraki, poskočno kot včasih v fantovskih letih, tudi počutil se je podobno, lahek in dremuckast.

Šele popoldan, ko se je vrnil domov in videl taščin bes v očeh, pa gnus, ki se ji je risal na obrazu, se je domislil, čemu zganja stara tak cirkus, obšel ga je sram, istočasno pa tudi kanček zmagoslavja, naj ve, babnica sitna, da se mu fučka zanjo, a sem Gusti ali nisem, ampak ženska je držala jezik za zobmi, čudno, žena tega ni izvedela in zato se je počutil kot bi nekaj delal za njenih hrbtom, kar se mu ni zdelo prav.

Pogled mu je zdrsnil po Lucijinem hrbtu, bil je slok, in vitek, všeč so mu bile njene prsi, ravno pravšnje za mečkanje in gnetenje in predstavljal si je, kako bi se zakopal v njen vrat, ga pokril s poljubi, medtem ko bi Lucija….o ljubi bog, ni smel več misliti na to, ker ga je tisto tam spodaj izdalo in se pričelo premikati, Lucija ni neumna, takoj bi vedela, čemu, on pa za kaj več kot malo čveka ni imel časa, moral je še pokositi okoli hiše in  obrati slive, vsaj tako je obljubil.

Komarji so te popikali, je nenadoma zaslišal Lucijo, govorila mu je tik zraven ušesa. Sunkovito se je obrnil, se pogladil po roki, z malo nejevere, saj ni ničesar čutil, pa vendarle. Tam je bilo cel kup rdečih bunkic, rahlo so skelele, toda ker je bil poln adrenalina in napetosti, ni ničesar čutil, vseeno si je oslinil palec in s slino pomazal drobne ugrize, vrag jih vzemi, zakaj se ni vzel s seboj Autana, ampak sedaj je, kar je.

Bom jaz, je tiho šepnila Lucija in nenadoma je na koži začutil njeno hladno dlan, nežno se je premikala proti komolcu in za seboj puščala mokro sled.

Zdelo se mu je, da se mu je v hipu svet postavil na glavo, skozi žile mu je šinilo na milijone električnih iskric, drobni valovi, so se zaplezali po njegovi koži kot okruški žerjavice, pa nič ni mogel narediti, stal je pri miru, čeprav so se mu tresle noge, bil je ves šibak in trd, a tudi mlahav, izgubljen in poln nečesa, čemur ni vedel imena, čutil je le, da ga je Lucijin dotik uročil in zbegal, mogoče je bilo temu krivo tudi kolesarjenje, kdo bi vedel.

Nenadoma je zinil, povsem spontano in nenamerno, ej, pojdiva, meni je tukaj vroče kot hudič, pa se mu je le nasmehnila, ga narahlo čofnila po napeti riti, sledila mu je, ker se je bala, da bi ji ušel, bila je ravno prav željna njegovega telesa in ji ni bilo mar, če so ju nekateri začudeno opazovali, vendar se je videlo, da nikomur ni niti na kraj pameti padlo, kaj se je ravno prej spletlo med njima, še manj pa, kaj nameravata.

Kot da bi se dogovorila, sta se oba ustavila za Dolenčevo hišo, normalno, saj je bila prazna, nihče več ni živel v njej, kar je zet zadavil taščo in zaklal tasta, vsi so se je izogibali, menda je tam okoli strašilo, kdo ve, Lucija je zavila z očmi proti nebu, zahvaljujoč se za zmešanega zeta, kajti  takoj zatem, ko sta odškrtnila vrata, sta si lahko planila v objem, njuno hropenje je votlo odmevalo v na pol prazni veži. On ji je mečkal prsi in ona je dovolila svojim rokam, da so se sprehajale po njegovem telesu, njene ustnice so bile hlastajoče, zahtevne in lačne kot da že sto let ne bi čutile moškega, pa to ni bilo res, ravno zadnjič sta se dala dol z direktorjem v Kriznem centru za mladostnike, kjer je bila zaposlena kot psihologinja, bil je en niče', mlahav, ampak Lucija si je le želela poizkusiti, če to, kot so pravili, drži.

Gusti je bil nekaj posebnega, izjemen, pravi dedec, močan, kot kakšen Martin Krpan, toda tudi ona ni bila nič slabša. Bila je čvrsta in jedra, Gusti je včasih zajavkal od bolečine, če ga je stisnila za spoznanje preveč, toda potem je zamljaskal od zadovoljstva, zaganjal se je vanjo, želel jo je pritisniti ob steno, toda ni mu dovolila, počasi, korak za korakom, sta se pomikala proti kamri, tam sta včasih ležala pokojna, na vsak način se je želela uleči na tisto posteljo, razširiti noge, ga ukleniti ter posrkati vase, hotela je, da bi uvidel, da tako kot z njo ne more biti z nobeno, želela je, da bi jo častil po božje, se ji dobrikal in jo prosil, ampak ne, Gusti že ni bil tak; preprosto si je vzel, česar se mu je zahotelo.

