KDO JE UGRABIL MOJEGA OTROKA?!?
KJE JE OTROK?
Aktualni trenutek se od časov naših dedov izpred 50 in več let, močno razlikuje še v nečem:
Danes zelo hitro - morda celo prehitro – pozabljamo na to, kaj se je reklo, govorilo ali naredilo včeraj.
Informacij, s katerimi nas zasipavajo, je toliko, da bi bilo praktično nemogoče, da bi si vse zapomnili.
To, že prav kronično pozabljanje, dodobra izkoriščajo tisti, ki resnico in ''resnico'' po mili volji spreobračajo in potvarjajo za aktualne dnevne potrebe.
*
Mnenjski voditelji so bili uspešni še pri nečem: ljudi so prepričali, da morajo gledati na svet zgolj in samo ''pozitivno'', Kar med vrsticami pomeni, da se izogibajo vsemu, kar bi lahko ''umazalo'' brezhiben sončen in nasmejan dan. Posledice te pozitivnosti so strahotne: namesto da bi se težave reševale, se jih pometa pod preprogo. Namesto da bi se pogovarjali – molčimo. Namesto da bi pogledali resnici v obraz, goltamo antidepresive, da te resnice ne bi videli.
*
Na enem od pogovornih večerov sem omenila, da v Sloveniji, na leto, izgine (se izgubi, odpotuje neznanokam) več kot 500 oseb.
''To nas ne zanima, govorite nam o čem drugem!« se je zaslišal oster glas iz publike.
Pa bi nas moralo zanimati!
Namreč: Slovenci in Slovenke v zadnjih nekaj desetletjih stopajo v partnerstva tudi z osebami iz drugih držav. Ker mi, ki smo že malo starejši, vemo, da v zakonu ne teče le med in mleko, se lahko in se zgodi, da užaljen, prizadet in vsega naveličan partner nekega lepega dne vzame otroke in za zmeraj izgine v svojo matično deželo.
Nekatere od teh so tudi takšne, da bi iskalca otrok še ovirale, če bi vedele, da želi pobeglega najti.
Gorje, v katerem se znajde mama /oče, ko mu partner za vse večne čase odtuji lastnega otroka, si lahko le predstavljamo. Če, seveda, ne živimo v preveč sanjskem svetu in premoremo še vsaj ščepec empatije.
*
Ne boste verjeli, a v Sloveniji trenutno pogrešamo kar za 6 razredov pogrešanih otrok!!!
Šest razredov!
Obupani starši jih iščejo tudi s pomočjo družabnih omrežij. Kljub obsežnim akcijam za njimi ni sledi.
*
Ko sem pred dvema letoma izdala roman KJE JE OTROK?, sem se z usodami nekaterih izgubljenih in nikoli več najdenih otrok osebno soočila. Zdelo se mi je celo, da za te otroke ni nikomur dosti mar. Kot družbi ni dosti mar za starše, ki ostanejo brez njih. Dogajalo se je celo, da so sorodniki starša, ki je otroka iztrgal iz varnega družinskega okolja, vedeli, kje je, pa so zaradi sorodstvenih vezi in solidarnosti – molčali.
V romanu, KJE JE OTROK so nekateri glavni junaki – še kako resnični. Resnična sta izginula otroka Milan in Pia, le razplet njunih dveh zgodb sem zapisala po svoje.
(če bi ga želeli prebrati, mi pišite na jutri2052@gmail.com)
Resnična je Kristina, socialna delavka, ki mi je s svojimi zgodbami v zadnjih cca 30 letih že tako in tako pogosto pomagala, da sem delo, ki ga je opravljala do upokojitve, vsaj približno razumela.
Resničen je lik fanta- invalida sicer - Dina. Spoznala sva se preko FB in spoprijateljila.
*
Trudim se, taka pač sem, da tudi moj prvi roman KJE JE OTROK, na zelo poseben način črpa snov za zaplete in razplete prav iz resničnega življenja.
In še danes, dobri dve leti po izidu, boleče spoznavam, kako kruto resničen je!
Komentarji
Objavite komentar