PIKA NA B.

PIKA NA B. je sledila le leto kasneje. Posvečena je najmlajšemu sinu, Blažu. Tisti čas nam ni bilo lahko, ker so mu zdravniki odkrili raka na ščitnici. Pozneje pa, po operaciji, so nam prijazno povedali, da bo ''še vse dobro''.

To je bil za vse nas trenutek, ki se ga je bilo vredno zapomniti.

Bi bilo kako drugače kot s knjigo lahko še lepše?
Ne bi bilo.

Za Piko na B. je napisal uvodno besedo DENIS PONIŽ.

VELIKA ZGODBA ZA MLADE BRALCE

Ta zapis o zgodbi Milene Miklavčič bi lahko začel s frazo: »Pisateljica ima še vedno otroško dušo, zato piše…«, ali pa: »Kdor piše za otroke, ostaja vedno mlad…«.

Pa bi rad pričel nekje drugje, saj se zgodba Milene Miklavčič odpirajo drugačne poglede na svet, v katerem živijo in se oblikujejo otroci in mladostniki. Dandanašnji vlada skoraj enoglasno prepričanje, da so idoli in ikone mladih generacij korenito drugačni od tistih, ki so jih imele prejšnje generacije. Tudi teoretiki mladinske literature so nemalokrat prepričani, da je virtualnost obvladala realnost in da se je treba pri pisanju mladinske literature podrediti tej »zakonitosti sodobnega časa«. A zdi se, da vendarle ni čisto tako. Predstave, podobe, pa tudi idoli in ikone mladih se sicer spreminjajo, novo stopa na mesto starega, vendar so otroci našega časa po srcu enako otroci kot so bili v minulih časih. Če jih hočemo videti drugačne in če se nemalokrat podrejajo našim zahtevam, to ni njihova resnična bit. Le-ta ostaja otroško čista, zaupljiva, pripravljena na pustolovščino, ki je pustolovščina duha in srca, ne pa telesa in materije. In zdi se, da zgodba Milene Miklavčič, ki je pred nami, odpira prav takšen »tradicionalni« pogled.

Otroška duša ostaja otroška tudi takrat, ko mora spoznati vse vijuge in pasti, vse preizkušnje in  naloge odraščanja, dozorevanja, oblikovanja drugačnega pogleda nase in na svet. Kdor to razume, kdor zna prisluhniti tej otroškosti, ki odzvanja tako svobodno in spontano v otroški duši, lahko piše za otroke, in se pri tem  ne spakuje in prenareja, kako je  s svojim pisanjem in svojimi zgodbami blizu »otroški« duši. In otroci, ki niso samo vneti bralci, ampak so tudi  najbolj objektivni literarni sodniki, znajo ločevati med osladnimi, kičastimi in ponarejenimi otroškimi zgodbicami in takimi, v katerih odzvanjajo dogodki, ki so v jedru resnični, čeprav so po teksturi pravljični in ki so jim blizu, so del njihovega vsakdanjega, nemalokrat trpkega sveta, čeprav se dogajajo v sanjskih in fantazijskih pokrajinah. Prepričan sem, da jih bo zgodba v tej knjigi pritegnila, jih očarala, jim odprla nove svetove in pomagala razumeti marsikatero zadrego njihovega lastnega odraščanja.

Tisto, kar je v zgodbi o dečku Blažu najbolj simpatično in kar bo pritegnilo bralčevo pozornost, je pisateljičino spontano oblikovanje pripovedovanega sveta, ki je hkrati resničen in do kraja domišljijski, pravljičen, zasnovan po meri otroških predstav. V teh predstavah imata čas in prostor posebno, neponovljivo razsežnost: iz nečesa, kar je narejeno po meri otroka in njegovih čutno-nazornih zaznav, se počasi spreminjata v prostor in čas, kjer živimo odrasli. Odraščanje je prestopanje iz enega časa in prostora v drugega. Kdor se zna vračati v svet svojega otroštva, kdor v tem svetu odkriva enako pomembne in zanesljive mejnike, kot v realnem svetu, samo ta lahko otrokom pove nekaj, kar jih bo pritegnilo in kar jim bo ponudilo odgovore na vsa tista vprašanja (ne bi bilo prav, če bi jih imenovali »otroška«), s katerimi in zaradi katerih odraščamo. Skozi dobre zgodbe, in pričujoča je dobra, sprejemamo svet tak, kot v resnici je, ne da bi morali pri tem povsem in na silo pozabiti na podobe in predstave, ki so oblikovale naše otroštvo.