Kar samo se mu je smejalo, ko je z zobmi razgalil njen popek, bil je nežen in ljubek, povsem drugačen kot je pričakoval. Zasesal se je vanj, hlastajoče, da je nekajkrat kriknila, več ne. Prav, si je rekel, bomo videli, kdo bo koga.

Vseeno mu je bilo, če za seboj pusti sledi drobnih ugrizov, uvidel je, da ji je všeč, če je na trenutke grob, čeprav ga je potem prijela za lase, močno in strastno, tedaj je vedel, da mora odnehati.

Rjuhe so za čuda dišale po svežem lovorju, nenavadno, ga je prešinilo, medtem ko je vlekel s sebe kolesarske hlače, nenehno so se mu zatikale, ti vrag, ampak končno se jih je znebil, potem je šlo laže, skočil je nanjo, da je na glas zaječala, in potem, namesto da bi sopla kot je pričakoval, se je pritajeno smejala, ga spodbujala, šlatala in lizala, da je končno znorel, oh, ne, zblaznel je, ne vedoč, kaj dela, zadrl se je vanjo, nenadoma, ne da bi jo pustil do sape, in potem se mu je zazdelo, da se mu bo zmešalo od vsega, kar je čakalo, da plane na plan, z vso močjo in strastjo.

Prideš tudi jutri, je vprašala čez čas stvarno, s povsem normalnim glasom.

Nič več ji ni podrhtaval, le tako glasna ni bila kot običajno.

Prevalil se je na bok in jo gledal, zdela se mu je drugačna kot običajno, morda zaradi medle svetlobe, ki je vdirala med zavesami, ali kar tako, ker je bil po ljubljenju zmeraj malo zmeden in odsoten.

Hej, ali nisi ti nekaj imela s tem Dolencem, vsaj ljudje so tako govorili.

Več kot minuto je bila tiho kot bi jo zasačil z eno roko v tujem žepu, potem pa ga je pogledala naravnost v oči, s tisto čisto in smelo nedolžnostjo, ki ga je zmedla in pritisnila ob steno.

Nekaj je bilo res,  se je odločila, da mu prizna, medtem ko mu je položila dlan na kosmate prsi.

Povedala mu je, da je bil zmešan kot kurja čreva, zmeraj ji je govoril, da jo bo ubil, ko se je bo naveličal. Potem, ko mu ni bilo več do nje, se ni upal, bil je reva, cagovec, šel je domov, ves razjarjen, ker mu ni dovolila, da bi na kozolcu še enkrat zlezel vanjo.

Na poti je do smrti povozil neko žensko, nato pa zbežal, ogabnež.

Da ne boš mislil, da me kaj peče vest, še zdaleč ne, bil je bedak, in prav mu je, da je v arestu, še petindvajset let ga ne bo ven, capina nemarnega, bil je oblasten, še v postelji ni snel kravate, tudi nogavice je moral imeti zmeraj na sebi. Ogabno, ampak nekaj me je vleklo k njemu, saj ne vem več kaj, mogoče to, da je bil malo čuknjen.

Gusti se je previdno odmaknil, toliko, da ni bilo videti sumljivo, potem je nepremično obležal, ona je še kar naprej govorila, tudi o tem, da jo vznemirja, ker leži v postelji, ki je bila nekoč polna krvi in groze.

Sedaj pa se še enkrat izkaži, mu je ukazala z zamolklim glasom. Grobo ga je zagrabila med nogami, nato se je zavalila nanj, s čvrstimi joški se je prisesala nanj in se strastno in hropeče drgnila ob njegovo brado.

 Toda Gusti ni mogel, če me ubiješ, ne morem, je zaječal, ves prestrašen in z grozo v očeh, brcnila ga je s postelje, da je telebnil na tla, kakor je bil dolg in širok, potem pa se je hipoma pobral, planil skozi vrata, bos in nag, vseeno mu je bilo za Adidasove copate, četudi je dal zanje več kot 300 evrov, naj gredo k vragu, da le on pride na varno, domov, ni hotel, da bi ga coprnica uročila in posesala, ampak Lucija se je le na glas krohotala in se tolkla po kolenih.

Ko je bilo okoli nje spet vse tiho in je bila sama, so ji solze pritekle po licu, pa sploh ni vedela zakaj.