NEDELO

V posebno veselje mi je tudi pisanje odgovorov v NEDELU v rubriki ''ODNOSI'' na str. 23.

http://www.delo.si/druzba/zdravje/odnosi-zgrabite-vsako-priloznost.html

Z užitkom pa pišem tudi uvodnike v ODPRTI KUHINJI.

Enega od njih ponujam v pokušino.

Jutro je, sončno, z modrim nebom, ščebetajočimi pticami  in polno energije. Sin prihlamudra skozi vrata, na kratko prikima, kdo pa bi se že zarana trudil več kot je potrebno! Potem stopi do hladilnika, narahlo se skloni in gleda police, ki se šibijo od vsega, kar sem pravkar zložila iz cekarja.

»Nič pametnega ni jesti,« zagodrnja in mršči čelo.

»Kako, da ne?!« se oglasim s povzdignjenim glasom, kajti roki sta me od prepolnih vrečk še zmeraj rahlo boleli.

»Ni marelične marmelade,« navrže. In ker ni bilo točno tistega, kar mu je tisto jutro dišalo za zajtrk, tudi vse ostalo ni nič veljalo. Enkrat sredi dopoldneva pokliče prijateljica Neža. Zelo se je razveselim in jo mimogrede pobaram, kako je.

»Slabo, nič ni tako kot bi moralo biti,« odgovori jezno. Ko se ne neham čuditi, oklevaje nadaljuje, da je sicer z njenim zdravjem vse lepo in prav, da sta otroka pridna, mož še bolj, le avto ji je odpovedal pokorščino. Zaradi tega tudi vse ostalo ni nič vredno.

Ko se malo po eni vrne iz šole najmlajši, pove, da se tam ni nič dogajalo, da je bilo vse zanič, sprva se niti ne spomni, kaj je bilo za malico in reče, da ni bilo nič, potem pa le pobrska po spominu in pove, da je bila ''samo'' nektarina in kos kruha.

Malo po drugi uri me pokliče medicinska sestra, ki mi je včeraj vzela kri.

»Paziti boste morali na prehrano,« mi požuga, ko se ob podatku, koliko je v krvi namerila sladkorja, zgrozim.

»Prisežem, že lep čas ne jem prav nič sladkega,« zajavkam. Kar je bilo približno res. Namesto petih kosov jabolčnega zavitka jih po novem, takole med brati, zmažem le tri ali štiri.

Zvečer naju z Najdražjim povabijo prijatelji.

»Nič posebnega ne bo,« mi zagotavljajo.

»Malo domačega grozdja in kozarec mošta.«

»To je pa manj kot nič,« zagodrnja boljša polovica, stopi do hladilnika, ker mu ni do tega, da bi mu med prijatelji nespodobno krulilo po želodcu.

Pa mu je bilo že kmalu presneto žal. Logično. Poleg ''malo'' grozdja je bilo na mizi še več pladnjev s siri, oči so se nam pasle na krožniku s popečenimi paprikami, zlatorumenimi bučkami in pehtranovemu namazu, ki je  vznemirljivo pokrival še tople kruhove rezine.

 V bistvu se medtem ko smo si oblizovali prste in vzdihovali ob številnih okusih, nismo pogovarjali nič takega. Ali vsaj nič omembe vrednega. Le najdražji je potem vso pot do doma, na moje presenečenje, na dolgo in na široko premleval najnovejše, še vroče novice, ki jih je imel čast poslušati.

Nekaj mi pa ni bilo povsem jasno: čeprav nisem skoraj nič pojedla, nisem vso noč spala. Niti zatisnila nisem očesa! Častna beseda.

»Tam okoli druge ure  je pošteno treskalo,« mi reče soseda Mica, ki me, z metlo v roki, zarana pričaka na dvorišču.

»Hm, to pa ne, nič nisem spala, sigurno bi kaj slišala,« ji prepričljivo odgovorim. Nagajivo se zasmeje, zmaje z glavo in mojih besed prav nič ne komentira.

 »Kakšna je danes mladina!« pomislim pred gimnazijo, kamor sem namenjena. Nihče mi ni zaželel dober dan, le dva ali trije, morda tudi štirje. Tudi v izložbi, mimo katere grem vsaj dvakrat na dan, ni bilo nič novega. Pravzaprav lažem: na izložbeni lutki je visela nemogoča obleka, ki mi je parala živce, zato sem se trudila, da sem vsakič pogledala stran. Krilo me je tiščalo v pasu, kakšen nesramnež bi verjetno rekel, da zato, ker sem se zredila, pa ni res. Tehtnica je pokazala nič več in nič manj kot teden dni nazaj. Ali pa nisem dobro videla, ker sem pozabila natakniti očala.

Danes imam rojstni dan. Polna tihega upanja, ki je kot brleča svečka tlelo nekje na dnu trepetajočega rojstnodnevnega srca, sem stopila skozi vrata. Oči so se mi zapolnile s solzami. Miza je bila prazna. Vaza tudi. Na postelji nobenega darila. V predsobi tudi ne.

Usedla sem se na stol, razočarana in neskončno potrta ob misli, da me na tem božjem svetu nihče več ne mara. Nihče.