JUTRI 2052

  Ni tako dolgo nazaj, morda osem let ali še manj, je neka razredničarka v nekem sedmem (!) razredu na roditeljskem sestanku opozorila starše, naj se pogovorijo s svojimi otroki, ker prihajajo že zjutraj pijani v šolo. Nastal je vik in krik:''Naši otroci že ne!« Eden od staršev je učiteljici in šoli zagrozil, da jih bo tožil, ker blatijo dobro ime njihovih potomcev.   Nedavno sva se ponovno srečali. In beseda je dala besedo in ponovno se je spomnila na pogrom, ki ga je s strani staršev takrat doživela. »Otroci, spodbujeni s strani javnosti, so se mi pri pouku smejali v brk. Se iz mene grobo norčevali, mi pošiljali grozilne maile, mi posvinjali avto z vodno odpornimi flomastri. Ravnatelj me je lepo prosil, naj ne ukrepam. Na smrt se je bal, da bi zgodba prišla v medije. Malo zaradi šole (njega), malo pa zaradi nekaterih ''pomembnih '' staršev, ki bi lahko ukrepali, če bi le hoteli. Imeli so pač zveze in poznanstva. Na srečo smo se tudi te generacije 

    Polona se je preselila v Škofjo Loko že pred davnimi leti. Mlada leta je preživljala v krajih, kjer se je rodil France Bevk. Kot otrok ga je tudi poznala in zelo občudovala. Če se je le mogla izmuzniti strogemu materinemu pogledu, je po šoli zavila v knjižnico in si izposodila kakšno njegovo knjigo. Nekatere je prebrala večkrat. Posamezne odlomke je znala na pamet. Pri tem je sanjarila, da bo nekoč, ko bo velika, tudi sama pisateljica.   “Imela   sem bujno fantazijo.   Iz šole grede sem se včasih usedla na parobek in v glavi so se mi pletle mogoče in nemogoče zgodbe. “Bila sem nezakonska.   Ljudje so govorili, da je bil moj oče neki kmet z vasi, toda mati mi njegovega imena vse do smrti ni izdala. Tolikokrat sem jo prosila, pa ni nič pomagalo. Že zelo zgodaj sem občutila, da moške sovraži. To čustvo je prenašala tudi name. Kadar je le mogla, me je svarila pred njimi. Kako da so pokvarjeni, kako znajo izkoriščati, voditi za nos.   Niti mi ni pustila, da bi se kot otrok druži

  Včasih ljudje rečejo, da so določene zgodbe provokacija. Hahahaha, ko bi vsaj bile! Petrina zgodba: Noben film, nobena drama ne prikaže, kaj se je v resnici dogajalo. Resnice so včasih hujše od grških tragedij ali pa bolj smešne od Commedia dell'arte. Tudi sama sem ena tistih - po 40 letih. Še vedno, vsaj na papirju, poročena z istim človekom. Zadnjih nekaj let celo živeča s tem istim človekom, a kaj je bilo vmes? Ne tako mlada, a silno neuka sem se poročila s prvim, ki mi je to predlagal. V skladu s teorijami o tem, kako lepo je v zakonu, sta bili prvi dve leti med in mleko. Potem pa je zagrmelo. Mož je pustil službo in sklenil živeti umetniško življenje. Super, prvo kar sem storila - h ginekologu po tablete. Ko so se nabrale položnice in izvršbe je vse čakalo name! On se je obnašal, kot da je vse, kot bi moralo biti. Užival je svobodno življenje. Ja super, a takrat ko si me zasnubil, nisi razmišljal, kako in od česa bova živela? Sem se Ti zdela takšna kura, da si vedel, da te b

    Za ženske pravijo, da prenesejo več kot moški. Da so trdožive, da nikoli ne omagajo, da podpirajo tri vogale pa bi še petega, če bi ga bog ustvaril. Pravijo tudi, da so iznajdljive, sposobne in da se znajo spopadati s težavami.   Skozi Franckina razmišljanja o sebi, družini, kmetiji, kjer živi, pa bi rada prikazala delček ženske duše, ujete v kolesje vsakdana. To je pripoved o ženski, ki preprosto ni zmogla prenašati vseh bremen in je omagala in se spet pobrala in rinila »voz« naprej, dokler ji ni ponovno spodletelo. Iz vsega srca sem Francki hvaležna, da mi je razkrila delček svoje duše, saj z njeno pomočjo marsikaj razumem bolje kot sem kdaj koli prej. Francka je odraščala med hlevom, travniki in njivami. Njena starša, oba zaposlena, sta bila doma le za hlapca. Stari oče se vse do pozne starosti ni hotel izjasniti, komu bo prepisal kmetijo. »Moj ata je imel zemljo iz vsega srca rad. Ljubil jo je in brez nje ni znal niti dihati. Kolikokrat se je med vrati preoblekel,

