vraževerje in podobno nekoč - in danes

-


O vraževerju iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače





Mima (1927): ''Pri nas je že od nekdaj veljalo, da slabo vreme in točo prinašajo ženske, ki klepetajo. Ko je napočil čas žetve in je bilo treba povabiti v žernado več žensk, je tašča trpela peklenske muke, ker se je bala, da bo žensko nerganje prebudilo zle sile, ki bodo na zemljo stresle grome in bliske, kar bo uničilo pridelek. Velikokrat je pred takšnim opravilom polje požegnala z žegnano vodo, pa še to ni pomagalo, da bi se bolje počutila. Pri hiši je bilo zmeraj nekaj blagoslovljenega lesa, ki smo ga prižgali ob največjih ujmah. Verjela je, da lajež lisjaka napoveduje sneg, pasje jokanje pa smrt v družini. Dolgo časa sem se uspešno upirala vsem vražam, toda počasi so me obsedle. Bolj, kot sem prihajala v zrela leta, bolj sem jim verjela.''
Franja (1934): ''Poleti, ko je bilo pri hiši veliko dela, sva bila z možem zvečer preveč zgarana, da bi sploh pomislila na kakšne posteljne radosti. Kadar pa se je to vendarle zgodilo, se je mož ravnal po luni. Če je ta crkavala, potem se je raje obrnil na drugo stran in nepotešen zaspal, kadar je pa rasla, potem bi najraje vse podrl. Zelo se je jezil, če je kdaj naneslo, da sem imela ravno tisti dan svoje stvari. Kaj hitro mi je dal vedeti, da ga želim kaznovati. Potem ni govoril tudi več tednov skupaj!''
Miroslava: ''Včasih je bilo veliko beračev. Toda gorje, če je ob božiču ali novem letu na vrata potrkala beračica. Ženska je prinašala nesrečo in tega reka smo se vsi držali!
Tudi ob godovih je najprej voščil vse najboljše moški, kar je prinašalo srečo, šele nato pa ženska.''
******************



Ko se srečujem z bralci knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, pogosto ne razumejo, kako to, da so bili naši predniki tako polni različnega vraževerja.

Ob takšnih priložnostih jim  povem, da smo danes še hujši, še bolj naivni, še bolj dojemljivi za vseh sort neumnosti, ki nam jih tisti, ki dobro vedo, kako zaslužiti na račun te naivnosti, uspešno prodajajo. Naši predniki, denimo, ne bi nikoli verjeli, da lahko zgolj s ponavljanjem neke številke, psotaneš srečen, bogat ali si najdeš primernega partnerja!
Danes je takšnih - kolikor hočeš!

Pred desetletji so bili predniki glavnem kristjani. Kadar jim je bilo hudo, so se zatekli v bližnjo cerkev, pomolili vse tri dele rožnega venca in potem odšli domov pomirjeni in z upanjem, da jim bo že ''Bog pomagal'', oziroma, verjeli so, da ''za vsako rit raste ustrezna palica'', in če bo pri iskanju le-te malo pomagala tudi molitev, bo vse lepo in prav.

Danes smo na tem- ''verskem'' področju na slabšem! In to kljub temu, da je molitve na ''star način'' iz leta v leto manj!

Ta trenutek je v Sloveniji registriranih kar 51 cerkva in drugih verskih skupnosti! Ogromna številka, ki pa ne bi obstajala, če ne bi imela vernikov.

slovenske cekve in verstva 

Tako imenovanih ''duhovnih združenj''- od različnih šamanskih skupin do bioresonančnih prodajalcev energije pa hepihepi oboževalcev pa je celo več kot 30.000!

Svoje dodajo še številni posamezniki, ki preko družbenih omrežij ''prodajajo'' nebuloze, kot so na primer ''številke, ki prinašajo zdravje, odganjajo nelagodje, bolezni in podobno''.
Politične vernike bom, če dovolite, na tem mestu obšla, ker bi bila slika vraževerja še hujša.

Spominjam ser radijskih let takoj po osamosvojitvi. Takrat so začeli ''rasti'' različni šlogarji in napovedovalci prihodnosti kot gobe po dežju. Vsak četrtek zvečer je eden od njih imel na radiu zakupljeno uro in telefoni so dobesedno pregorevali zaradi vseh, ki so želeli slišati, kaj jih bo v prihodnosti doletelo.

Zadnjih deset let so jih zamenjali preštevilni psihoterapevti, obnavljalci človekovih čaker, graditelji ''porušenih ravnovesij v človeku''….
Tistih, ki so pozabili, da se ''brez truda še čevelj ne obuje'', ki bolj verjamejo v ''čudežno tabletko, ki bo naredila čudež brez našega truda'' kot v pregovor ''pomagaj si sam, pa ti bo bog pomagal'', je vedno več.

Vraževerje dobiva nove oblike, nov celofan. Še huje: v resnici pa postajamo, in to celo v 21. stoletju, od njega iz dneva v dan bolj odvisni!

Žal pa se tega sploh ne zavedamo, kar je še najbolj žalostno.  Naši predniki, četudi so živeli v dosti bolj mračnjaških časih, se, če dobro premislimo, kažejo veliko bolj zreli, z veliko več zdrave kmečke pameti.



P.S.

Pa bi bilo včasih treba zelo malo, da bi svoje travme in težave, ki jih imamo in smo jih praviloma ''podedovali'' od prednikov, bolje poznali.
Iskren pogovor, brez slepomišenja, laži in skrivalnic s svojimi starši, starimi starši…..bi razkril vzorce, ki smo se jih nehote ''nalezli'' in nam – ne da bi vedeli zakaj- grenijo življenje.

In – ne nazadnje: če bi se naučili z zdravo kmečko pametjo primerjati nekoč in danes, bi se ob marsičem, kar počnemo, prijeli za glavo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več