JUTRI 2052

Predniki so verjeli marsičemu. Nekatere vraže so ohranjene vse do današnjih dni. ·          Katera moža ljubi, ga tudi uboga. ·          Verjeli so, da ženin ne sme pred poroko videti ženine poročne obleke, ker to prinaša nesrečo. ·          Nosečnice niso smele objokovati pokojnika, ker bi s tem škodovale otroku. Če bi ga šle slučajno kropit, bi se nerojeni otrok lahko nalezel celo mrtvaške bledice. ·          Moški, ki je želel imeti sina, ga je moral spočet v škornjih. ·          Prizadet otrok se je rodil zato, ker je preko njega usoda ''kaznovala'' starše za njihove ''grehe''. ·          Včasih so fantje obiskovali dekleta ob sobotah zvečer in v nedeljo popoldne. Petki pa so bili namenjeni ovdovelim snubcem. Če se je kakšen fant pregrešil in prišel pod dekletovo okno v petek, se je lahko nadejal, da se bo kaj hudega zgodilo ali njemu ali njej. ·          Tisti, ki se mu je sanjalo, da mu ruvajo zobe, si je lahko kupil trugo (krsto).

 Dragi prijateljice in prijatelji iz vsega srca Vam želim vesele Velikonočne praznike, z veliko miru in ljubezni v srcu!💗💗💗💗💗 Največji krščanski praznik ima v času pandemije še poseben pomen. Tudi v času pandemije nas blago, a z ljubeznijo opominja, da je treba zaupati, verjeti, da bo še vse dobro. Pa, seveda, tudi z lastnimi močmi, odrekanji in napori pripomoči, da bo temu res tako! Tudi v vsakdanjem življenju se kdaj pa kdaj dogaja, da doživljamo ''križev pot''. A če vztrajamo, če naredimo vse ali še več, kot je treba, prej ali slej zmagamo. V Veliki noči je ogromno sporočilnosti. Tako za verne kot malo manj verne. Včasih se je treba le vstaviti, prisluhniti in razmisliti. Življenjsko je, da se kdaj pa kdaj zamislimo o minljivosti, sprašujemo se, zakaj moramo trpeti, saj se nam zdi, da nismo nikoli storili nič slabega. S časovnim zamikom pa potem pogosto ugotavljamo, da so nas prav ''padci na kolena'' naredili močne, trdnejše, nam vlile več poguma

    RENATA :«Prebiram vaš blog in druge zapise, ter seveda knjige, ki so naravnost odlične in velikega zgodovinskega pomena. Zadrti Slovenci se izogibamo vsega, za kar so nam v zgodnji mladosti vcepili, da je grdo, grešno, neobičajno ter nedopadljivo Bogu. Tudi sama sem šele nedolgo nazaj, da ne rečem na stara leta, osvobodila predsodkov, in to po poroki z bistveno mlajšim moškim. Naj vam raje ne zaupam, koliko je med nama starostne razlike! Življenje žensk me je vedno zanimalo in zelo me je bolelo varanje ter domače nasilje. Na potovanjih po svetu sem prišla do zaključka,da slovenske žene trpijo bolj kakor nekatere v muslimanskem svetu, pa drugič o tem, danes o modrcih in gatah, ker je ta tema sedaj aktualna. * Vzgajala me je stara mama. Rekli so ji "tanobelAngela",ker je služila v Ljubljani pri nekem odvetniku. Njegova žena ji je poklanjala oblačila, ne samo zanjo, temveč za vso družino. Znala je šivati in na cesti je nisi ločil od ljubljanskih dam, še na starost

  Ko sem še delala na radiu, je bil čas, ki sem ga preživela v nočnem programu SNOP-u, najlepši. Zmeraj, ko smo imeli kakšno bolj ''nočno'' temo- takšno, ki ni bila za otroška ušesa, so se hitro usule zgodbe. Poznala sem tudi večino t. i. ''najbolj zvestih'' poslušalcev, ne glede, na katerem koncu Slovenije so živeli. * Danes, ko imam(o) namesto SNOP-a Facebook, zgodbe prav tako prihajajo. Vsaka od njih mi pomeni velik zaklad, saj so prav zgodbe tiste, ki na najbolj dragocen in prefinjen način tkejo našo preteklost. * Današnja zgodba je še ena v nizu zgodb, ki je povezana s spodnjim perilom. >>>>>>>Upam, da jo boste z veseljem prebrali, saj nosi pečat časa, ki je skupen malodane vsem, ki ste starejši od cca 50 let. Gospe, ki mi jo je povedala, pa iskrena HVALA! Moja mama in nona sta bili mestni dami. Čistoča spodaj in umiti zobje, prioriteta ženske vzgoje. Kupovali sta mi lepo svileno spodnje perilo, a pozimi pa bi, po njunem, mora