Blaž, s čričkom Matičkom v žepu, ki se po naključju, morda tudi zaradi dolgočasja, saj je vroči avgust in počitnice, odpravi na popotovanje po domišljijskih pokrajinah, kjer sreča mnogo zanimivih sogovornikov, od govorečega belega kamna Nopa, črička Vladimirja, mravelj do razbojniške deklice Marine. Kamen, ki s svojim kamnitim srcem in kamnitimi mislimi poskuša ves svet okameneti, je Blažev nasprotnik, izziv in ko se izkaže, da je kamen okameneli prarazbojnik Belobradi, okamenelo zlo, ki ga otroka uspeta premagati in se rešiti pred vsemi nadlogami, ki se potikajo po tem domišljijskem svetu, je Blaž izpolnil svoje poslanstvo. Dogodki, ki ga povežejo z deklico Marino, oblikujejo posebno, neponovljivo prijateljstvo, v katerem se skrivajo vsa čustva, ki jih premore odraščajoči, bistri, a tudi kritični Blaž. Zgodba se zaokroži kot avantura, v kateri se razrešijo napetosti, dobro pa premaga zlo, a ne na vsiljiv in poučljiv, ampak simpatično zabaven, skorajda lahkoten in pripovedno jasno oblikovan način.

V tem otroškem svetu je mogoče vse, vendar tudi v njem, kot v realnem svetu, vlada železna logika dobrega in zlega, svetlega in temnega. Blaž v tem dolgem, napetem in pustolovščin polnem popotovanju, za katerega pa se na koncu izkaže, da je trajalo le nekaj popoldanskih ur, odkrije marsikaj o sebi in o svojih sposobnostih. Popotovanje skozi domišljijo je tudi pot k odraščanju; kar se zgodi v zgodbi, vsi presenetljivi obrati, vsi čudeži preobrazb in sprememb, so v resnici čudeži, s katerimi deček Blaž popotuje k samemu sebi, k svoji zavesti in sposobnosti, da razlikuje med tistim, kar človeka dela samozavestnega¸in njegovimi nelepimi dejanji,

Radovedni in podjetni deček Blaž se, po vseh preizkušnjah, srečno vrne domov, k staršem, v varno zavetje doma. Pravljica je končana, čeprav je Blaž drugačen, saj se je, kot zapiše pisateljica »droben, skorajda neviden pravljični prah oprijel njegovih las«, dogodki so ga zaznamovali, zaznamovali pa bodo zagotovo vsakega mladega bralca, ki podobno kot Blaž pogosto potuje skozi domišljijske pokrajine.

V svetu, ki se vedno bolj opira, tudi kadar gre za vzbujanje otroške ali mladostniške domišljije, na tehnična pomagala, v svetu, kjer je mnogo otrok dobesedno zasvojenih s pisanimi podobicami, ki jih prinašajo televizija in računalniške igrice, je zgodba, kakršno nam pripoveduje Milena Miklavčič, še bolj dragocena. Govori namreč o svetu, kjer se fantazija ne rojeva v instant obliki, ni zapakirana v bleščeče ovoje posiljene dinamike in prikritega nasilništva, ampak zmore graditi na podobah, ki so v jedru naravne in resnične. Domišljijo, »pravljični prah«, dodaja pisateljica iz svojih izkušenj, iz svojega predstavnega sveta; prav to pa kvaliteta, ki je ni mogoče spregledati.

Denis Poniž