namesto Sv. Valentina
V zadnjem času, ko se o kontracepciji ponovno govori več,
kot kdajkoli prej – posredi pa je, kakopak- denar- pogosto naletim na
komentarje, ki pravijo:''Pa zakaj
zganjate cirkus?! Včasih so bile ženske lahko brez nje, pa se niso nikoli
pritoževale?!''
Kako drugače bi se obnašali do ženske, če bi pobliže poznali
njeno intimno življenje!
V preteklosti so – zlasti takrat, ko so imele po 15, 20 ali
več otrok – same pri sebi večkrat pregrešno razmišljale, kaj narediti, da ne bi
bile vsako leto znova in znova noseče. Otroci, ki so – včasih tudi dvakrat na
leto -prihajali na svet, so jih izčrpavali tako telesno kot duševno. O tem,
kako se je počutila mati, ki je gledala lačne otroke okoli sebe, si danes, ko
imamo vsega v izobilju, ne moremo niti predstavljati. Raje niti ne pomislim,
kakšno življenje je imela Rezika. Ko so jo vprašali, zakaj ne gre domov in
skuha otrokom malo krompirja za kosilo, je odgovorila:''Bom še malo počakala na njivi, morda bodo do takrat, ko se vrnem,
doma kakšna usta manj.''
Ženske iz prve polovice 20. stoletja so na prvi dan
mesečnega perila plesale in se smejale. To je bil zanje dan radosti, saj so
vedele, da kljub pogostim, vsakodnevnim spolnim odnosom, niso zanosile.
So pa bile iznajdljive. In to kljub temu, da so morale biti
ponižne in podložne možu in patriarhalni družbi, ki do njenih težav in tegob ni
imela nikakršnega razumevanja. Za žensko spolni odnos ni pomenil čisto nič
drugega kot le ''uvodni korak'' v morebitno novo nosečnost. Če le-te dlje časa
ni bilo, se je lahko zgodilo, da je župnik ubogo revo poklical k sebi in ji
bral levite:''Poldka, ali ti morebiti
moža odstavljaš?!''
Po vseh slovenskih pokrajinah je bilo zelo razširjeno doma
pripravljeno kontracepcijsko sredstvo,
ki so ga ženske naredila na preprost način: v manjši čeber so nalile vodo,
vanjo so namočile koprive ter dodale še
kurjevce. Zmes je po kakšnem tednu tako smrdela, da je, potem ko se je
ženska z njo namazala po stegnih, odgnala še tako vztrajnega moškega. In to
kljub temu, da so bili na smrad navajeni, saj so se- če sploh- umivali le ob
večjih cerkvenih praznikih.
Danes pogosto slišim, da je bila v teh starih časih v
intimnem življenju moškega in ženske vse idilično. Podobno kot v Cvetju v
jeseni. Omenja se tudi vzdržnost in tako imenovani ''varni dnevi''. Glede na
to, da je bila nekoč spolnost ''moška pravica'' ženina pa ''dolžnost'', močno
dvomim, da so eno ali drugo zakonci (moški)
prakticirali. Še leta 1941, na pragu 2.
Svetovne vojne, je duhovščina, zbrana v Novem mestu, razpravljala o škodljivih
posledicah tako imenovane Klaus-Oginove metode.
Iz Dalmacije so potujoči trgovci prinašali kondome – ''moške
srajčke''. Moški so jih uporabljali le, kadar so obiskovali radodajke.
Med obema vojnama, ko so se v Ameriko izselile številne
Slovenke, so v novi domovini odkrile zanimiv pripomoček, ki so ga- prej ali
slej- začele tudi same in to zelo na skrivaj, uporabljati. Ti pripomočki so se
imenovali care free. Pošiljale so ga
tudi svojim sorodnicam in prijateljicam v Slovenijo. Pri nas so mu rekli
''kerfri''. Z njim so si ženske po spolnem odnosu z vodo očistile nožnico.
Menda je ta ''kontracepcija'' celo delovala!
Ena od najbolj krutih ''kontracepcij'' v tem času je bil
splav. V malodane vsaki večji vasi so imeli žensko (ponekod tudi moškega), ki je poskrbela zato, da so bili ''po
pomoti'' spočeti otroci odstranjeni iz materinega telesa. Pri tem izprijenem
početju, zaradi katerega so mnoge ženske postale neplodne, nekatere so izgubile
tudi življenje, si niso pomagale le z iglami, temveč tudi z nekaterimi
poljskimi pridelki. Recimo z repo ali korenjem. ''Padla'' dekleta s
premožnejših družin so na skrivaj pošiljali v kakšen drug kraj, recimo v Trst,
kjer so počakale toliko časa, dokler niso rodile. Otroka so potem prepustile
nunam, ki so imele tam zavetišče. Nesojene mamice so se po porodu vrnile v
domače kraje, kot da se ni nič zgodilo. Žal pa je marsikatero med njimi kdaj
pozneje ''dohitela'' kruta usoda. Namreč: nezakonski otroci so se ''vračali''
na Kranjsko kot rejenčki. Zgodilo se je (poznam
takšen primer), ko se je zavrženi sin po spletu krutih okoliščin- in ne da
bi zato kdorkoli kaj vedel- zaljubil v lastno sestro.
Še bolj krute zgodbe povezane s splavi so se dogajale po 2.
svetovni vojni. Oblast je dala splavu zeleno luč šele okoli leta 1954, oziroma
1956. Splavi na ''črno'' so zelo cveteli, saj so prinašali dober, četudi krvav
zaslužek. Spominjam se zgodbe ene od medicinskih sester, ki je morala
asistirati nekemu okulistu, ki je imel sobo za takšen posel kar v svojem
stanovanju. ''Splavljenčke, ki so se
pogosto rodili celo s petim ali celo šestim mesecem, sem metala v ajmer. V njem
je gomazelo in cvililo in potem sem po ubogih bitjecih toliko časa udarjala s
kolom, dokler glasovi niso utihnili. Samo en dan sem zdržala v tej službi,
potem sem jo poiskala v bližnji predilnici, otroci, ki sem jih ubila, pa so se
mi v sanjah prikazovali še vrsto let.''
Glede na to, da temnejšo plat intimnega življenja ženske
skozi minulo stoletje precej dobro poznam, si drznem reči, da je bila prav
uporaba kontracepcije tista, ki je ženski pomagala, da se je v postelji –
končno že - lažje sprostila in ne nazadnje doživela tudi orgazem, ki ga
prababice niso niti poznale.
Komentarji
Objavite komentar