JUTRI 2052

  Priznamo ali ne, naše življenje poteka v ''mehurčkih'', ki jim pripadamo ali po sorodstveni plati, službeni, verski, politični, športni, ljubiteljski in še kakšni. Če se zgodijo grde reči v mehurčku, ki mu pripadamo, traja kar nekaj časa (če sploh), da to vidimo, priznamo in tudi obsodimo. * Tudi sama sem se’’ izneverila’’ svojemu mehurčku, ko sem začela ljudi spodbujati, naj spregovorijo o spolnih navadah nekoč in danes...Marsikatera vrata so se mi zaprla, doživela sem veliko ''zanimivih situacij''. In obsojanj. Če mi niso mogli reči drugega, so se sklicevali na stroko. Katere v mojih zgodbah res ni najti, so pa zato (to si upam trditi), toliko bolj pristne in iskrene. Potem pa sem se začela spraševati, čakaj malo, kdo pa ste vi, ki mi ukazujete, naj bom tiho? Zakaj ne bi smeli spregovoriti tudi o senčni plati življenja znotraj družine?   Še zmeraj izpostavljam različne teme, o katerih se rado molči. Pa to ni ''posploševanje'',

  Moški sogovorniki so mi bili že od prvega dne velik izziv. Morda tudi zato, ker pri intimnih stvareh niso šparali s podrobnostmi? Zelo poseben sogovornik je bil Oto iz Bele krajine. Njegov spomin, tako se mi zdi, deluje na podlagi asociacij. Omeniš mu, denimo, ''firtoh'' in že se spomni zgodbe, povezane z njo: » Moja stara mama je imela poseben "dezinfekcijski firtoh".Ko je član naše glasbene skupine postal zobozdravnik, sem predlagal ,da mu kupimo podobnega. Firtoh je namreč čistil vse. Če je bilo dete smrkavo mu je z njim obrisala nos. Na njivi je odložila motiko, si obenj obrisala roke, žlico ali vilice ter se lotila hrane. Ko je prišla k moji mami na vsakodnevni obisk , ta pa je ravno vlekla testo za štrudelj, si je stara mama brž obrisala roke ob firtoh in vneto vlekla testo. Še tako umazane roke si je obrisala obenj. Odlična, večnamenska garderoba, škoda, da takšne danes ni več. « Nisem si mislila, da so tudi moški vraževerni. Binetova babica, na pri

  Gospa Petra, s katero se pogovarjava na Skypu, mi je pripovedovala zanimivo zgodbo o svojem bratu (1968). Bil je zelo živahen otrok. Četudi ni ušpičil nič takšnega, kar bi bilo obsojanja vredno, ga je oče pogosto natepel. Razlog: ker je imela mama ''rahle'' živce in ni prenesla hrupa, fant pa je počel ''glasne neumnosti'' in to kljub prepovedi. Nekoč so mu vrata ''ušla'' izpod rok in so se s treskom zaprla. Mama je začela vreščati, oče pa je prihrumel s puško in hotel sina udariti s kopitom. Fant se mu je – prvič v življenju – uprl. Odrinil ga je od sebe, in to tako močno, da je oče nesrečno padel in si zlomil roko. Posledice niso bile prijetne: vsa vas ga je (in ga še) opravljala, kakšen divjak, da je, da si je drznil dvigniti roko nad lastnega očeta. Očetovo nasilje (tudi mamino) pa ni bilo omembe vredno. ** Učitelj telovadbe XX je bil na neki šoli ''bog i batina''. Piko je imel na debelušne deklice in tudi dečke. '

