del knjižne bere v sliki

ena od zgodb iz prve knjige:

ABECEDA IZ ZAKAJČKOVE ULICE

Gašper se premetava po postelji, brca odejo in mrmra v blazino. Sanja hude sanje.

"Ti že pokažemo, ker si nas polomil! Bili smo lepo ošiljeni in zloženi v torbi."

"Tudi jaz imam nekaj pripomb," se je oglasil zvezek.

"Samo poglej ta oslovska ušesa! Vsi se mi bodo smejali, ko me bodo videli."

 "To ni nič," so rekle copate.

 "V šoli se je pozabil preobuti in comp, comp, nas je namočil v prvi luži."

"Ha, ha, ha, kaj se razburjate!" je zaklicala radirka.

 "Pomislite, mene je razrezal, me slišite, razrezal me je!"

 "Nekaj neverjetnega, ta otrok!"

 "Brez vsake olike!" so zaklicali v zboru.

"Maščevati se mu moramo," je zaklicalo ravnilce in spečega Gašperja tlesknilo po roki.

"Ne, ne, nikar!" je v spanju zavpil Gašper, se sunkovito obrnil in padel na tla. Pomel si je zaspane očke in prestrašeno pogledal okrog sebe. Potem se je spomnil na sanje.

"Očka, mamica, kje sta?" je zajokal in stekel po stopnicah.

 "Ne grem v šolo!" je hlipal in se stiskal v mamino naročje. Mamica ga je gladila po laseh. Čudno se ji je zdelo, da se je Gašper premislil.

"Kaj se je zgodilo?" ga je zaskrbljeno vprašala. Gašper si je obrisal solze, pogledal okrog sebe in tiho zašepetal: "Mamica, ne boš verjela, če ti povem. Vso dolgo noč mi niso dali miru. Zbadali in ščipali so me, lasali in vlekli za ušesa."

 "Kdo vendar?"

"No ja, svinčniki, radirka, ravnilček in copate."

"No, ta je pa bosa!" se je zasmejala mamica.

"O res, res, čisto zares. Tresel sem se od strahu, toda uiti jim nisem mogel," je zasmrkal Gašper. "Kaj pa .. , če si mogoče tudi sam kriv?" ga je mamica postrani pogledala.

 "Jaz, jaz, da sem kriv? Kje pa! Le zakaj vendar?" se je uprl Gašper.

"Potem pa mi pokaži, kako paziš na svoje šolske potrebščine."

Gašper je naredil šobo, se prestopil z leve na desno nogo, rekel pa ni ničesar.

Mamica je odprla torbo in presenečeno vzkliknila: "Kaj takega! Prav nič ne paziš na svinčnike, zvezek in copate."

Gašper je osramočeno povesil glavo.

"Obljubim, da se bom poboljšal. " Svinčniki so prijeli radirko in zaplesali okrog zvezka. Razveselili so se Gašperjeve obljube.

"Pomagali ti bomo pisati črke," so obljubili.

"Poradirala bom vsako napako," se je ponudila radirka.

Gašper si je zadovoljno oprtal torbo na ramo, poljubil mamico na lice in stekel na Zakajčkovo ulico.

Tam je bilo že veliko Zakajčkov in Zakajčic, ki so hiteli v vrtec, malo šolo in v pravo pravcato šolo.

Drug drugega so pozdravljali.

"Živjo, Tadej!"

"Pozdravljena, Nika."

"Kako si, Špela?"

"Kako si, Tomaž? Ali si naredil matematično nalogo?"

Čebljali so in klepetali vse dotlej, dokler se niso porazgubili po razredih. Skozi okno so gledale črke in opazovale šolsko igrišče.

 "Kakšen živ žav," je vzdihnila črka A.

 "Glava me boli od silnega trušča in kričanja," je zastokala B.

 "Še sedaj ne vem, katera bo šla prva v razred," je pogledala izpod čela T.

 "Letos že ne grem prva, o, ne!" se je oglasila črka L.

"Dam vam prednost, preljube sestrice. "

Črke so planile pokonci in se začele prepirati. Za seboj so imele dolge počitnice in nič se jim ni ljubilo iti med prvičke črvičke. Zaklenile so vrata in se trmasto postavile v kot. Učiteljica je odprla knjigo in presenečena ostrmela. Listi so bili snežno beli, nobene črke ni bilo nikjer. "Čarovnija," je zašepetala učiteljica. Zakajčki in Zakajčice so stopili bliže.

 "Nikjer nobene črke," so dejali.

"Vse tako kaže, da nas črke ne marajo."

"Otroci, skupaj jih pokličimo!" je vzkliknila učiteljica.

"Mogoče se bodo premislile, ko nas bodo zaslišale. "

Otroci so stopili na prste, zajeli sapo in zaklicali: "Črke, hej črke, a, e, i, o, u, b in c! Kje ste? Kam ste se skrile?"

Črke so si zamašile ušesa. Nič kaj jim ni bilo po volji, da so jih otroci poklicali.

"Rada bi se še sončila," je vzkliknila črka S.

"Meni dišijo potovanja v Afriko in Ameriko," je dodala A.

"Le zakaj ne znajo otroci črk že takrat, ko se rodijo?" se je spraševala R.

Nenadoma je nekdo potrkal na vrata. Tok, tok, tok. Črke so se prestrašile.

"Kdo je izdal, da se skrivamo v tej sobi?" so se spogledale.

"Odprite," je zaklical droben glasek vztrajno in odločno.

 "Saj sem vedela, da ne bo šlo tako, kot bi si me želele," je rekla A.

Črke so še zadnjič ljubeče pogledale po počitniških slikah, ki so visele po stenah.

"Nasvidenje, morje. Nasvidenje, planine, gozd, reka in ptica na nebu. Na delo moramo. In prav nič nam ni všeč."

 "Hura za črke!" so vzkliknili otroci. Črkam še zmerom ni bilo do smeha. Potem pa se je črka I iznenada tlesknila po čelu in zaklicala: "Postojte! Samo za hip! Naj bo letošnje šolsko leto drugačno. Zanimivo! Čisto posebno, tako, kot ni bilo še nikoli. Poskusimo se igrati z Zakajčki in Zakajčicami uganke in skrivalnice. Hura! Naučimo jih črk med igranjem. Kdo je za to?" "Vsi, vsi smo za to!" "Tudi tovarišica?"

"Seveda, tudi tovarišica. "

"Potem mi je vseeno, če sem jaz tudi letos prva na vrsti," je rekla črka I. Na čelo je dala prst in se namrščila.

"Toda, domisliti se moram, kako se me boste najlažje zapomnili."

"Nimaš več veliko časa," so se zasmejali otroci in ljubeče gledali črke, ki so poplesavale po učilnici in si izmišljale zgodbe in pravljice, da bi bilo učenje bolj prijetno. Pst, stopimo bližje. Poglejmo skozi ključavnico. Mogoče bomo izvedeli kaj novega in zanimivega. Kdo ve?