JUTRI 2052

Včerajšnjo Tarčo Vir sem si ogledala zgolj zaradi ravnateljice strokovnega centra Planina Leonide Zalokar. V bistvu je edina, ki ne mlati prazne slame in reče bobu- bob. Žal so tudi mladi, ki so jih postavili pred kamere, precej ''korigirali'' svoje zgodbe....Ker če je vse tako ''lepo'', kot so povedali, potem nasilja med otroki praktično ni.... * Mi je pa všeč in mi je zelo prav, da se bodo tako v OŠ kot v srednjih šolah danes, v petek, pogovarjali o medvrstniškem nasilju. Upam, da bodo to naredili iskreno, da ne bodo govorili ''le'' o Srbiji, da bodo govorili in pometali predvsem pred lastnim pragom! * Že spregovoriti o nečem, kar nam vzbuja NELAGODJE, je zelo težko. pa to ne velja le za medvrstično nasilje. Tiče se zlasti nasilja znotraj družine. Slovenci smo znani po tem, da smo ''svetovni prvaki'' glede pometanja lastnih neprijetnosti pod preprogo. Če kdo spregovori o teh ''neprijetnostih'', ga hitro

  ŠPAMPET ali POSTELJA? Ko sem nekoč obiskala otok Elba, smo se ustavili tudi v hiši, v kateri je svoje čase bival veliki vojskovodja Napoleon. Ostal je le deset mesecev, od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815, potem pa je z Elbe pobegnil med maškaradno karnevalsko zabavo. V oči mi je padla njegova postelja. Bil je manjše raste (158 cm), zato je bila tudi njegova postelja zelo majhna. Pravzaprav smešno majhna. A preprosta. Vsaj ta – na Elbi. Verjemite- tudi obisk Bavarskih gradov je bil zaradi radovednosti, v kakšnih posteljah so spali tamkajšnji graščaki - zelo zanimiv. Seveda so bile nekaj posebnega tudi postelje naših prednikov. Govorim o tistih, ki so bili rojeni konec 19. stoletja. Dolžina postelje ni bila sorazmerna z njihovo višino. Nekoč, ob nekem obisku pri Alfonzu Zajcu (on je bil eden tistih, ki je znal odgovoriti na čisto vsako moje vprašanje), je beseda nanesla tudi na ''opremo'' postelj. Razložil mi je, da so bile postelje manjše zato, ker v njej ponoči nis

  V družini je marsikaj hudo narobe. Sploh pa ni več vrednot že pri starših, kako bi jih potem le-ti prenašali na otroke? Smo družba verbalnega nasilja, ki ga sproščamo tudi zunaj družine, meneč, da otrok tega ne opazi. Napaka! Ko rečemo, tega je treba uničit, ubit , otrok to razume dobesedno! 2 ... Sovraštvo, zloba, jeza, prezir...so v družini, četudi so primorani živeti skupaj, včasih otipljivi. Se sploh zavedamo, kolikokrat izrečemo neprimerne besede vpričo otroka? Lahko ''samo'' besede, s katerimi bližnjega (mož-ženo ali obratno) ponižujemo, maltretiramo, verbalno kaznujemo s psovko, tudi z besedami '' Takšnega kretena bi bilo treba kar ubit' '? Ko mi povedo, kaj vse morajo otroci poslušati, je še dobro, da ni še huje. Otrok ni slep! Že zelo zgodaj opazi, da starši na veliko ''proizvajajo'' verbalno nasilje, hkrati pa opazi, da ta isti starš spodbuja grožnje z ubijanjem in nasiljem na družabnih omrežjih. Ste že kdaj pogledali, koliko

