JUTRI 2052

                                                            INTERVJU V ''VEČERU'' KAJ BI MORALI VPRAŠATI STARŠE, PA JIH NISMO. Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič je delo, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanje z njo je posebno doživetje, saj nas prepriča, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca. Na srečanju boste: - izvedeli, zakaj ima raziskovanje preteklosti terapevtske učinke, - dobili odgovore, zakaj nam podedovani in nerazčiščeni vzorci, ki smo jih nezavedno podedovali od prednikov, še dane...

Pogosto, ko se pogovarjamo o vzporednicah med ''nekoč'' in danes''- predvsem pa o razlikah, ( zlasti ) mlajši trdijo, da je Človeštvo v sto letih napredovalo, pa da smo zato danes bistveno boljši, bolj civilizirani kot ''nekoč''. Ta trditev načeloma drži, a ne zmeraj. Danes živimo bolje kot nekoč, a tega, kot da ne vidimo. Nikoli v zgodovini ljudje niso bili toliko ne zadovoljni, kot smo danes mi. Nikoli ni v smeteh pristalo toliko kruha, četudi – po drugi strani- nenehno tarnamo, da jih je preveč, ki so lačni. Ker so predniki vedeli in premnogokrat tudi na lastni koži občutili lakoto, so imeli do zemlje neizmerno spoštljiv odnos. Pomenila jim je največjo dragocenost- največje bogastvo. Kaj pa danes? Ko bi predniki videli, kako mačehovsko se obnašamo do rodovitnih polj, bi nas prekleli! Na najboljših njivah rastejo trgovski centri, tovarne. Nas bo zidovje nasitilo, ko v svetu nekega lepega dne ne bo ve...

V zadnjem času, ko se o kontracepciji ponovno govori več, kot kdajkoli prej – posredi pa je, kakopak- denar- pogosto naletim na komentarje, ki pravijo: ''Pa zakaj zganjate cirkus?! Včasih so bile ženske lahko brez nje, pa se niso nikoli pritoževale?!'' Kako drugače bi se obnašali do ženske, če bi pobliže poznali njeno intimno življenje! V preteklosti so – zlasti takrat, ko so imele po 15, 20 ali več otrok – same pri sebi večkrat pregrešno razmišljale, kaj narediti, da ne bi bile vsako leto znova in znova noseče. Otroci, ki so – včasih tudi dvakrat na leto -prihajali na svet, so jih izčrpavali tako telesno kot duševno. O tem, kako se je počutila mati, ki je gledala lačne otroke okoli sebe, si danes, ko imamo vsega v izobilju, ne moremo niti predstavljati. Raje niti ne pomislim, kakšno življenje je imela Rezika. Ko so jo vprašali, zakaj ne gre domov in skuha otrokom malo krompirja za kosilo, je odgovorila: ''Bom še malo počakala na njivi, morda bodo d...

O vraževerju iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače Mima (1927): ''Pri nas je že od nekdaj veljalo, da slabo vreme in točo prinašajo ženske, ki klepetajo. Ko je napočil čas žetve in je bilo treba povabiti v žernado več žensk, je tašča trpela peklenske muke, ker se je bala, da bo žensko nerganje prebudilo zle sile, ki bodo na zemljo stresle grome in bliske, kar bo uničilo pridelek. Velikokrat je pred takšnim opravilom polje požegnala z žegnano vodo, pa še to ni pomagalo, da bi se bolje počutila. Pri hiši je bilo zmeraj nekaj blagoslovljenega lesa, ki smo ga prižgali ob največjih ujmah. Verjela je, da lajež lisjaka napoveduje sneg, pasje jokanje pa smrt v družini. Dolgo časa sem se uspešno upirala vsem vražam, toda počasi so me obsedle. Bolj, kot sem prihajala v zrela leta, bolj sem jim verjela.'' Franja (1934): ''Poleti, ko je bilo pri hiši veliko dela, sva bila z možem zvečer preveč zgarana, da bi sploh pomislila na kakšne poste...

Presrečna sem!   Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že tri leta med bralci in v knjižnicah  - ne boste verjeli- še zmeraj med najbolj izposojenimi ter rezerviranimi knjigami za odrasle ! Kako lepo! Takšne izjemne časti je deležno malokatero knjižno delo!   NAJBOLJ BRANE KNJIGE - 2016 Hvala vsem, ki jo berete, hvala vsem, ki ste jo kupili. Hvala vsem, ki zgodbe prenašate na mlade rodove! Pravijo, da je ta knjiga v slovenskem prostoru, na področju medsebojnih odnosov, naredila pravo malo revolucijo! Mar ni lepo to slišati? Ogenj, rit in kače niso za igrače je knjiga, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanja so prav posebna doživetja, saj nas prepričajo, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca. ''Stare'' zgodbe nas sicer šokirajo, po drugi strani pa tudi dajejo številne odgovore na vpraša...

 Od srca sem hvaležna knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je v Slovencih prebudila toliko raznolikih spominov na preteklost. Vsak od njih je velika, neponovljiva dragocenost, ki bi izginila, če te knjige ne bi bilo. Stric Frido: Iz otroštva pa mi je v spominu ostal dogodek, ko me je ata peljal vpisat v šolo. Posadil me je bicikl, na štango , saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja, ter poštevanke do 20. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil zelo ponosen. Imeli smo navado, da smo na praznik Sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati . Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo...   Potem se je začela vojna. Oče je, bolj kot mene, za ...