PRI HRASTU NA LEVO

Zbirka zgodb za otroke PRI HRASTU NA LEVO  mi je dala ogromno zaleta, postala je Najboljša samozaložniška knjiga leta 2009.

KAKO SO ZAKAJČKI PREMAGALI STRAH

Včeraj se je v Zakajčkovi ulici dogajalo nekaj nenavadnega. Vse je bilo mirno in tiho. Celo listje se je slišalo, ki je šelestelo v krošnjah dreves. Blaž je slonel ob oknu in na prste štel udarce ure v bližnjem zvoniku. Po ulici se je pripeljal pismonoša in se čudil:

»Ali je Kaja zbolela, ker ne laja? Nenavadno. Moje hlače so še zmeraj cele, pa sem prevozil že celo ulico.«

»Čudno,« je zmajevala z glavo teta Mica. Zmeraj se ji je zdelo, da so otroci zato na svetu, da skačejo, vriskajo, pojejo in kričijo.

Počasi se je vzdignila s stola, tiho zaječala, kajti v kolkih jo je še zmeraj boleče špikalo. Počasi je oddrsala po vrtni stezi do ute. Pogledala je za hišo, med grmovje in pod verando. Toda nikjer nikogar.

Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala tiho hlipanje. Prihajalo je izza kupa sena na bližnjem travniku.

Previdno je stopila bliže. Potem pa je presenečeno obstala, kajti v senu so sedeli otroci in se držali za roke. Tanja in Nika sta imeli zaprte oči, Blaž je tiščal prsta v ušesa, Tadej je jokal, Gašper in Blaž pa sta si obraza pokrila z dlanmi.

Teta Mica se je popraskala po licu:

»Kaj se je vendar zgodilo?«

»Strrrrah nas je!« so se otroci oglasi v en glas.

Fantje iz sosednje ulice so rekli, da bo prišel Strah z veliko torbo in nas odnesel daleč proč,« je s tihim glasom zamrmral Blaž.

»Teta Mica, mar ne veš, da ima Strah velike ognjene oči, ki bruhajo ogenj?«je vedela povedati Nika.

»Kadar se stemni, se njegovi koraki slišijo camp, camp, camp. Potem, ko se ustavijo, nas zagrabi in požre,« se je stresel Tomaž in stisnil k sebi Kajo.

»Najhuje pa je to, da se mu ne moremo skriti. Povsod nas najde,« so otroci ponovno zajokali in se stisnili drug k drugemu.

Teta Mica se je pošteno razjezila.

S težavo se je usedla na tla, potem pa je objela otroke in jih stisnila k sebi.

Čakala je, da ji bodo kar sami povedali, kaj se je zgodilo.

»Pripeljali so se z motorji,« se je prvi oglasil Tadej.

»Tudi tvoje češnje so rabutali, da veš,« se je spomnil Blaž in pobožal Micino roko.

»Nato so začeli trgati rože v parku. Tega jim nismo dovolili, pa so se spravili na nas. Začeli so kričati in nas zmerjati. Potem so odprli veliko torbo in spustili strahove na nas,« je dodal svoje še Tadej.

»Ni nam kazalo drugega kot da zbežimo in se skrijemo,« je modro pripomnil Tomaž.

Teta Mica se je začela presedati, kajti kolki so jo že pošteno boleli.

S pogledom je objela reko, ki se je vila med grmovjem. V vejah so ščebetale ptice. Zdelo se ji je, da je vse okoli nje mirno in spokojno.

Narahlo je segla v lase Blažu in ga pobožala.

»Nekaj se moramo pogovoriti,« je nato rekla odločno.

»Najprej pa dobro poglejte okoli sebe in mi povejte, kaj vidite.«

»Travnik!«

»Tri vrane«.

»Sedem oblakov na nebu.«

»Leseno klop.«

»Kje pa je kakšen Strah? Tak, z ognjenimi očmi? Njega mi raje pokažite,« se je namuznila teta Mica.

Otroci so stegnili vratove in pričeli pogledovati na vse strani.

Najprej na levo, potem na desno, navzgor in navzdol, v pokošeno travo.

»Nikjer ga ni!« so počasi ugotovili.

»Mogoče je postal utrujen in je zaspal,« je komaj slišno dahnila Tanja in se skrila za Micin hrbet.

»Kje pa!« je nestrpno zamahnila z roko teta Mica.

»Verjemite mi, da strahu sploh ni in ga nikoli ni  bilo!«

»Res?«

Blaž kar ni mogel verjeti njenim besedam.

»Saj smo ga vendar videli,« je že malo manj odločno ugovarjal Gašper.

»Nemogoče,« je bila teta Mica odločna.
«To praviš kar tako, da bi nas potolažila,« se ni dal zmesti Blaž.

»Se kdaj lažem?« je povzdignila glas teta Mica.

Otroci so osramočeno povesili glave.

»Tisti fantje so vas želeli le prestrašiti. Upali so, da bodo potem laže počeli to, kar jim je padlo na pamet. Niso pomislili, da si boste njihove besede vzeli k srcu. Verjemite mi, strahu ni. Le včasih, ko smo sami in ni nikogar, da bi nas pobožal po licu, se nam zdi, da nas nekaj stiska v prsih. Toda to ni strah. To je le srček, ki joče, ker mu je dolgčas. Zato takrat vidimo okoli sebe stvari, ki jih drugače ne bi,« je razložila teta Mica.

Nekaj časa so bili potem vsi tiho.

»Te lahko zmeraj pokličemo, če bomo sami?« je boječe pretrgala tišino Nika.

Teta Mica jo je objela.

»Saj veš, da zmeraj!« se je zasmejala in jo tesno objela.