  Naša Julia se je danes vrnila z dopustovanja. Skupaj z vrtčevsko skupino so tri dneve preživeli na kmetiji pri Ljubici v Vinharjah! Kakšno navdušenje! Prišli so v svet, ki ga niso poznali! »Pomagali smo molsti kravo, božali smo zajčke, celo kruh smo pekli!« je vsa navdušena razlagala prej, preden je odložila bundo in se sezula. Življenje na kmetiji jo je čisto prevzelo. Prvič je bila v hlevu, prvič je od blizu videla živali, o katerih je brala v knjigah ali jih gledala v risankah. Vse, kar je Ljubica prinesla na mizo, je zelo dišalo. »Drugače kot doma!« je trdila. Ob njenih besedah sem se spomnila svojega otroštva. Takrat je bilo v Žireh še kar nekaj kmetij. Vsako jutro, še pred odhodom v šolo, sem vzela kanglico in stekla k Žnidarčku po mleko. Dokler je bil ded še toliko pri močeh, da je lahko poskrbel za kokoši in pujska, so bila domača jajca nekaj samo po sebi umevnega. V krušni peči se je kuhal krompir za prašiče. Ko se je zunaj, na trotoarju pohladil, smo otroci zavihali r

Jugoslovanski komunisti - to se ve iz prakse ali učbenikov - so se na začetku, po vojni, trudili vzpostaviti državo po vzoru Sovjetske zveze. Po vzoru sovjetske KGB je bila ustanovljena tajna policija UDBA. Velik del industrije je bil nacionaliziran, vzpostavljeno je bilo centralno planiranje kot v Sovjetski zvezi. Imetje Nemcev, Italijanov, kolaborantov, bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. ''Viški'' so bili razdeljeni približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov. Razlastitve so potekale tudi po merilu, ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo. Po sili razmer so se kmetje zaposlovali v industriji in postajali ''dvoživke'', da so sploh lahko preživeli... Leta 1948 je Jugoslavija izvedla nadaljnjo nacionalizacijo in uvedla nov davek na žito, s čimer so želeli Sovjete prepričati o svoji ortodoksnosti. P

Še ena misel je, ki jo večina med nami v času življenja večkrat ponovi:«…Pa tako sem se trudil/a, pa se je vseeno vse sfižilo…« Večina med nami ima čisto povprečno življenje z vzponi in padci. Padce občutimo različno: za nekatere nam ni mar in gredo mimo skoraj neopazno, za druge se pa sekiramo. Bolj, kot se za nekaj ali za nekoga trudimo, bolj nam je hudo, če nam trud ne uspe. * Najhuje je, ko se trudimo zato, da bi nas imeli radi, nas cenili, spoštovali. Včasih traja leta in leta, preden spoznamo, da je bil trud zaman. Namreč: vse se da kupiti, le ljubezni in spoštovanja ne. Eno in drugo pride – če pride- samo od sebe ali pa tudi ne! ''Okus'' ljudi je različen.   Nekatere sprejmejo v trenutku, ne da bi se jim bilo treba kaj truditi, druge- nikoli. Četudi so se zato zelo trudili. * Lahko se začne že v osnovni šoli. Tako kot pri Agati. Na vse možne načine je pomagala sošolkam, prišepetavala jim je, ko so bile vprašane, od nje so prepisovale domačo nalogo

  Špela : »Zaposlitev vedeževalke sem prevzela po stečaju firme, kjer sem delala. Izhod v skrajni sili. Kredit za stanovanje, štiriletni sin, nobene preživnine pa še kaj se je nabralo, so mi kot Damoklejev meč viseli nad glavo. Saj bi kradla, pa me tega nihče ni naučil. Že zelo kmalu se je moj finančni položaj spremenil. Zdelo se mi je, kot bi nad menoj stala kokoš, ki nese zlata jajca in mi jih meče v naročje. Preden popljuvam sebe in kolege, naj povem, da v napovedovanje vseeno verjamem. So stvari, ki sem jih ljudem prav napovedala, a mi še danes ni jasno kako. Delala sem na liniji 090 in občasno vodila radijske kontaktne oddaje, predvsem v nočnem programu. Poznali so me kot vedeževalko Špelo. Zakaj sem nehala, če sem bila tako zelo uspešna? Zato, ker so me sesuli in razstavili na prafaktorje, češ da sem izkoristila nekoga, ki je bil bolan. Sem res spregledala notranji kompas? Prestopila mejo? K sreči sem odnehala, kolegica ni in je končala na psihiatriji. Kasneje je naredila samom