JUTRI 2052

  Jesensko-zimski dnevi, ko je popoldne komaj še kaj svetlobe, me spominjajo na čase, ko je še živela babica. Rada sem smuknila k njej, kajti kmečka peč je bila topla in na velikem štedilniku na drva se je zmeraj kaj kuhalo. Če ne drugega, pa krompir za prašiče. »Ali lahko enega?« sem jo pobarala. Običajno ji je bilo treba reči vsaj dvakrat, kajti nič kaj rada ni videla, da sem jo motila med delom. Z dolgimi, že počrnelimi lesenimi vilicami je krompir potegnila iz lonca, zavila v časopisni papir in rekla:«Tak pojdi mi zdaj izpod nog.« Spravila sem se pod Bohkov kot, tja, kjer je bilo cel kup krame, pa dedkov pruštof, kakšno orodje, škornji za v štalo, buče, Mohorjeve knjige, pajki in stari škarpeti. Vzela sem krompir v dlani in pihala vanj. »Nooo, bo kaj?!« Zardela sem in si po navadi kar z levo roko naredila hiter križ na čelo. Krompir je teknil bolj kot kar koli drugega pod soncem. Pa še nekaj je bilo zlata vredno: babica ni niti trenila z očesom, če so na klopi ostale bl

  Pridejo trenutki, ko je »biti star« eno veliko breme. Sploh če je spomin še zelo živ in pomni marsikaj, kar je bilo   včeraj   zelo drugače, kot je danes. Še pred tridesetimi, štiridesetimi leti so nam krojile življenje druge vrednote. Se še spominjate stavka  »bodi pridna in poštena, da nekoč boš dobra žena« ? Če bi ga omenjali danes, bi ljudje kvečjemu crkavali od smeha. V času moje mladosti so bili zelo moderni  zgledi . Posamezniki, ki so bili spoštovani, cenjeni, priljubljeni v našem kraju, so nam bili za vzor. V glavi mi še zmeraj odmevajo očitki: »Zakaj nisi pridna kot  tapata  sošolka?« »Zakaj ima tvoja sestra lepše postlano posteljo kot ti?« »Zakaj si lena kot fuks?  Tapata  je uspešen samo zato, ker je vstajal ob pol šestih zjutraj!« O zunanjih atributih ni bilo niti govora. Danes imajo med mladimi in tudi malo manj mladimi prvo in zadnjo besedo tako imenovani »vplivnice in vplivneži«. V virtualnem svetu so postali nekronani kraljice in kralji. Kdor kaj da nase, se zgleduje

  POT V ŠOLO – nekoč Ko sem bila še šolarka, je bilo v Žireh vse drugače. Predvsem pa ni bilo toliko hiš, raztresenih vse križem po poljih in travnikih. Ceste- tudi glavna- so bile makadamske, avtomobilov je bilo še komaj kaj. Otroci smo hodili v gručah. Zmeraj se je našlo kaj, kar je vzbudilo našo pozornost. Pr Starmanu so kovali konje, pr Bačnari, kjer je živela sošolkina teta, smo dobili kaj za pit ali pa nam je ta teta dala bombone. V naslednji, zelo lepi meščanski hiši, je živela gospa Ana. Imela je dva sinova, lepotca, da ''dol padeš''. Punčke smo ju od daleč opazovale in se čudile tolikšni lepoti. V naslednji hiši so ''popravljali'' posodo. Cinkali so jo, če se je v dnu naredila luknja. Fantje, ki so tam delali, niso bili zmeraj prijazni. V naslednji hiši ''pr Bert'' je bila gostilna. Zmeraj se je našel kdo, ki je obležal pred njo v lastnem kozlanju. Izognili smo se mu v velikem loku. Malo naprej je bil razcep. Pot, ki je vodila