  Splošno znano je, da smo Slovenci včasih tudi zelo trmasti. Kdaj pa kdaj tudi v lastno škodo. Marsikdo pa je s trmo in z vztrajnosti tudi ''daleč prišel''. Izbrala sem nekaj zgodb iz knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače ** O dedu Luki sem slišala veliko zgodb. Tudi na račun njegove trme. V lasti je imel bicikel, za katerega je odštel – v primerjavi z današnjimi cenami- približno toliko, kot za nov Clio. Še v času moje rane mladosti je bilo po žirovski glavni cesti komaj kaj prometa, predtem pa sploh. Bil je navajen, da je vozil (klamaturil) kar po sredi ceste ali pa malo sem, malo tja. Mimogrede: vinjen ni bil nikoli. Potem pa ga miličnik Kobal nekoč ustavi in mu zagrozi, da njegovega nevarnega početja ne bo več toleriral. Ded je bil čisto tiho, nič mu ni odjezikal. A v nedeljo, ko so tam okoli 11 ure šli ljudje od maše- cesta je bila zmeraj polna- se je ded usedel na kolo in se vozil po najbolj prometnem delu cestišča gor in dol. In vsakič, ko je peljal mimo K

  starejši so del mojega življenja , kar pomnim. nekateri med njimi so bili do bližnjih dobri kot kruh, drugi žleht in zlobni, da so se mi do0mači zelo smilili. Eni in drugi so kdaj pa kdaj pristali tudi v Domovih. S seboj so prinesli svoje značajske posebnosti. In če k tem posebnostim dodamo tudi značajske posebnosti zaposlenih, je pričakovano, da v nekaterih primerih ni vse, kot bi moralo biti. A z lepo besedo, s pogovorom, se marsikaj razreši. Za CSS iz Škofje Loke sem leta 2006 uredila tudi zbornik z naslovom ''Tako živimo''. Danes sem ga spet vzela v roke. zadovoljna sem, da sem življenje v domu prikazala preko posameznih zgodb, ki se z lahkoto berejo tudi s časovnim zamikom, četudi so sogovorniki že pokojni. Daničin oče je, med drugim, gradil novo železnico Trst-Celovec. 1918 leta so se najprej preseli na Koroško, v Šentjanž. Potem se je tam »zgodil« plebiscit, tamkajšnji Slovenci so se odločili drugače, kot je upal Daničin oče. Družina se je spet selila, tokr

  Ko sem še delala na radiu, sem ''pokrivala'' tudi občinske seje. Nekateri kolegi jih niso marali, meni pa so bile jako zanimive. Spominjam se, da je nekoč bolj kot ne moška zasedba za omizjem razpravljala o predlogu, da bi v ZD zaposlili tudi ginekologa. Mislila sem, da bom umrla od smeha. ** Spominjam se mladih let. Že takrat so bile zame pridige najpomembnejši del svete maše. Vse drugo se je ponavljalo, pridige pa so se od nedelje do nedelje spreminjale. Takrat je bil zelo moderen ameriški predsednik John F. Kennedy. Skupaj z ženo Jacqueline »Jackie« sta bila predstavljena kot zgled dobre, trdne krščanske družine. Ko so veliko pozneje priplavali na dan Johnovi ''grehi'', povezani s spolnimi škandali, sem bila mičkeno razočarana. A hkrati tudi ''ozdravljena''. Od takrat v ameriške ''sanje'' ne verjamem več, še manj pa v idealiziranje ameriških predsednikov.   ** Matematika ni bila nikoli moja ''vrlina&

  Nekoč, že pred leti, sva na FB trčili skupaj z gospo, ki se je znašla v veliki stiski. ''Samo 50 evrov mi posodite, toliko, da bova imeli s hčerko za kruh do konca meseca. Vrnem vam ob plači,'' mi je zatrjevala. Nič nisem spraševala, takrat se mi nekako še ni zdelo spodobno spraševati, zakaj se je kdo znašel v stiski. Minili so trije meseci, denarja mi ni vrnila, se je pa ponovno oglasila po telefonu. Tokrat z neke druge številke. Pove mi, da čaka v vrsti na blagajni v Leclercu, pa da je ugotovila, da pri sebi nima prave kartice, da je tisto, ki je ''polna'', pustila po nesreči doma. Ker sva imeli po spletu okoliščin isto banko, sem ji brez razmišljanja nakazala 50 evrov. Verjela sem obljubi, da mi dolg nakaže takoj, ko se vrne domov. Seveda ni bilo nič iz tega. Nem je bil tudi telefon, s katerega me je nazadnje klicala. Malo sem že pozabila nanjo, ko se enkrat sredi julija- vmes je minilo več kot leto dni- ponovno oglasi. Tokrat iz Izole, kjer j