pika.amen
Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma. »A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih. Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila. »Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti. Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega, kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice. »Greva na pir? Jaz častim.« Tam okoli poldneva, ko sem požlampal vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo. Prestar sem. Pika. Amen. Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave. Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih. Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred