JUTRI 2052

  če hočemo vsaj približno vedeti, kakšno je bilo intimno življenje prednikov, je nujno prebrati knjižici na priloženi fotki, Jegličevo rdečo knjižico http://old.razpotja.si/seks-kot-objekt-kulturnega-boja/ in trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Do naslednjega ponatisa je prav tako na voljo še nekaj posameznih knjig. Naročilnico najdete na povezavi: https://goo.gl/1qx5mf https:// jutri-2052.blogspot.com

  Zadnje čase velikokrat beremo o škodi, ki jo bodo zaradi ne - obiskovanja šole utrpeli otroci. Glede na zgodb, ki jih poznam, se bojim, da malo pretiravamo. Pomembno je, da ostanemo živi, manko šolskih ur se bo hitro nadoknadil. Vas pa vprašam: se vi še spomnite, kaj točno ste se učili denimo od januarja do maja v kakšnem razredu? Škoda res, da so v tem času potihnile zgodbe o tistih starših, ki so že predtem – leta in leta – poučevali otroke sami, doma. Se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da se v marsikateri družini različne frustracije, s katerimi se vedno bolj ubadajo starši, žal, prenašajo tudi na otroke. In – ne nazadnje: iz preteklosti poznam (o) tudi zgodbe, ko so se nekateri otroci zaradi psihičnega in fizičnega nasilja v družini zatekali tudi v samomore. *** Nejla se je skupaj z mamo in babico (očeta so ji ubili v vojni) v bratomorni in nesmiselni vojni v Bosni, zatekla v Škofjo Loko. Stara je bila osem let, družina, kolikor jo je še ostalo, se je znašla v brezupni situaci

  Elica, ena od mojih pripovedovalk, je zadnja leta življenja živela v domu za starejše. Ko sem jo obiskala drugič ali tretjič, je beseda nanesla tudi na njeno najljubšo jed. ''O, kako bi bila srečna, če bi lahko še kdaj jedla za zajtrk nadrobljen kruh v beli kavi!'' je zavzdihnila. Stopila sem do vodje doma in ji zaupala Eličino željo. ''Škoda, da nam tega ni že prej povedala!'' je odgovorila. Elica je bila presrečna: vsako jutro jo je pričakala vroča kava- iz skodelice se je moralo ''kaditi''- in kos kruha. Za enak zajtrk so prosili tudi nekateri drugi, ki so bili takšnega začetka dneva navajeni še iz mladosti. Breda je odraščala v premožni družini, a pri hrani se je zelo ''šparalo''. Pet otrok je za malico jedlo kruh in jabolko ali pa kruh in breskev. Še danes je takšna kombinacija njena najljubša. Pri nas smo imeli ob petkih na mizi sladko ''jabkovo župo'' in pire krompir. Zelo slastno! Zanimivo p

  Danes sem končala zgodbo o gospe, ki ima doma prav posebno vitrino, v kateri hrani 4 pare poročnih čevljev. Najstarejši par je od babice Vance , ki je tam okoli leta 1923 prišla na Kranjsko, za moškim, ki ji je kot potujoči kolar doma- v Labinu- pri 16 -ih naredil otroka. Hedvika se je rodila leta 1924. Tudi ona v življenju ni imela sreče. Leta 1954 je Hedvika rodila Zinko. Kdo je bil oče, niti sama ni vedela. O svojem spolnem življenju ni veliko govorila, a so bili toliko bolj zgovorni sovaščani. K njej so hodili različni moški, poročeni, vojaki, oficirji JLA, sprevodniki, različni šoferji, ki so bili za dlje časa odsotni od doma. Zinka je bila stara devetnajst let, ko je šel Jakob, sin maminega po pol bratranca, k vojakom v Valjevo! Pisala mu je skoraj vsak dan, potem pa so njegova pisma kar naenkrat usahnila. Če bi se mu kaj zgodilo, bi že izvedela, je premišljevala. V trenutkih osamljenosti in silnega hrepenenja po Jakobovi bližini se je navezala na sodelavca Emila. Bil j

**** Starejši pripovedovalci so mi razkrili kar nekaj zgodb, ki so bile povezane z boleznimi, z epidemijami. Ena zelo pretresljivih je bila tista, ki je pripovedovala o vojaku, ki se je vrnil iz 1. sv. vojne. S sifilisom se je okužil v ''hišah za spodbudo'', v katere je zašlo veliko mož. Pa ne toliko zaradi ''potrebe'' kot zato, ker niso nikoli vedeli, bodo kot ''kanonfutr'' preživeli ali ne. Radovan je ob prihodu domov okužil ženo. Sin, ki je prijokal na svet, se je s to boleznijo okužil v maternici. Živel je komaj dobre tri mesece, potem pa je v velikih mukah umrl. Čez pol leta se je Radovan poročil z drugo, a tudi ta ženska je umrla prej, preden bi rodila otroka. A tudi ta smrt ga ni streznila. So pa zanjo slišali svojci nekega drugega vojaka, s katerim se je bojeval na Soški fronti. Govorice o tem, da sta se oba okužila pri radodajkah, so začele krožiti po dolini…. Veliko let kasneje se je Radovanov nečak odločil, da bo raziskal, kaj

  Ostalo je le še sedem (7) kompletov knjig trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače s pripadajočo majico po zelo ugodni, praznični ceni. Kaj pravite? Bi? Do naslednjega ponatisa je prav tako na voljo še nekaj posameznih knjig. Naročilnico najdete na povezavi: https://goo.gl/1qx5mf  

  Ni lepšega, kot si na Silvestrovo, ko hiša diši po potici, privoščiti kapučino! Časa za razmišljanje je bilo čez dan dovolj! Kadar delajo roke, lahko gredo sive celice malo po svoje!   Prepričana sem, da v teh dneh domala vsi- če ne na glas, pa v srcu- delamo ''inventuro'' minulega leta.   Zgodilo se je marsikaj, tako na osebni ravni kot v družbi, katere del smo.   Marsikaj dobrega ali slabega, kar nas je zaznamovalo spomladi ali čez poletje, smo že pozabili. Marsikaj od tega, kar doživljamo decembra, bo izginilo iz spomina prej kot čez leto ali dve.   Srčno si želim, da si bomo zapomnili vsaj izkušnje, ki smo jih v težkih trenutkih nabrali. Nikar se ne jezimo, če nam jih je življenje poslalo na pot! Pomagale nam bodo vsakič znova, ko se bo ''zgodovina ponavljala''.   Upam, da smo se iz njih marsičesa naučili. Predvsem pa tega, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.   Vsak od nas je spoznal, kje so njegove meje,