Simfonija




Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke.
In še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga opazovala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu narahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je planila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati.
Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri.
Govori ji o obali, kamor zaide redkokdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo in ga potem vdano in strastno ovije v svoj objem.
Njegova roka je bila spet na njenih ramenih. Na silo je pogoltnila slino, kot da bi s tem želela odgnati nadležne misli.
»Ne boj se,« ji je rekel in se nasmehnil.
Zmajala je z glavo. Želela si je, da bi mu rekla, da se ne boji njega, ampak tega, kar čuti.
Prostor je preplavila Simfonija številka 40.
»Mozart?« je dahnila, a le zato, da bi pregnala nervozo.
Prikimal je.
»Ga imaš rada?«
Počutila se je, kot bi vnovič imela štirinajst let. Takrat je nekje dobila ploščo, na kateri so bile štiri Mozartove skladbe, med njimi tudi ta simfonija.
Stric ji je dovolil, da si je izposodila njegov gramofon in potem je cele dneve ždela za mizo, naslonjena na nadlahti in poslušala. Nekoč jo je zasačila mama, zaplenila ploščo in jo vrgla v smeti.
»Moj bog,« je zašepetal zgroženo, ko mu je zaupala podrobnosti.
Njegova dlan se je za hip ustavila na njenem vratu. To je bil eden tistih nenadnih dotikov, ob katerih je navadno izgubila tla pod nogami. Še dobro, da je na pol ležala na kavču, drugače bi se ji nogi zapletli in kdo ve, morda bi zgrmela po tleh, kolikor je bila dolga in široka.
Najraje bi legla na hrbet in se mu prepustila, izmenjala z njim vroče poljube, škoda, ker ne bi več dišali po slanem.
S konico prsta se je dotaknil njenega nosu, potem jo je pričel nežno grizljati po ramenih, da je z zaprtimi očmi uživala.
Njegova pozornost ji je godila.
»Kje pa piše, da bi se morala obračati vstran?« jo je prešinilo, medtem ko so njegovi poljubi iskali pot do ušesnih mečic.
Razprla je ustnice, da jih je posrkal vase, potem pa ji je zaobjel še prsi, ter jih nežno gnetel toliko časa, da je narahlo kriknila in se nehote vzpela proti njemu.
»Povej  mi en pameten razlog, zakaj sva tukaj,« je zašepetala in se ga oklenila okoli bokov.
Prijel je njeno roko in si jo položil na prsi.
»Še dobro, da si me spomnila,« se je zahihital.
Nagnil se je nadnjo in jo poljubil. Z jezikom ji je spet zaokrožil po rami, toliko, da je zaprla oči in se predala njegovemu objemu.
»Boš ti narezala paradižnik?« ji je dahnil v uho.
Prikimala je.
»Potem bom jaz naribal sir in pripravil bučke za žar. Si za to?«
»Upam, da nisi pozabil prinesti peteršilja, česna in majarona ...«
»Madona, nisem!«
Nagajivo jo je požgečkal po trebuhu, s prstom ji je obšel popek, poslušal je njeno hahljanje, pri vsem, kar je počel, je glasen in cmokajoč, nagajiv in radoveden.
Nebo je bilo sinje in sonce kot rumena krogla pripeto  na nebesni obok.
Medtem ko je rezala paradižnik na štiri dele, je, sem in tja, pogledala skozi okno in imelo jo je, da bi pričela tiho prepevati.
Saj ni važno, kaj, nekaj pač.
Z vso vnemo je lupil bučko, vešče jo je držal na deski in ko je opazil, da ga gleda, je poredno pomigal z ritko, toliko, da je planila v smeh in zardela.
Ona je bila tista, ki je pripravila mizo, ker ni vedela, kje hrani jedilni pribor in krožnike, ga je nenehno spraševala in se smukala okoli njegovih ledij.
»Ko bom stara in belolasa, se bom spominjala današnjega kosila,« mu je rekla in on se je sklonil bliže, da mu je ponesla košček zlato zapečene  bučke v usta.
»Hočem še tvoj prst.«
»Nočeš?«
»Hočem, sem rekel.«
Počasi in previdno, kdo ve, mogoče je pa ljudožerec, se je s kazalcem dotaknila njegovih ustnic, iznenada jo je zaščemelo v trebuhu, vzel si ga je, tako kot si je, malo pred tem, vzel njo, a ko je videl, da postajajo njene oči motne, ga je iznenada izpustil, roka ji je malodane omahnila na mizo, hehehe, se je zasmejal poredno in se s čelom podrgnil po njenih prsih, logično, da mu ni zamerila, zakaj bi mu le, navsezadnje se je ponudila, da mu skuha kosilo, on pa je njeno ponudbo vzel zares.
Toda njenih protestov, da bo že sama pomila posodo, ni hotel slišati, v roke ji je porinil knjigo Dnevnik srbske gospodinje, usedi se in beri, ji je ukazal, da je, med smehom, ubogljivo sklonila glavo, sedla na kavč, spodvila nogi in mu pričela brati na glas.
Sladico, sladoled iz robidnic z malo sladke smetane, sta si privoščila čez kakšno uro in pol.
»Tako dobro še nisem jedel,« je dejal in si oblizoval prste. Naslonila se mu je na ramo, zaprla oči in, se tiho in brez besed, predala njegovi dlani, ki se je vnovič podala na sladko potovanje.
Zunaj je sijalo sonce, lastovke so se spreletavale pod strehami, otroci so vreščali in se smejali na otroškem igrišču, policist je prav tisti hip ustavil nekega voznika v nekem zelenem avtomobilu starejšega letnika, nosečnica, ki je živela v sosednji hiši, je začutila prve popadke in duhovnik se je pripravljal, da odide k umirajočemu.

