ZAKAJ SE SMEJEMO?

Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava.

- Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je klicalo majhno, boso bitje, ki 

  je skakalo po rosni travi. Sonce se še ni niti dobro zbudilo, ko je zagledalo Blaža.

- Hej, Blaž ali ne moreš spati?

- Ne morem, se je veselo zasmejal deček.

   Zamahnil je z dlanmi.

- Marjetice so že odprle čaše in se umivajo v rosi. Ptice, ki gnezdijo v vejah breze, pojejo na ves glas in-poglej!  Čebela leta s cveta na cvet!

   Dečkov nasmeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo

   je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer

   so spali otroci.

- Pa je res lep dan ! je vzkliknil Gašper, ko je pogledal skozi okno.

- Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico.

- Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom. Na njivi se je za hip pokazala drobna,

  črna glavica. Potem se je hribček zemlje razmaknil in krt je prilezel na plan.

- Poglej, poglej, je rekel, sonce je že visoko, jaz pa sem komaj pričel riti pod zemljo.

- O, la, la , la, so zapele mravlje, sklenile krog in se zavrtele.

- Kje si muren, črni godec?  Pridi in nam zaigraj! Črni muren je privlekel gosli, zmajal z glavo

   in rekel:

-          Kdo je že videl, da bi mravlje rajale, plesale in se smejale? Tu nekaj ni v redu.

Potem je zamahnil z drobno violino in zaigral najbolj poskočno pesem, kar jih je znal. Mravlje so se zasmejale in delo jim je šlo  veliko hitreje od rok.

Blaž se je postavil na glavo in medtem ko so ga travne bilke žgečkale po nosu, je vprašal črička:

-Ali si danes tudi ti dobre volje?

   Ta je skomignil z rameni in še močneje potegnil z lokom po strunah.

- Zakaj se smejemo? je pobaral deček brezo, ki je rasla na vrtu. Drevo je sklonilo veje, se

   zamislilo, toda na koncu je ostalo brez besed.

- Mar se smejemo samo takrat, ko smo veseli?  je razglabljal Gašper.

- Moja mama pravi, da včasih hočemo s smehom skriti, če nam je hudo, se je spomnila Tanja.

- Kaj res? Tega se pa sama ne bi spomnila, se je oglasila Nika.

- Zadnjič sem se smejal, ko se je Gašper prevrnil s kolesom. Rečem vam, še danes

  se režim, ko se spomnim, kako se je obrnil v zraku in potem telebnil na tla.

  Blaž se je ponovno začel hihitati in se tolči po kolenih.

- To … to.. to sploh ni bilo smešno, se je razjezila Tanja.

-Gašperja je takrat zelo bolelo, pa še kolena si je odrgnil do krvi.

- O, pa je bilo smešno ….. ha, ha, ha, kako se je cmeril …. In kako je motovilil sem in tja … ha,

  ha, ha ….Počil bom od smeha, je nadaljeval in se držal za trebuh

- Sram naj te bo, so ogorčeno vzkliknili prijatelji. Spogledali so se, potem pa so se obrnili in

  odhiteli stran od njega.

Iz trgovine z igračami je stopil klovn. Imel je pisana oblačila in velika poslikana usta.

Na pločniku je naredil preval in poskok, potem pa je pričel metati v zrak žogice. Mimogrede jih je spretno lovil.

- Kako zabavno, so vzkliknili otroci.

- Prav posrečeno, je začivkal vrabček in priletel bliže, da bi bolje videl.

  Od nekod se je vzel še kodrast bel psiček, se postavil na zadnje noge in zaplesal. Klovn je

  zaigral na orglice, da so otroke zasrbele pete. Zaplesali so in se razposajeno prekopicevali

  sem in tja. Tudi Blaž se je pritihotapil bliže. Skril se je za bližnji vogal in jih opazoval.

  Še zmeraj se je smejal, toda nič več razposajeno kot pred nekaj minutami.

-Mogoče sem ga polomil, si je rekel čez čas.

Ko so ga zagledali, kako se jim približuje, so se  obrnili stran in se delali, kot da ga niso videli.

- Krasen klovn, kaj pravite, je začel Blaž in si vtaknil roki v žep. Pogledal je zdaj enega, zdaj

  drugega. Toda nihče mu ni odgovoril.

-Pa nič, je jezno zarobantil Blaž.

Z vso ihto je brcnil kamen in stekel stran.

  Klovn se je začudeno vzravnal in gledal za njim. Potem se je prijet za trebuh in pričel

  poskakovati okrog otrok, ki so se drenjali okrog njega.

  Otroci so kmalu pozabili na Blaža. Deček pa je tekel na vso moč. Niti enkrat, ko je že

  zdavnaj zavil na polje, se ni ustavil. Po licu so mu pričele teči solze.

  Ves zadihan se je zvalil na štor, ki je molel iz podrasti. Obraz je zajel med dlani in na tisoče

  misli se mu je pričelo poditi po glavi.

- Res ni bilo lepo, da sem se smejal Gašperjevi nesreči. Mhm, kako neki bi se  zdelo meni, če bi se prijatelji norčevali iz mene?

-Stopil bom k Gašperju in mu rekel, da nisem mislil nič hudega. Ja, tako bom naredil. Mogoče pa potem ne bo več  jezen name.

Blažu se je globoko oddahnilo. Kar naenkrat se je počutil lažjega. Poskočil je visoko v zrak in zavriskal. Potem se je spustil navzdol po hribu, in z vso naglico zavil v Zakajčkovo ulico. Prijatelji so se še zmeraj drenjali okoli klovna in se smejali. Držali so se roke, kot bi se bali, da bi se kdo izmed njih ne izgubil.

Blaž se je pridrenjal bliže. Položil je dlan na Gašperjevo ramo in narahlo stisnil.

- A, ti si, je rekel deček, ko se je za hip ozrl nazaj. Blaž je pokimal. Niti besede ni mogel

  iztisniti iz sebe, in nenadoma se mu je zazdelo, da se mu je naredila v grli ogromna kepa, ki

  se veča in veča.

- Oprosti, mi Gašper, je začel, nisem se ti smejal zanalašč … veš …  kar tako je prišlo … ampak

  …. sedaj … ko sem razmislil …. ja … sedaj sem prepričan, da ni bilo prav … saj mi ne zameriš

  več, kajneda ne?

Gašperju so se zasvetile oči.

- Je že pozabljeno, je vzkliknil in ga lopnil po hrbtu. Tanja in Nika sta naredili prostor, da je

  lahko Blaž bolje videl.

- Gremo potem na piškote k teti Mici?  je vprašala Nika.

- Prav, so se strinjali ostali.

   Klovn pa je še zmeraj plesal in risal smeh ter trosil vesele iskrice okrog sebe.