ŽENSKE

 

Zakaj sem napisala knjigo s kar 430 stranmi v kateri je točno 52 zgodb, ki so posvečene ženskam?

Odgovor je sestavljen iz več pod-odgovorov :-)

Nekoč, pred leti, je po virtuali krožil mail v katerem je pisalo, da potrebuje ženska zato, da je srečna, več kot 50 stvari, moški pa je 3 ali štiri. Kadarkoli sem se na to pisanje spomnila, sem se nasmehnila in si rekla, da kakšno piko na i moram dodati še sama. 

Pa sem.

Drugi razlog: kadarkoli sem bila v knjižnici, sem zmeraj poslušala obiskovalce, ki so prosili knjižničarko, naj jim da kaj takega, ''pri čemer se jim ne bo potrebno nenehno vračati na začetek, da bi lahko sledili, za kaj v knjigi pravzaprav gre." Rekla sem si:"Ej, Milenči, če boš kdaj napisala knjigo za odrasle, pazi, da bo napisana tekoče in vabljivo, da jo bodo lahko prebrali na dušek!"

Rečeno- storjeno!

''Ženske'' je knjiga, ki se noče potegovati za Nobelovo nagrado, želim le, da jo na dušek preberete, ker se boste v njej našli in ob napisanem uživali.
Glavne junakinje so naše prijateljice, sosede, sodelavke, babice, mame, sestre. Ženske, ki jih poznamo, le prisluhnemo jim bolj poredko.

odlomek

»Madona, kakšna baba,« sem pomislil in  čakal, da me s papirnatim robčkom obriše med nogami.

»Ne trudi se preveč, ženske smo rojene pospravljalke,« mi je rekla poredno in me pogladila po laseh.

Pozneje se je pogosto norčevala iz mene. Vedela je, da komaj čakam, da spet zapeljem na najino stransko pot. Ona pa je v bifeju, kjer sva se srečevala, zlezla na mizo in plesala. Bila je ravno prav pijana, tega sicer ni nihče opazil, jaz sem, saj sva po navadi skupaj spraznila steklenico viskija, ker je trdila, da se je veliko lepše ljubiti, če si malo zadet.

Nisem ji verjel, zato sem jo poskušal prijeti za roko in jo potegniti k sebi. Mudilo se mi je domov, ura se je pomikala proti polnoči in žena ni bila neumna, vedela je, da za vožnjo iz Maribora ne potrebujem več kot dobro uro.

»Hahaha, doma se lažeš, da delaš do polnoči ali kaj?« se je glasno zarežala, ko je videla, da na skrivaj pogledujem na uro.

»Nisem poročen, povedal sem ti. Že več let je, kar mi je žena ušla z drugim,« sem ji gledal v oči in se ji brez slabe vesti lagal, pri tem pa sem mislil na njeno gibko in vročo rit, ki  bo  vsak čas sedela na mojem mednožju ter me spravljala ob pamet.

odlomek-1

Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.«

Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici.

Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi itak ni nihče verjel.

»Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan.

»Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo.
Ubogljivo sem zavihala rokave.

S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov.

»Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček.

Začudeno sem jo pogledala.

»Kako ohlapno?«

»Če res toliko kolesariš, bi morala imeti bolj čvrsto mišično maso,« je bila neizprosna.

Zasmejala sem se.

»Ne nori! Saj ne kolesarim zato, da bi zmagovala na maratonih.«

»Mogoče popiješ premalo vode?« se je po zadnjem grižljaju peciva pritaknila še Nives.

Ženske!

Lahko bi vedele, da taki pogovori za tisti dan niso ravno spodobni. Morale bi biti prijazne in ne bi smele skopariti s komplimenti.

»Slišala sem, da je eno kap, ker se je na stara leta preveč naprezala,« je dejala Alenka sočutno in me nežno pobožala po prstih, s katerimi sem nervozno cefrala papirnato servieto.

Dita se je ponovno vzravnala in me resno pogledala: »Ateroskleroza je v Sloveniji izredno razširjena in neposredno ali pa vsaj posredno povzroči skoraj polovico vseh smrti.

Ker povzroča tudi možgansko kap in odmrtje nog, je eden od pomembnejših vzrokov za invalidnost, zlasti pri starejših. Ne pozabi tega.«

Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi.

»Nobene ateroskleroze nimam!« sem nemočno protestirala in čutila sem, da se mi v grlu nabirajo solze.

»Mičkeno jo ima vsaka. A šele po petdesetem letu,« je bila neizprosna Tea, ki je bila do sedaj tiho in je zadnjih deset minut nekomu pošiljala smse enega za drugim.

Seveda, ona si je tako pripombo lahko privoščila, kajti do petdesetega rojstnega dne jo je ločilo najmanj sedem let.

»Ljuba moja, tudi sama dobro veš, da  si že v meni in da je tvoj hormonski sitem porušen …,« je hotela nadaljevati Dita, a sem ji vskočila v besedo.

»Z mojimi hormoni je vse, kot mora biti,« sem jo prekinila.

Prijateljice so hkrati dvignile glave in me pogledale.

»Nemogoče,« je čez čas pripomnila Alenka. »Od tebe sem mlajša vsaj tri leta in … in … ni vredno izgubljati besed.«

»Že dobro leto se filam s tabletami,« je navrgla Nives in v glasu ji je bilo čutiti razkačenost.

