portret

-

»Do sedaj sem izdala šest knjig, ki so namenjene otrokom. Leto 1995 je zaznamovala Abeceda iz Zakajčkove ulice /razprodana/, dve leti kasneje je izšla zbirka zgodb z naslovom Pri hrastu na levo, ki je prejela nagrado kot Najboljša slovenska samozaložniška knjiga v letu 2006. Konec leta 2008 se je rodila PIKA NA B.,s podnaslovom: detektivska pustolovka nekega Blaža M. Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek. Slikanica Borovničja princeska je izšla nedavno tega (januar 2011). V tisku je že slikanica Sonček in Bosopetka. Trenutno''zažigajo'' ''Ženske''.

Skupaj z nekaterimi sošolci, že uveljavljenimi na slovenski kulturni sceni, je sooblikovala knjigo Ciciban postane Abraham, ki so jo izdali ob srečanju z Abrahamom. Nekaj otroških pesmi je bilo objavljenih v Antologiji otroške poezije (1998), v Blogoziji I. in II. III. /2008,2009,2010/, pa je moč prebrati zgodbe, ki jih piše za odrasle. Etnološko raziskovalne spise (najbolj znana je raziskava o spolnosti z začetka 20. stol. )že vrsto let priobčuje v Žirovskem občasniku, bralci Gorenjskega glasa pa jo poznajo po zgodbah o življenju z naslovom Usode. Vedno več njenih literarnih poskusov lahko odkrijete tudi v Mentorju, zborniku seniorjev V zavetju besede in virtualni reviji Locutio, ter na blogu CLOSHEMERLE.eDnevnik.si. V letu 2010 so se njene zgodbe za odrasle uvrstile med najboljše tudi na različnih literarnih natečajih.(revija ONA, natečaj založbe Sanje, natečaj za najboljšo humoresko revije Mentor)

Trenutno''zažigajo'' ''Ženske''.

Z ''Ženskami'' se nočem potegovati za Nobelovo nagrado J, želim le, da jo na dušek preberete, ker se boste v njej našli in ob napisanem uživali.
Glavne junakinje so naše prijateljice, sosede, sodelavke, babice, mame, sestre. Ženske, ki jih poznamo, le prisluhnemo jim bolj poredko.
Nisem le pisateljica in novinarka, pišem tudi odgovore na pisma ''Odnosih'' v Nedelu, pa uvodnike v prilogi Odprta kuhinja, slišite me na radiu Sora in tudi kot voditeljico nočnega programa v SNOP-u. Berete v Gorenjskem glasu, Utripu, Idrijskih novicah….. ob sobotah pripovedujem otrokom pravljice, le-te pa je slišati tudi na Radiu Slovenija v otroški oddaji Pravljice za lahko noč.

Redno sodelujem s knjižnico Ivana Tavčarja v Škofji Loki, zanje že sedem let vodim pogovore s pomembnimi predstavniki kulturnega in družbenega življenja.


odlomek iz ''Žensk''

»Madona, kakšna baba,« sem pomislil in čakal, da me s papirnatim robčkom obriše med nogami.

»Ne trudi se preveč, ženske smo rojene pospravljalke,« mi je rekla poredno in me pogladila po laseh.

Pozneje se je pogosto norčevala iz mene. Vedela je, da komaj čakam, da spet zapeljem na najino stransko pot. Ona pa je v bifeju, kjer sva se srečevala, zlezla na mizo in plesala. Bila je ravno prav pijana, tega sicer ni nihče opazil, jaz sem, saj sva po navadi skupaj spraznila steklenico viskija, ker je trdila, da se je veliko lepše ljubiti, če si malo zadet.

Nisem ji verjel, zato sem jo poskušal prijeti za roko in jo potegniti k sebi. Mudilo se mi je domov, ura se je pomikala proti polnoči in žena ni bila neumna, vedela je, da za vožnjo iz Maribora ne potrebujem več kot dobro uro.

»Hahaha, doma se lažeš, da delaš do polnoči ali kaj?« se je glasno zarežala, ko je videla, da na skrivaj pogledujem na uro.

»Nisem poročen, povedal sem ti. Že več let je, kar mi je žena ušla z drugim,« sem ji gledal v oči in se ji brez slabe vesti lagal, pri tem pa sem mislil na njeno gibko in vročo rit, ki bo vsak čas sedela na mojem mednožju ter me spravljala ob pamet.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več