  »Ko sem se zaposlila v ZD, mi je glavna patronažna namenila starejše, zase pa je obdržala dojenčke. Še danes ne vem, ali me je s tem hotela zafrkniti, ali pa mi je brala željo iz oči. Nimam pojma. Takrat, pred 30 in več leti, ko sem bila še mlada in zagnana, so za starejše skrbeli predvsem svojci. Obiskovala sem jih največ zaradi previjanja ran, nege po operaciji, skrbela sem za težje sladkorne bolnike, bolnike po kapi, operaciji in še bi se kaj našlo. Med njimi sem se počutila kot doma - pri svojih tetah in babici. Imeli so me radi, jaz pa sem imela rada njih. In to vse se po vrsti. Včasih sem za svoje veselje še kaj pospravila, šla v trgovino, počela sem stvari, kot jih danes počnejo tisti - na javnih delih. Ker še ni bilo telefonov, sem koga, ki mi je bil še posebej pri srcu, obiskala tudi po službi, ker me je skrbelo zanj. Res, navezala sem se na vsakega posebej in najbolj mi je bilo hudo, ko je kdo umrl. Takrat sem žalovala, kot da bi bili v sorodu.» Mateja ni imela nobene

  Renatina zgodba je na prvi pogled žalostna in nas prizadene. Toda hkrati ob njeni usodi zajamemo sapo, saj nas zamika, da bi jo stisnili k sebi, jo pobožali po laseh in ji tako dali vedeti, da jo globoko občudujemo zaradi njene hrabrosti in volje do življenja. »Oslepela sem pri dvajsetih, » so njene prve besede, ko sva se umaknili v kuhinjo in počasi srkali topel čaj.   »Delala sem v vrtcu in nekoč , ko sem dvignila enega od otrok v naročje, sem mi je pred očmi naredil črn oblak, ki se je »premikal » sem in tja, odvisno od tega, s katerim očesom sem mu sledila. Že prej sem imela pogosto najrazličnejša vnetja na očeh, zato temu nisem posvečala večje pozornosti. Ker se stanje ni izboljševalo, kvečjemu slabšalo, sem le šla k zdravniku.   Ta je zmajal z glavo in zaskrbljeno dejal, da mi je po vsej verjetnosti odstopila mrežnica. »Oblak », ki mi je še zmeraj lebdel pred očmi, se je kar naprej pomikal z ene strani na drugo, da sem videla le »črno » .   Morala sem na operacijo.  

Gorazd (…): »Leta 1987 sem postal direktor neke večje, dobro stoječe firme na Gorenjskem. Poznali so me po tem, da sem znal vzpostaviti red in disciplino. Za hrbtom so o meni govorili marsikaj, a bolj malo lepega. Hotel sem se jim prikupiti. Na začetku marca sva imela z nabavnim službeno pot v Nemčijo. Naredila sva dober posel in ko sva se vračala, sem se spomnil, da bi kupila darila za najine sodelavke. V neki izložbi trgovine, ki je stala ob poti v najin hotel, sem zagledal prečudovite vrtnice, narejene iz čipkastega blaga. V hipu sem se odločil in šoferju naročil, naj jih kupi toliko, kot je bilo žensk na vseh treh oddelkih (nabava, prodaja, računovodstvo). Za trenutek sem v vrtnice malo posumil, saj so bile dražje, kot bi bile prave. Na kraj pameti pa mi ni padlo, da sem se ujel v past. Šofer je kupil še pet šatuljic, prepričan, da so namenjene shranjevanju nakita. Lahko si le predstavljate, kaj je sledilo, ko so obdarovane ženske v šoku prebirale besedila na vizitkah, ki so bile s