Simona, ki je bila še gospodična, je vsa zardela povzdignila glas:»Zofija, ti se šališ z nami.«
Zdelo  se mi je krivično in nepošteno. Mislila sem, da so moje najboljše prijateljice, a se je izkazalo, da bi me najraje pokopale, če bi me le mogle.

»Spet pretiravaš!« se je oglasila Nives, ki se je že malo umirila.

»Prišle smo, da ti pomagamo in ti stojimo ob strani, ti se pa iz nas norčuješ in se nam lažeš.«

Nemočno sem zakrilila z rokami.

»O tem, da si prekolesarila čez 3000 kilometrov, ti verjamejo le norci, me ne!«

Dita se je vzravnala in videti je bila zelo odločna.

»Če nimaš menskih težav, je s teboj nekaj narobe. Kakšna genska napaka, na primer.«

Zdelo se mi je, da so se moje prijateljice vidno oddahnile.

»Misliš, da bo to držalo?« se je, z glasom polnim upanja, nagnila čez mizo Alenka.

»Seveda. In pri ženskah kot je Zofija, se je potrebno bati nenadnega hormonskega šoka. Lahko se ji to zgodi celo na kolesu, pod tušem, v postelji, med seksom …«
Že sem hotela protestirati, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik.

Tea, ki je vedela, v kakšnih mukah sem se lani ločila, me je nežno objela okoli ramen.

»Vse, kar se ti dogaja, je posledica hudega stresa, verjemi mi. Me, ki te imamo rade, ti bomo še naprej stale ob strani in te podpirale. A nekaj te lepo prosimo: ne laži nam, kako ti je dobro, ko pa vse vemo, da temu ni tako. Že to je grozno, da imaš petdeset let.«
Ostale, ki so strmele vame, so kimale in v njihovih očeh je bilo polno sočutja in usmiljenja.

V tistem trenutku me je prešinilo, da sem odpovedala zmenek z Janezom in da bi lahko, če ne bi sedela Pri Petričku  s svojimi najboljšimi prijateljicami, ležala v njegovem objemu in kdo ve, kaj bi se zgodilo, ko bi me stisnil k sebi in poljubil.

V meni se je nekaj prelomilo, naslonila sem se na mizo in bridko zajokala.

Prijateljice so bile srečne. Čutile so, da njihova prisotnost ni bila zaman.

odlomek-2

Vnovič si je zaželel njene tople dlani, ki bi zdrsela preko prsi in trebuha, tja med stegna, kjer se je rada poigravala, se smejala in ga ljubkovala, če ga je le lahko odtrgala od dela, kajti nenehno mu je čas uhajal iz rok in zmeraj se mu je mudilo, tako da je bil še sam presenečen, kako to, da je našel toliko časa in jo popeljal pred oltar.

Na to, da mu je poroko podtaknila, lisica, sploh ni hotel misliti.

Le prizanesljivo se je zahahljal, ko se je spomnil, kako ga je osvajala, obletavala kot čebela, se ga dotikala, mimogrede, ko sta se srečala na stopnicah, ali pa v dvigalu, zmeraj je vedel, kdaj je namenoma stopila za njegov hrbet, da je lahko vdihaval duh po parfumu Naomi Campbell. Z nekim notranjim nemirom je sprejel igro mačke in miši, čeprav je trdno verjel, da se ne bo pustil ujeti, a se je potem zgodilo ravno to, pa mu ni bilo dosti mar.

Čutil je, da se je splačalo, da je končno našel žensko, ob kateri se bo z užitkom staral, jo grizel po ušesni mečici, se z njo prepiral, jo ljubil in jo dražil, kadar bo popila kozarec šampanjca preveč in se bo počutila omotičeno in mačkasto.

Previdno se je obrnil na bok, v desni nogi je spet čutil mravljince, verjetno zaradi kolka, ga je prešinilo, kršenduš, saj še ni tako star, naslednje leto bo dopolnil komaj šestdeset let.

Spomnil se je očeta, še pri dobrih devetdesetih je bil zdrav kot riba in tudi žensk se ni branil, kakopak.

Kljub temu, da je njegova žena bentila, ga zmerjala in mu ni hotela več kuhati, je hodil gret stare kosti k Maruši, ljubki sedemdesetletnici, ki je vsako jutro pričela s petdesetimi sklecami in dvema litroma vode.

Nekoč sta šla z očetom lovit ribe, pomenljivo ga je sunil pod rebra, češ, daj povej, ata, a jo res napičiš ali pa te stare babe brez veze opravljajo.

»Kako si drzneš dvomiti!?« je zagrmel oče, ne meneč se za spokojnost zgodnjega jutra, prepletenega z meglenimi koprenami, ki so se obešale po grmovju in vejah okoli njiju, da sta bila skrita in sama, drug ob drugem, tako kot sta zmeraj želela.

»Hehehe, ne bodi tako občutljiv, saj ti nič nočem, le zanima me. Včeraj je mama spet kričala, kakšen kurbir si, pa nisem vedel, kaj naj ji odgovorim,« je navrgel Peter, njegov glas je bil rahlo sesljajoč, pa nič ne de, ženske so pravile, da je zaradi tega zelo seksi in privlačen.