Komentarji

  1. Luštne zgodbice - predvidevam, da sta zadnji dve avtobiografski??

    A' si samo pravljičarka ali pišeš tudi kake resne zadeve?

    Poleg nas živi Reichman Jelka - ona riše slikice za otroške knjigice. Precej znana puntza :o)
    Poznaš?
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  2. KAKI
    bom kar tule napisal, da boš bolj gotovo dobila nasvet.
    Na trgu se še dobijo vanilija-kakiji iz katerih se ravno tako da narediti sladoled (prelivka al' pa "nekizapolizat"). Le pustiti jih moraš, da se dobro omedijo. Za prelivko uporabi malo več sladkorja - božansko s kakim vanilijevim pudingom ali biskvitom.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jurij, oh ne, ne, to so zgodbe, samo zgodbe. Mogoče je kaj
    avtobiografskega vmes, ampak...so zgodbe.
    če greš v knjižnico in poiščeš mojo zadnjo knjigo ''Ženske'', tam bo
    podobnih zgodb še nekaj.....


    Lahko pa si pogledaš tudi vse oStalo, kar pišem.
    Enostavno.
    Klikneš ime in priimek v google in to je - to.
    Lepo bodi in lepa hvala za namig.
    verjemi- padel bo na plodna sladkoslastna tla
    :-)
    Milena

    OdgovoriIzbriši
  4. PS
    Reichman Jelka?
    oh, seveda poznam...o njej se verjetno sanja vsakemu, ki piše pravljice....vključno z menoj, vendar...ona je od takih kot sem jaz, na stotine km daleč....Žal nimam nobenih vez & bonitet , da bi me ona sploh opazila....
    :-(

    OdgovoriIzbriši
  5. No, mi smo z Reichmanovimi kot sosedje skregani, tako da ti ne morem pomagati, ker bi ti on štela v slabo, da si piševa.

