BOROVNIČJA PRINCESKA

-
BOROVNIČJA PRINCESKA nosi letnico 2010.
Ilustracije je prispevala NINA WEINER.


to je slikanica, ob kateri se najmlajši učijo vrednot. Izvedo, kako pomembno je prijateljstvo. Istočasno pa se - skupaj z borovničjo princesko- potepamo po gozdu, se igrajo, družijo...
Z drugimi besedami: ponovno iščejo stare vrednote, ki ne bodo nikoli preživele, ker so enostavno preveč dragocene. Ne glede na to, da bi dandanašnji nekateri radi družino kot tako enostavno izbrisali in ji odvzeli ves njen pomen.

še odlomek:

----------------Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi.
»Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala  s čarobno paličico.
Nemudoma ji jo je vzela iz rok.
»Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila.
»Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom.
»Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica.
»Ali bi mi pomagali spraviti borovnice tja, kjer so bile?«
Šnitka, Blaž, Jera in Tomaž so prikimali. Vse do trde teme so nosili borovnice od enega stebla do drugega in jih pripenjali nazaj. Na koncu so bili že pošteno utrujeni, toda gozd je bil, na veselje vseh, spet tak kot poprej.
Le tiste borovnice, ki so se znašle v njihovih kanglicah, so pustili pri miru.
Toliko so še počakali, da so se vrata borovničjega gradu zaprla, da so skozi majhna okenca videli, kako je princeska zlezla v posteljo, se pokrila z odejo in zaspala.
Bili so zelo utrujeni, ko so pritekli domov. Babica Neža jih je že čakala in ko jih je zagledala, jih je z zaskrbljenim glasom pobarala, kje so hodili toliko časa.
Po pravici so ji povedali.
Babica se je zasmejala in zabliskala z očmi.
»Saj vem, potepali ste se, kaj pa drugega!«
Potem pa so ji pokazali polne kanglice borovnic in ni vedela, ali so jo povlekli za nos, ali pa je bila zgodba o Borovničji princeski resnična.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več