ŠE ENO RAZMIŠLJANJE....

-






ŠE ENO RAZMIŠLJANJE....
Milena Miklavčič s svojim romanom Mehko kot britev (založba Jutri2052, 2025) bralce popelje s fascinantnim prepletanjem zgodovinskih resnic in literarne fikcije v ne tako oddaljeno preteklost.

Roman, ki je zasnovan kot kriminalka, temelji na nekaterih resničnih pričevanjih, zbranih v avtoričini zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki jih je preoblikovala v napeto pripoved, ki razkriva skrite plati življenja v Jugoslaviji šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Z zgodbo, ki se dotika prostitucije, korupcije, tihotapljenja in tudi preprodaje otrok, Miklavčičeva ne le osvetljuje tabu teme, temveč ponuja tudi surov vpogled v družbene mehanizme, ki so omogočali zlorabe pod krinko socialističnih idealov.

Knjiga je hkrati literarni užitek in močan poziv k razmisleku o preteklosti, zato jo toplo priporočam bralcem, ki iščejo globoke, družbeno angažirane zgodbe, pa tudi filmskim ustvarjalcem, ki bi želeli posneti napet in provokativen film.

Mehko kot britev se odpre z uvodom, v katerem avtorica razkrije osebno motivacijo za pisanje: pretresljivo zgodbo o prostituciji, namenjeni jugoslovanski eliti, ki jo je slišala pred leti. Ta zgodba postane jedro romana, ki se odvija v dveh časovnih ravneh: v sedemdesetih letih, kjer spremljamo nastanek in delovanje skrivnostnega sklada Donovan, ter v letu 2024, ko odkritje človeških okostij v gozdu pri Žagarijah sproži preiskavo, ki razkrije boleče skrivnosti.

V središču zgodbe iz sedemdesetih let je sklad Donovan, uradno namenjen gradnji pediatrične klinike, v resnici pa služi kot orodje za financiranje nezakonitih dejavnosti, vključno s tihotapljenjem, izsiljevanjem in organizirano prostitucijo.
Pred bralčevimi očmi se odvijajo zgodbe posameznikov, najdba okostij pa vodi do razkritja grozljivih dejanj, povezanih z molkom, ki so mu zaprisegle glavne junakinje.

Zgodba je mojstrsko stkana, z natančno odmerjenimi preobrati, ki bralca držijo v napetosti.

Miklavčičeva spretno prepleta zgodovinske elemente z značaji, ki so hkrati vsakdanji in tragično izjemni. Vsak lik – od Lojzeta, Vereninega moža, ki nosi breme skrivnosti, do Marije, ki se bori za svojega otroka – je poglobljen in verodostojen, kar daje romanu čustveno težo.

Milena Miklavčič je znana po svojem neposrednem in sočutnem pristopu k obravnavi tabu tem, kar dokazuje tudi Mehko kot britev.
Njen slog je jasen, a hkrati poetičen, z dialogi, ki zvenijo naravno in odsevajo duh časa. Opisi, kot je tisti o porodu Verene, so tako živi, da bralec skoraj čuti bolečino in strah, da se ne bo vse izšlo, kot bi se moralo.

Roman ne olepšuje resničnosti: prikazuje življenje takšno, kot je, pove nam, da so ženske pogosto žrtve sistema, ki mu tisti, ki bi se mu radi uprli, niso kos.

Mehko kot britev je več kot le kriminalka; je družbeno ''zrcalo'', ki bralca sili k razmisleku o preteklosti in sedanjosti.
Roman je idealen za bralce, ki uživajo v zgodbah, ki združujejo zgodovinska dejstva, psihološko globino in napetost. Knjiga je, po moje, tudi tudi poklon ženskam, ki so preživele
nepredstavljive stiske, in njihovim zgodbam, ki so bile predolgo zamolčane.

Bralci, ki so uživali v delih, kot so Deklina zgodba Margaret Atwood ali filmih, kot je Spotlight, bodo v Mehko kot britev našli podobno močan prikaz boja proti sistemskim krivicam.

Mehko kot britev je nadvse primeren tudi za filmsko adaptacijo, saj ponuja vse elemente, ki jih zahteva napet triler z globokim družbenim sporočilom. Zgodba, ki se odvija v dveh časovnih obdobjih, omogoča dinamično pripoved, ki bi na platnu zaživela skozi preplet preteklosti in sedanjosti.

Režiserji, kot so ''naš'' Denis Villeneuve (Sicario, Prisoners), bi lahko iz romana ustvarili vrhunski film!

Mehko kot britev je roman, ki ga morate prebrati, če vas privlačijo zgodbe, ki razkrivajo skrite plati zgodovine, in izzivajo družbene norme. Bralcem, ki uživajo v kriminalkah z močnim družbenim sporočilom, bo roman ponudil ure napetega branja.
Milena Miklavčič je z Mehko kot britev dokazala, da so zgodbe, ki jih piše življenje, pogosto bolj dramatične od fikcije – in prav te zgodbe si zaslužijo, da jih slišimo in vidimo.

Ocena: 5/5
Priporočilo: Branje obvezno za ljubitelje kriminalk, zgodovinskih romanov in družbeno angažiranih zgodb. Filmskim producentom: ne zamudite priložnosti za adaptacijo, ki bi lahko postala klasika v svojem žanru!
Brigita K. Atleo


naročilo: jutri2052@gmail.com
pošljemo tudi v tujino

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več