  Nikoli ne bom razštrikal ali je bolje, da se poročiš po temeljitem preudarku, ali kot so to rekli včasih, na zahtevo in po dogovoru staršev, ali se zaljubiš, noro ljubiš in misliš, da je to - to.   V naši družini je šlo približno tako:   Babica in Dedek, sta živela v veliki beli vili. Zgrajena je bila okrog leta 1930 in še vedno je to prelepa stavba. Tudi znotraj je bilo vse lepo, čisto in urejeno. Prebivalci hiše vljudni, prijazni, a vse je delovalo nekako, no ne morem reči hladno, no bilo je, kako naj rečem - nevtralno.   Kadar je dedek odšel ven in smo začeli priljubljeno temo, kako je pa bilo včasih, je babica rada povedala, da se je poročila na željo svojih staršev. Njena starša sta se menda zelo ljubila. Izsilila sta poroko, ušla v Haloze in tam na ilovici spravljala na svet otroke, enega za drugim, vsako leto. Razen garanja in seksa nista poznala ničesar drugega. Materino trpljenje je babico prepričalo, da je vzela dedka, sina bogatega industrialca z Jesenic.

  Draga Milena,   Prebiram komentarje vaših prijateljev in se čudim: ali so ti ljudje vse življenje živeli zaviti v vato? Niso nikoli naleteli na takšno ''Fani'' v soseščini, med sorodniki? Kakšno srečo imajo! Jaz sem do 18 leta živel v rejništvu. Nekoč bom napisal knjigo o otrocih, s katerimi sem preživel mladost. Vsak od njih je prišel v rejništvo zaradi kakšne ''Fani'', le da je bila to njegova lastna mati! Ja, prav ste slišali! V Sloveniji živi na tisoče mater, ki so bile in so še tisočkrat hujše od Fani! Pri meni so šele pri treh letih prvič opazili, da je na moji koži nekdo ugašal cigarete! Pri treh letih! Pa sem bil predtem večkrat pri zdravniku, obiskoval sem tudi vrtec, sicer res zelo neredno, a sem ga! Mama se je pred zdravnico ''bridko'' zjokala, da ima nasilnega partnerja, pred katerim me mora braniti, da mi ne naredi še kaj hujšega. Zdravnica ji je verjela! Ja, verjela! Resnica je bila drugačna! Mama je na meni ugašal

  Mama in teta Fani sta ostali siroti, ko je bilo mami 7 let, Fani pa 14. O tragediji v družini se je takrat na vasi veliko govorilo. Mama je med obiranjem češenj padla na tla in pri tem z glavo zadela ob opeke, ki so bile že leta in leta zložene podnjo ter čakale, da jih kdo odpelje na odpad. Po enem letu se je hotel oče še enkrat poročiti, a mu Fani ni dovolila. Že kot otrok je znala obračati besede, bila je zelo inteligentna, razgledana, saj je veliko brala. Nikoli ni povzdignila glasu, zmeraj se je smehljala, očeta in mojo mamo je še kot na pol odrasla kaznovala na različne načine, če je nista ubogala. Kadar je mama dobila v šoli slabo oceno, ji je natresla v čevlje pesek. Do šole in nazaj je bilo za dober kilometer pešačenja. Predstavljate si, kako bi to razdaljo prehodili s peskom v čevlju, ki se ga ne bi upali iztresti… Fani se je vpisala na gimnazijo. Učenje ji je šlo odlično od rok. Se je pa vsak dan vozila domov, ker je morala imeti vso kontrolo. Čez noč je postala tudi

                HURA, ŠE EN PONATIS TRILOGIJE OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE! KNJIGE, KI SO DOŽIVELE ŽE VEČ KOT 20 PONATISOV! Lahko jih boste odnesli s seboj - na počitnice! *** Pripovedi iz ''prve roke'' so se zbirale več kot 40 let. Na skoraj 1400 straneh najdete več tisoč zgodb sogovornikov, ki govorijo o resničnem življenju včeraj in tudi danes. Tiste, ki se tičejo intime, so v slovenskem prostoru unikatne, predtem še nikoli povedane, kaj šele zapisane! Pravijo, da so to knjige, ki bi jih moral prebrati vsak. Če ne zaradi drugega, zato, da sami pri sebi razčistimo vzorce, ki se nezavedno prenašajo iz roda v rod. S popustom jih lahko kupite posamično ali v kompletu. Brez poštnine. Darilo za vse tri skupaj: majica. Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Svoje želje lahko sporočite tudi na mail jutri2052@gmail.com