JUTRI 2052

  Morda bom komu od tistih, ki bodo tole prebrali, spet dvignila pokrovko, češ, poglej jo, Mileno, spet sitnari. Sploh ne! Le namigujem, kako pomembno je, da poznamo preteklost in se iz nje česa naučimo. Dr. Milan Gregorčič v svojem zapisu lepo piše o tistih nevarnih mestih, kjer je po Poljanski dolini poplavljalo in ogrožalo življenja že pred sto leti. Če bi stroka, ki ureja občinske prostorske načrte, prebrala, kar je napisal, bi verjetno ukrepala drugače. Tako menim, ni pa, seveda, nujno. Lahko se tudi motim, ker pač nisem stroka. * Podobno ponavljajoče in na nek način tudi neodgovorno, se dogaja na nekem drugem področju. Posledice spolnih zlorab mladoletnih otrok so zaradi vsesplošnega molka in pometanja pod preprogo – katastrofalne. Enako hude, če ne hujše, kot zadnje poplave. Kaj se je dogajalo na zloglasni Tivolski 44, ki so jo politični prijatelji mirno, ne da bi ljudstvo ugovarjalo, pometli pod preprogo? Koliko otrok je izrabil športni učitelj, o katerem zadnje dni pišejo medi

  nekaj utrinkov iz Kanade Tako, pa sem doma! Zanimivo je, da me zamik spanja, ko sem letela v Kanado, ni vrgel iz tira. Vrnitev me pa je. Spala sem do devete zjutraj, pa še po kosilu, a tisti ''mehek'' občutek še zmeraj ni izginil…. 😊 Tisti, ki me poznajo, se najbolj čudijo, da sem tako mirno in brez stresa preživela vožnjo z letalom. Res sem jo! Edino zoprno je bilo sedenje celih osem ur. Med Varšavo in Ljubljano smo komaj pojedli malico, pa smo že pristali. * Kar pišem o potovanju in bivanju v Kanadi, so zgolj in samo moji občutki. Kakšni so ''uradni občutki in vtisi'', me ne zanima. Naj povem, da me je zelo presenetila pestrost narodov in barv kože. Nisem si mislila, da so na ulicah Toronta beli ljudje praktično že v manjšini. Presenetilo me je tudi, da je študentski vrvež po tamkajšnjih univerzah zelo živahen tudi med poletjem. Ne le, da je tam polno tujih študentov (zraven enega sem na poti v Toronto sedela tudi jaz), tudi redni redni štude

  Ko sem bila še dijakinja, je bila ena od vrstnic zaljubljena v kitarista takrat najbolj znane ljubljanske skupine. Ines je sodila med lepotice, jaz med sive miške in tudi to je bil eden od razlogov, da se sicer nisva družili. Nekoč pa pride med odmorom k meni in me prosi, če bi lahko temu tipu v njenem imenu napisala pismo. Bila sem počaščena, da me takšna lepotica prosi za uslugo! Napisala sem kar nekaj pisem v njenem imenu in prebrala sem jih tudi kar nekaj, ki jih je ta kitarist pisal vrstnici. Ko sem na nekem lit. večeru povedala to zgodbo, sem iz občinstva slišala še več t. i. ''muzikontarskih''. Ena teh zgodb je bila v tistem kraju ''ponarodela''- vsak jo je poznal. Govorila pa je o neki Johanci, ki si je silno želela, da bi na njeni poroki igral čisto pravi ansambel. Žal je bila bolj švoh pri denarju, pa se spomni, da bi se z ansamblom dogovorila za plačilo ''okoli riti v varžet''. Preko več poznanstev je končno prišla do bobnarj

  Fotko je na twiterju objavil @AndTartary and antiquity @andtartary2 Sodim v poslednjo generacijo, ki je od blizu poznala ''poraščene'' moške. Takšne, kot jih vidite na prvi fotografiji. Pa ne samo to! V Sloveniji in tudi v Evropi sem verjetno edina, ki sem o njihovi intimi zbirala zgodbe, poslušala več kot 5000 sogovornikov in te zgodbe tudi zapisala v štirih (4) knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače. Na več kot 1400 straneh! Iz dneva v dan dobivam več praktičnih potrditev, kako pomembne so te zgodbe že danes in kako pomembne bodo šele jutri!   Kratki dokumentarni film z enakim naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je nastal v produkciji med Francijo in Slovenijo, je lansko leto prejel dve najvišji filmski nagradi: Cezarja in Oskarja. Moje zbirateljsko delo sodi v ''citizen science'', saj sem le zapisovalka slišanih zgodb in ne raziskovalka.   In tudi zaradi vseh teh zgodb mi je šel prikaz izumrtja (belega) moškega še toliko b

