NAJBOLJ BRANA KNJIGA 2016

-
Presrečna sem!
 
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že tri leta med bralci in v knjižnicah  - ne boste verjeli- še zmeraj med najbolj izposojenimi ter rezerviranimi knjigami za odrasle!

Kako lepo!
Takšne izjemne časti je deležno malokatero knjižno delo!
 NAJBOLJ BRANE KNJIGE - 2016
Hvala vsem, ki jo berete, hvala vsem, ki ste jo kupili.
Hvala vsem, ki zgodbe prenašate na mlade rodove!

Pravijo, da je ta knjiga v slovenskem prostoru, na področju medsebojnih odnosov, naredila pravo malo revolucijo!
Mar ni lepo to slišati?






Ogenj, rit in kače niso za igrače je knjiga, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanja so prav posebna doživetja, saj nas prepričajo, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca.


''Stare'' zgodbe nas sicer šokirajo, po drugi strani pa tudi dajejo številne odgovore na vprašanje, zakaj nam podedovani in nerazčiščeni vzorci, ki smo jih nezavedno podedovali od prednikov, še danes grenijo življenje. 


Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače dobiva tudi ''terapevtsko'' vlogo.
Odprta družba mora slišati tudi tisto, kar se je pometalo pod preprogo.


Knjiga je- tako kaže- v slovenskem in tudi v evropskem prostoru prvi in edini - sicer poljudno napisani - dokument, ki priča o tem, kakšno je bilo intimno življenje naših prednikov v 20. stoletju. Slovenci bi jo morali imeti doma, se o njej pogovarjati, z njeno pomočjo pa tudi prenašati spomine in izkušnje na mlajše generacije.


Janez Trdina, rojen 1930, je o tistih, ki so storili »skrivni greh samooskrumbe«zapisal:»Zapusti jih spomin, zdrava pamet gine, gubi se volja in veselje do učenja, do vsakega resnega dela. Truplo zelene mladosti. Upadejo mu lica, zatemne oči, rast zastane, tresoča se roka in noga kaže grešnika vsakem sosedu.«
Časi se do danes niso dosti spremenili. Na Mileno Miklavčič, ki nas razveseljuje, šokira in preseneča z zgodbami, ki jih pozna le ona, nekateri še zmeraj gledajo na podoben način, kot je pisal Trdina, prepričani, da je človekov intima nekaj, o čemer se ne bi smelo ne govoriti ne razpredati.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več