Nedeljska jutra in ura, ki raste

Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju.

»Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice.

Toda Tanja ga ni slišala.

Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje.

»Uf, kakšen krasen zvok!«

Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat.

Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločno postavila pred posteljo: »Daj mi sem tisto reč, pri priči!«

Tanja je stisnila budilko k sebi in zlezla pod odejo: »Ne dam, ne dam, ne dam!«

Toda Jera se ni dala zmesti. Prijela je za vogal odeje in pričela vleči. Šnitka je zamižala, stisnila uro k sebi in jo požgečkala. Ura je zacvilila od ugodja in njeno zvonjenje je postajalo vedno bolj predirljivo in glasno. Šnitka se je hihitala in še v temi je opazila, da je postajala ura vedno večja in večja. Nazadnje je pozvanjalo, kot da bi zvonilo s pravimi zvonovi.

Odeja je zaplavala po sobi in Jera se je znašla pred največjo uro, kar jih je kdaj videla. Na malem kazalcu je sedela Šnitka in se gugala.

Jera je stisnila pesti in požugala sestri: »Povedala bom očku in mamici in potem ti ne bodo pusti k dedku na obisk!«

Toda Šnitka se ni dala zmesti. Po malem kazalcu je splezala na velikega, se oprijela številke ena ter se nato zavihtela prav na vrh. Postavila se je pokonci in zapela, da si je Jera mašila ušesa, kajti Šnitka ni imela nikakršnega posluha.

Potem je z levim ušesom ujela, da se v sosednji sobi nekaj premika. Urno se je podrgnila po mečici levega ušesa, ura se je zmanjšala na svojo prvotno velikost in kot bi mignil skupaj s Šnitko skočila pod odejo.

Na vratih se je prikazal očka in si mencal zaspane oči.

»Ali se vama je zmešalo, da že navsezgodaj zganjata tak hrup?« je jezno zagodrnjal.

»Očka, Šnitka je kriva.Ne vem, kako ji je uspelo, toda tista ura, ki jo drži v naročju, je zvonila na vse pretege. Ko sem prišla v sobo, jo je začarala, da je zrasla do stropa. Poleg tega se je obešala po malem kazalcu in se gugala.«

Očka je stresel z glavo in poln dvoma gledal zdaj eno in zdaj drugo.

»Jera, ti spet pretiravaš, tako kot zmeraj! Včeraj zvečer si predolgo ostala pokonci in brala pravljice. Pojdi v svojo sobo in se obleci, ti, Šnitka, pa takoj v kuhinjo in pristavi mleko.«

Obe deklici sta se obotavljali, toda očka je bil neizprosen.

»Zakaj mi nikoli ne verjameš?« je zajokala Jera. »Šnitka zmeraj kakšno ušpiči, kriva sem pa jaz.«

Očka se je prijel za glavo: »Šnitka, si res začarala uro, da je bila velika kot tvoja soba?!«

»Sem …, ampak …, res, nisem hotela!«

»To je pa že preveč. Tega ne zdržim več!«
Očka ju je strogo pogledal in videlo se mu je, da ne ve, kaj bi rekel.

Deklici sta se zapodili v kuhinjo in pri tem glasno vreščali. V predalu sta našli aspirin in ga odnesli v spalnico. Zarotniško sta se držali pod roko in obema je bilo žal, da je očka začela boleti glava.

»Mar se nista ravnokar prepirali?« Mama je pomolila glavo izpod blazine in ju sumničavo pogledovala.

»Midve? Oh, ne, to se je očku samo zdelo!«
»Potem tudi ura ni zrasla do stropa?«

Deklici sta se spogledali in se trudili, da bi ostali resni.

»Zarotili sta se proti meni,« je nemočno zastokal očka in se komaj umaknil blazini, ki mu jo je vrgla mama. Potem je v postelji naredil veliko prostora in obe deklici sta se v hipu znašli pod odejo, se zvili v klobčič in obmirovali.

Nedeljska jutra so znala biti najlepša.