  F. mi je pisala:'' Prijateljici sem prebirala vaše zgodbe. Nimam svoje v zvezi s spodnjim perilom, zato pošiljam njeno, seveda z dovoljenjem. Bilo je davnega leta 1975, ko je Ema dobila v Nemčijo, koder je delala kot poljska delavka pismo iz domačega kraja, majhne vasice v okolici Brežic. Pisal ji je fant, s katerim sta plesala pred njenim odhodom na delo v tujino. Po treh letih se je ojunačil in izkašljal svoja čustva. Eno pismo je sledilo drugemu. Papirnata ljubezen pač, podobna, kot je danes FB. Moških se je v tujini izogibala, pa tudi noben primeren ji ni prekrižal poti. Ko je še živela doma, so ženske v družini spodnjice sicer nosile, a imele so jih komaj kaj na voljo. Pa še tiste, ki so bile, so bile odveč, ker jih mama ni hotela prati. Po večkratni uporabi so smrdele, zato jih je Ema zvečer obesila na ''zrak'', zjutraj pa ponovno oblekla. To, da se je treba tudi umivati tam spodaj, se je naučila šele v Nemčiji. Kupila si je tudi več čipkastih hlačk, po

  na Zadnji besedi smo se pogovarjali o osnovnošolcu, ki je - zame nekaj čudežnega in neverjetnega - odrecitiral kar 10.123 decimalk števila pi ! https://www.rtvslo.si/.../ljubljanski-osnovnosolec.../573531 Kako mu je to uspelo? Ima tako dober spomin? Je posredi kaj drugega? * Potem sem se spomnila na Tonija Žaklja , Žirovca, ki je bil vse do upokojitve v Alpini telefonist. Toni je slep, a kot se spomnim, je znal na pamet nešteto telefonskih številk, poznal je nešteto glasov, s katerimi je dnevno ali le občasno komuniciral. * Ko je še obstajal SNOP (nočni program lokalnih RA postaj), sem se velikokrat pogovarjala z Lojziko iz Desternika . Če se prav spomnim, je znala na pamet več kot 200 narodnih in nabožnih pesmi. Kdo ve, ali Lojzika še poje te pesmi? * Peter je bil več kot 60 let ''šepetalec'' v domači dramski skupini. Na pamet je znal vse vloge (v zlatih časih so imeli na sezono tudi po 7-8 predstav) , po potrebi je tudi vskočil v samo predstavo. Teh vlog je bilo

  danes je prav poseben dan: materinski dan. Srčno si želim, da mu časi, ki se kot težki, črni oblaki zbirajo nad obzorjem, ne bodo prišli do živega. Da bo ostal in se vsaj enkrat na leto poklanjal najplemenitejšemu poslanstvu, ki ga imamo ženske. Si pa želim, da bi imeli tudi dan hčera/sinov/vnukov/vnukinj. Tudi to bi bilo lepo. Ker sonce ni le eno, jih je več: toliko, kolikor imamo teh, slednjih okoli sebe. Lepo praznujte- dan je kot nalašč za kaj lepega, kar naj se porodi v srcu. Lahko pa kakšno misel namenimo tudi materam, ki jih je usoda tepla. Ne le v preteklosti, ponekod se jim dogajajo hude reči tudi v sedanjosti. Življenje še nikoli ni bilo povsem pravično in tudi materinske sreče, odgovornosti, ljubezni....ni znalo porazdeliti tako, da bi bilo prav. Zato namenimo vsaj kakšen tih objem ženskam, ki bi bile srčno rade mame, pa jim ni bilo dano. 💕💕💕💕💕💕💕💕 Med ženskami in njihovimi zgodbami sem preživela več kot polovico življenja. Drznem si reči, da so redki, ki bi žensko