Objave

Romeo in Julija iz Metlike

Slika
  fotka-vir "Romeo" je bil doma v Ponikvah pri Trebnjem, "Julija" pa je bila moja teta iz Lokvice. Zgodba sega v čas pred drugo svetovno vojno. Večina porok se je takrat zgodila po dogovoru staršev ali pa mešetarjev. Malka in France pa sta bila mlada in zaljubljena do ušes in še več. Na kraj pameti jima ni prišlo, da bi upoštevala karkoli drugega kot svoji srci. Potem je Malka zanosila. Starši niso nasprotovali, želeli so le, da pride čim prej do poroke. S Francem sta se dogovorila, da pride Malka v Ponikve, da se pogovorita še z njegovo mamo. Prišla je z vlakom nekoliko prej, preden je Franc prišel iz službe. Mama jo je lepo sprejela. Ko pa je opazila, da je noseča, je prebledela. Iz hiše se je zaslišalo histerično vreščanje in   zmerjanje. Malka je opotekaje stekla na železniško postajo in sedla na vlak za Metliko. Šele takrat se je začela tresti in solze so ji zalivale oči. Nasproti nje je sedela nuna, ki se ji je Malka zasmilila. Poskušala jo je potolažiti.

Bi sodelovali?

Slika
  (fotka: Šimen Zupančič) Za menoj je 70 let življenja. V minulih letih se je dogajalo marsikaj. Ni zmeraj ''sijalo sonce'', bilo je tudi ''oblačno'', včasih je ''grmelo'', švigale so strele in različne ujme prav tako niso prizanašale. A mi je prav takšno življenje dalo nekaj, kar je poleg moje družine, zelo zelo dragoceno.  *** Že zelo zgodaj so me začele zanimati zgodbe drugih ljudi. Bila sem še skoraj brez življenjskih izkušenj, ko sem jim prisluhnila. Z leti je poslušanje in zapisovanje zgodb postal moj način preživljanja tako imenovanega ''prostega časa''. *** Iz teh zgodb sem črpala moč, ko mi je bilo hudo. Zgodbe so me o življenju naučile več kot kateri koli učbeniki. Ko naletim na življenjsko uganko, ki se mi zdi nerešljiva, odprem eno od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. *** Življenjski vzorci se, žal, ponavljajo iz roda v rod. In v mojih knjigah jih je ogromno.  ***   Še malo, pa bo izšla

Zgodbarka in njeni spomini

Slika
  Se spomnite, kako preprosto je bilo življenje v času naše mladosti? Če ste, seveda, ta trenutek starejši od vsaj 40 let? Komaj smo čakali, da bomo stari vsaj 18 let. Da nam ne bo nihče postavljal pravil, niti ukazoval! Zmeraj je bil nekdo doma: mama, teta, babica. Pravočasno so nas prebudili, na mizi pa nas je pred odhodom v šolo čakala skodelica z vročo kavo, iz katere se je prijetno kadilo. Hrane še nismo delili na zdravo in nezdravo. Jedli smo to, kar je bilo v špajzi ali hladilniku. Če ni bilo nič, smo šli od doma lačni. Je kdo zaradi tega poklical CSD? Ni. Ker jih še ni bilo, ali pa zanje nismo niti vedeli. Učitelji so imeli pogosto težko roko. Če tisti, ki so si zaslužili (ali pa tudi ne) eno okoli ušes, niso odnehali, je na pomoč priskočil tudi ravnatelj. Nekateri otroci so tudi za tri leta obtičali v petem razredu. Je bilo komu mar? Ni bilo. So pa takšne gaunarje , ki so bili za glavo višji od vrstnikov, z veseljem uporabili hišniki, da so jim pomagali pri različnih fi

Nekaj zgodb v angleščini

Slika
 SOME STORIES Dear readers! The book you are holding in your hands took me almost a quarter of a century to write. The stories it contains found me; I was not looking for them. I grew up in the late 1950s. During my childhood, my parents preferred a stick to a hug. We never talked about sex in my family. The topic was taboo. My mother warned us that any kind of fooling around with a man before marriage was a sin. She believed that during sexual intercourse, a woman needed to “just bear it” and let the man perform “his right and duty”. She insisted that, when she was young, brides walked down the aisle as virgins. Her words somehow suggested to me that I was depraved and sinful, though I didn’t understand why, and they pierced my heart. Later when I was married and had children, I often viewed sex in a way similar to how she had portrayed it in my youth. Through my work at the radio, I had the opportunity to interview many elderly people. This is how, through a series of unexpecte

Nekaj novosti!