 Ena zgodba iz 80. let prejšnjega stoletja J a, Milena, včasih je bilo res tako, da je na prvi šolski dan učiteljica hodila po razredu in enega za drugim spraševala otroke, če so bili na morju. Bila sem samohranilka. Vsako leto sem dala otroka v kolonijo, ker je bilo cenejše, kot če bi šli vsi skupaj . Vedno isti termin, vedno v Savudrijo. Ko je bil starejši sin star 14 let je šel v neko   Mednarodno brigado, mlajši tja ni mogel, ni pa hotel sam v Savudrijo. Tako je ostal doma in s sosedovimi otroki ves avgust okopaval zelje. Nekaj dni pred začetkom šole pa v jok. »Kaj bom rekel učiteljici, ko me bo vprašala, kje smo bili na morju? Ne upam si ji povedati, da sem okopaval zelje.« Pa je to delo rad opravljal, saj si je z žepnino lahko kupil smučarsko opremo iz druge roke. Nisem vedela, kaj naj storim. Pa stopim do brata in ga prosim, če mi posodi šotor. O, kako je bil otrok vesel, ko sva zložila vse potrebno v bolho in se odpeljala v Fieso! Bil je že mrak, ko smo prispeli.

  To, kar piše v kazalu iz prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , je samo povzetek zgodb, ki bi jih morali danes pod nujno poznati. Namreč: zgodovina se, sicer v različnih oblikah, kar naprej ponavlja.  Kakor hitro pa poznamo ''osnovne vzorce'' tega ponavljanja, smo bolje pripravljeni, da nas prvi, ki pride mimo, ne pelje žejne čez vodo. BESEDA, DVE O TEM, KAJ JE RES IN KAJ NI. Ljudje in naš odnos do neznanega, se skozi stoletja ni dosti spreminjal. Namesto da bi iskali resnico, smo izbirali lažje poti do cilja.   V drugi polovici 17. stoletja, so bili, na primer, v iskanju krivca pripravljeni storiti marsikaj in čarovnice so bile kar pripravna tarča. Čarovniški procesi so potekali podobno kot drugje po srednji Evropi. Po obtožbi so osumljeno priprli in zaslišal jo je posebej usposobljeni krvni sodnik. Ker vsa deželna sodišča niso imela potrebnih pristojnosti, je sodnik pogosto pripotoval iz drugih krajev in s seboj pripeljal še rablja in opremo za zaslišev

  Spoštovani, med vsemi, ki ste prijazno sodelovali v ''Poletni nagradni nagajivki'',  sva z vnukom, tako kot sem obljubila, izžrebala tri nagrajence, knjige si boste lahko izbrale same! Vsi drugi pa, ki bi želeli prebrati eno od štirih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače (20€),  krimi roman Kje je otrok (20€)  in  Kuharske prismodarije za otroke (15€),  imate še zmeraj možnost, da si jih kupite po močno znižani ceni.  Pišite na mail: jutri2052@gmail.com Izžrebane nagrajenke, ki si bodo lahko same izbrale knjigo, ki bi jo rade prebrale, so: Tanja P. Novak Toska Goslar Melita Bevc Na mail jutri2052@gmail.com mi, prosim, pošljite točen naslov in naslov knjige, ki jo želite prebirati! Na vprašanje,  KJE SMO PRVIČ SLIŠALI ZA ŠTIRILOGIJO Ogenj, rit in kače niso za igrače, ste takole odgovarjali: Bloger Možakar :«Na blogih, v prazgodovini.« Katarina Ambrož :«Milena, prvič sem slišala za vas in za vašo prvo knjigo, ko ste bili na tv, v eni večerni oddaji. Od takrat ste