    Zanimivo, da ženska dela za otroke in živi od tega - ona in še posebej pa njen mož, pa otrok ne marata in naše deklice v soseski nadlegujeta do te mere, če se igrajo zunaj ... mislim, tip je z avtom strašil deklice tako, da je pripeljal zelo hitro do njih in tik pred njimi zaviral na dovozu do hiš, ki sploh ne šteje za javno cesto - kaj če bi kretenu zdrsnila noga? Ubil bi otroka! Tip je zlezel na streho (neverjetno ampak resnično) svoje hiše, nadzoroval deklice pri igri, jih zmerjal in dajal navodila za igro.

    Prišli smo tako daleč, da sva s sosedo vložila ovadbo zaradi ogrožanja otrok in ju je (Reichmanova "tastara") obiskal policaj ter jima razložil, da ona2 nimata kaj vzgajati tujih otrok na take načine. Če jima kaj ni všeč, se lahko pogovorita s starši ali pokličeta policijo.

    Od takrat naprej je sicer mir - med nami je pa ob srečanju en meter debel leden zid.

    Lp
    Jure

    OdgovoriIzbriši
  6. no, imam znanko, ki je v okolju, kjer živi, znana kot najboljša izdelovalka slaščic, a - zanimivo- sladkega sploh ne je, enostavno se ji ta okus gabi.
    Sicer pa to ni ''nič takega'', nenazadnje imamo Slovenci še nekaj literatov, ki otrok ne marjao, pa vseeno pišejo zanje.
    Poznam celo ginekologa, ki ima raje moške, ampak je menda krasen v svojem poslu...
    :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. A' si mislila Makarovičevo?

    Za tega ginekologa, bi pa nek moj znanec rekel, da je "ginekologinjasqrcem".
    :)

    Jaz sem tudi imel soseda (v nekem prejšnjem življenju na Viču), ki je bil ginekolog, kasneje celo predstojnik gin.odd. na UKC in ti moram reči, da bolj zmešanega človeka nisem poznal - pa je bil baje tudi vrhunski stručko, priznan celo v tujini. Motnje pa take, da rej ne bi o njih. Bil je lovec in enkrat sem samo z udarcem po puškini cevi preprečil, da v pijanosti ni ustrelil človeka.

    Srbi bi rekli: "Mahjebga - ima nas svakojakih!"

    OdgovoriIzbriši
  8. jurij, nekateri ljudje svoje znanje, danosti...itd., jemljejo kot ''delo''.
    In če ga orpavljajo korektno, v bistvu nihče ne ve, kaj se skriva v ozadju.


    Upam, da se na mojih straneh še kdaj oglasiš?
    milena

    OdgovoriIzbriši
  9. Ti si modra gospa. Strinjam se s tvojo razlago. Meni pač nikoli ni še skupaj zloben karakter človeka in uspešnost v delu. Zdaj si ap ti pokolpila "puzzlo".

    Jasno, da se bom oglasil - ampak včasih mi ne znese. Saj veš - obveznosti se nakopičijo najraje na en kup, potem pa spet pridejo prazni dnevi - prazniki jim pravim jaz. Zato ker moje obveze niso pogojene z datumi in imam lahko le osebne proste dneve.

    Grem gledat kje se da aktivirati možnost, da me obvestijo o kakem novem tvojem prispevku.

    OdgovoriIzbriši
  10. Evo - mislim, da sem našel zadevo in potrditev sem dobil od tegale:
    FeedBurner Email Subscriptions noreply+feedproxy@google.com
    Upam, da bo delovalo.
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  11. Jurij, tvoja soseda je postala ''Slovenka leta''...Kaj praviš?

    OdgovoriIzbriši
  12. Ja, mi je že ena povedala danes zjutraj. Nekje bom kupil čestitko in ji pošljem po pošti.

    Med nama: v Butalah je vse mogoče razen tega, da bi res dober človek bil spoštovan.

    OdgovoriIzbriši
  13. Če te zanima moje delovanje - ne vem, če to šteje med likovna dela .. vsekakor je zadeva precej nova in se šele prebija - fotokarikatura

    http://butalski-dnevnik.blogspot.com/2012/01/foto-karikatura.html

    Je pa seveda mogoče te zadeve uporabljati kjerkoli - tudi v pravljicah.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti