JUTRI 2052

  Čas in pozaba v marsikom od nas pobrišeta vse, kar je bilo v preteklosti slabo, ostanejo le lepi spomini. To je zelo človeško. Pogosto nam tudi pomaga, da lažje preživimo. Postane pa rahlo nerodno, če minule čase, ne nazadnje tudi prednike pretirano hvalimo in postavljamo na piedestal, ki si ga morda ne zaslužijo. Ena teh floskul je, da so bili otroci nekoč bolj pridni kot danes. Na videz zelo drži, a vprašati bi se morali, zakaj. Nekoč – še v času mojega otroštva- je bila vzgoja lahko tudi zelo ''boleča''. Spominjam se nedelje, ko smo se tri sošolke (+ Majda in Silva), konec osmega razreda, s kolesom odpeljale proti Trebiji, v tamkajšnjem bifeju kupile zavojček 57, škatlico pa ''pokadile'', ko smo se vračale. Domov sem, seveda, prismrdela po tobaku in ata ni dosti slepomišil: dal me je pošteno čez koleno. Od takrat naprej je cigaretni dim v moji podzavesti tesno povezan s ''klobasami'', ki jih je na mojih stegnih pustila palica.

 Pregovori, misli in reki, ki so se kalili skozi stoletja, so še danes zelo aktualni »če nočeš biti lačen, sprejmi to, kar se ti daje« * »kdor hitro sodi, hitro obžaluje« * »tuje je všeč nam, naše pa je bolj všeč drugim« * Jabolko ne pade daleč od drevesa * Ogenj, rit in kače niso za igrače * Molk je ZLATO * »ne bodi tujcu služabnik, če si lahko svoj gospodar« * »bik, ki danes nosi rogove, je nekoč bil tele« * »tisti, o komer vsi govorijo dobro, je zelo bogat« * »vsak se lahko moti, vendar le bedak vztraja v svoji napaki« * »jej, pij, igraj se, po smrti ni nobenega uživanja« * »sovražnika, četudi se skriva za hrbti drugih, ne smeš nikoli podcenjevati« * »boj se užaljene in ponižane ženske.« * »boj se tistih, ki se prodajo za judežev denar.« * »zjutraj poglej, kaj je treba narediti, zvečer pa, kaj je narejeno« * »v nesreči ne smeš predolgo jokati, bolje je, če iščeš zdravila« * »več prijateljev pridobi miza kot poštenost«

  O Slovencih je leta 1813 Francoz Charles Nodier pisal zelo pohvalno: “Bilo je to ljudstvo brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si pokrajine prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajno neustrašnostjo odklonil giljotino, sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na Zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti .” Drži, načeloma so bili predniki res takšni- zelo pošteni. A ne vsi. Malodane vsaka družina je imela kakšnega črnega račka, ki je dodobra skvaril to, zelo idealizirano '''Charles Nodierjevo'' podobo. Med predniki je bilo veliko nasilja, pijančevanja, iger na srečo. Pogosto so pele pesti, v rokah se je znašla nožička. Naši ''pošteni'' predniki so grdo ravnali s hčerami, ki so bile, denimo, noseče pred poroko. Ženske so bile pogosto brez vseh pravic, otroke so pošiljali služit že s petimi leti, pa marsikomu tega ne bi bilo treba početi.

  Kakšno je bilo življenje žensk - posredno pa tudi slovenskih družin – v zadnjih 100 letih? So bile srečne, so trpele, se razdajale, žrtvovale? So imele priložnosti, da so mislile tudi nase - na svoje želje, hrepenenja? So lahko ljubile, kot jim je narekovalo srce? Kakšno ''doto srca in vrednot'' so prenašale na potomce? Kako razmišlja sodobna ženska, sodoben moški?   Povedale vam bodo kar same! Zgodbe, ki so se zbirale več kot 40 let, lahko prebirate v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače ( star slovenski pregovor ). Takšne zbirke zgodb iz resničnega življenja v slovenskem prostoru še ni bilo! Zelo primerno in tudi zelo dobrodošlo darilo ob 8. marcu! Prva knjiga iz trilogije je uvrščena med najpomembnejša dela zadnjih 10 let. Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Avtorici pa lahko tudi pišete na jutri2052@gmail.com    

  Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo . Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok. »Z Janezom sva se domenila, da se bova poročila, čeprav sem bila stara komaj sedemnajst let. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seli na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla. V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina.   Suzana (1947): »Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanj

  Naše prababice, rojene na začetku 20. stoletja, so imele v omari le dvoje, morda troje spodnjic. Po navadi so bile brez. Kdo bi se pa sekiral, jih pod krili in birtahi nosijo ali ne! Spodnjice so imele v razkoraku luknjo, skozi katero so v stoje lulale. Stranišč ni bilo, vsaj takšnih ne, kot jih imamo danes. Šele kasneje, tam v 30. letih, ko so šivilje začele izdelovati vložke iz blaga, spodnjice pa z nekakšnim žepkom prilagodile tako, da so lahko ženske vanj ''zataknile'' vložke, so jih ženske uporabljale vsaj v dneh, ko so imele ''ta rdečo''. Z znamenitim birtahom, o katerem je napisal Oto Nemanič nepozabno zgodbo, pa so se brisale tudi po mali potrebi. O teh spodnjicah sem našla kar nekaj zgodb. Še posebej me je ganila ena, ki pripoveduje o gospodinji s Sv. treh kraljev. Nadela si jih je zlasti pozimi, ko je bilo mrzlo in šla z njimi k jutranji maši. Ko se je vrnila, jih je izročila dekli, ker ni želela, da bi se prehladila, ko bi sedela v ledeno mr

Ljubljanski knezoškof Jeglič je bil eden tistih prosvetljencev, ki je za boljše razumevanje spolnosti naredil zelo veliko. Pa naj se sliši še tako čudno in nemogoče. Če bi vsaj mičkeno poznali razmere na področju spolnosti, ki so vladale na začetku 20. stoletja, bi mi, seveda, hitro pritrdili. ** 31. oktobra 1909 je izdal drobno rdečo knjižico z naslovom: Ženinom in nevestam (Pouk za srečen zakon). V njej je zapisal vrsto priporočil in nasvetov, ki naj bi jih mladi, v spolnih odnosih neizobraženi ljudje s pridom uporabljali. Odziv javnosti na omenjeno knjižico je bil tako silovit, da jo je škof po treh dneh umaknil iz prodaje. Liberalni časnik Slovenski narod je zapisal, da gre za navaden popopran »pornografičen spis« spis, kakršnega v slovenskem jeziku še ni bilo, zato so izdali svojo, zeleno knjižico s škofovimi citati. Katoliški tabor je potem v podporo škofu na Kranjskem pripravil kar 57 shodov. Šele konec leta se je liberalna (!!!) gonja proti škofu postopoma umirila. ** Jeglič pr