Slika
💗   Nekaj novosti! Medtem ko je 4. del Ogenj Rit Kače še v zadnjih pripravah, je ob pomoči Anni in Andreja Stražar prevedena nova knjiga v angleškem jeziku! Blaz Miklavcic je fantič, kakršnih je veliko! Ima veliko srce, je pogumen in rad pomaga. Kamor koli gre, vzame s seboj črička po imenu Matt. Nekega dne se odpravita na popotovanje, polno nenavadnih dogodivščin. Junaka srečata govoreči kamen in razbojniško deklico po imenu Marina ... Skupaj se soočita z dobrim in zlim. V tej zgodbi o pustolovščini in prvi ljubezni izvemo, kako pomembno je, da dobro premaga zlo. Blaise is just an everyday guy. He has a big heart, he is brave, and he likes to help. Wherever he goes, he takes a cricket named Matt in his pocket. One day they go on a journey full of unusual adventures. The two heroes meet a talking stone and a girl bandit named Marina... together they face both good and evil. In this story of adventure and first love, we learn how important it is for good to overcome evil. Napeta &#
Slika
  RESNIČNI DROBEC IZ ŽIVLJENJA NEKE ČISTO OBIČAJNE ŽENSKE, ROJENE OKOLI LETA 1960. "Ko sem končala osemletko, sem šla takoj v službo. Da bi se šla kaj učit ali v šolo? Ni bilo misliti! Težki časi so bili. Še svojih oblačil nisem imela. Nosila sem jih od mame. S prvo plačo sem si kupila nekaj oblek in tudi plašč, da sem bila saj za med ljudi. Eno dolgo leto sem dajala denar na stran, da sem lahko kupila kolo. Ko smo se vselili v novo hišo, sem vzela posojilo, da sem si kupila omaro in kavč. Nikoli nisem smela nikamor, če sem pa že šla, sem morala biti ob osmih zvečer doma. Prvič sem šla na morje, ko sem bila stara 19 let. Tovarna je imela v Novigradu počitniške hišice. S seboj sem vzela teto, da sem lahko šla za en teden. Naj povem, da sem se že po nekaj mesecih priučila za tkalko. Delala sem samo jutranjo izmeno. Ko sem bila že samostojna, sem šla v pravo tkalnico. Tam sem imela štiri stroje, pa normo. Delala sem na dve izmeni. Spominjam se različnih ''karo vzorcev'

Koliko knjižnih polic imaš doma?

Slika
  Letošnje poletje sem za zelo zanimiv in obširen zbornik zbrala podatke (citizen science) o tem, koliko kulture so imeli nekoč naši predniki v Žireh, deloma tudi v Poljanski dolini na voljo in koliko obiskovalcev so imele različne prireditve. Podatki so me precej presenetili. Z eno besedo: če literarni večeri danes beležijo komaj nekaj deset obiskovalcev (ali še to ne), so jih včasih našteli tudi 500, 600 ali celo več! Pred vojno, ko je bilo v našem kraju pol manj prebivalcev, kot jih je danes, je delovalo več gledaliških skupin. Imeli so tudi po šest premier na sezono. Gledališčniki so bili zelo aktivni tudi še v šestdesetih, sedemdesetih letih. Dvorana Partizan, kasneje novozgrajena kinodvorana Svoboda sta pokali po šivih. Filmske predstave so bile na sporedu najmanj dvakrat tedensko, včasih tudi večkrat. Do sedeža je bilo težko priti. Nastopali so različni okteti, narodnozabavni ansambli. Lutkovno skupino so imeli tudi na OŠ (Marko Kosmač). V Žireh smo imeli zelo močno skupino slik