KDO JE UGRABIL MOJEGA OTROKA?!?

-

 



KJE JE OTROK?


Aktualni trenutek se od časov naših dedov izpred 50 in več let, močno razlikuje še v nečem:
Danes zelo hitro - morda celo prehitro – pozabljamo na to, kaj se je reklo, govorilo ali naredilo včeraj.
Informacij, s katerimi nas zasipavajo, je toliko, da bi bilo praktično nemogoče, da bi si vse zapomnili.
To, že prav kronično pozabljanje, dodobra izkoriščajo tisti, ki resnico in ''resnico'' po mili volji spreobračajo in potvarjajo za aktualne dnevne potrebe.
*
Mnenjski voditelji so bili uspešni še pri nečem: ljudi so prepričali, da morajo gledati na svet zgolj in samo ''pozitivno'', Kar med vrsticami pomeni, da se izogibajo vsemu, kar bi lahko ''umazalo'' brezhiben sončen in nasmejan dan. Posledice te pozitivnosti so strahotne: namesto da bi se težave reševale, se jih pometa pod preprogo. Namesto da bi se pogovarjali – molčimo. Namesto da bi pogledali resnici v obraz, goltamo antidepresive, da te resnice ne bi videli.
*
Na enem od pogovornih večerov sem omenila, da v Sloveniji, na leto, izgine (se izgubi, odpotuje neznanokam) več kot 500 oseb.
''To nas ne zanima, govorite nam o čem drugem!« se je zaslišal oster glas iz publike.
Pa bi nas moralo zanimati!
Namreč: Slovenci in Slovenke v zadnjih nekaj desetletjih stopajo v partnerstva tudi z osebami iz drugih držav. Ker mi, ki smo že malo starejši, vemo, da v zakonu ne teče le med in mleko, se lahko in se zgodi, da užaljen, prizadet in vsega naveličan partner nekega lepega dne vzame otroke in za zmeraj izgine v svojo matično deželo.
Nekatere od teh so tudi takšne, da bi iskalca otrok še ovirale, če bi vedele, da želi pobeglega najti.
Gorje, v katerem se znajde mama /oče, ko mu partner za vse večne čase odtuji lastnega otroka, si lahko le predstavljamo. Če, seveda, ne živimo v preveč sanjskem svetu in premoremo še vsaj ščepec empatije.
*
Ne boste verjeli, a v Sloveniji trenutno pogrešamo kar za 6 razredov pogrešanih otrok!!!
Šest razredov!
Obupani starši jih iščejo tudi s pomočjo družabnih omrežij. Kljub obsežnim akcijam za njimi ni sledi.
*
Ko sem pred dvema letoma izdala roman KJE JE OTROK?, sem se z usodami nekaterih izgubljenih in nikoli več najdenih otrok osebno soočila. Zdelo se mi je celo, da za te otroke ni nikomur dosti mar. Kot družbi ni dosti mar za starše, ki ostanejo brez njih. Dogajalo se je celo, da so sorodniki starša, ki je otroka iztrgal iz varnega družinskega okolja, vedeli, kje je, pa so zaradi sorodstvenih vezi in solidarnosti – molčali.
V romanu, KJE JE OTROK so nekateri glavni junaki – še kako resnični. Resnična sta izginula otroka Milan in Pia, le razplet njunih dveh zgodb sem zapisala po svoje.
(če bi ga želeli prebrati, mi pišite na jutri2052@gmail.com)
Resnična je Kristina, socialna delavka, ki mi je s svojimi zgodbami v zadnjih cca 30 letih že tako in tako pogosto pomagala, da sem delo, ki ga je opravljala do upokojitve, vsaj približno razumela.
Resničen je lik fanta- invalida sicer - Dina. Spoznala sva se preko FB in spoprijateljila.
*
Trudim se, taka pač sem, da tudi moj prvi roman KJE JE OTROK, na zelo poseben način črpa snov za zaplete in razplete prav iz resničnega življenja.
In še danes, dobri dve leti po izidu, boleče spoznavam, kako kruto resničen je!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več