ADVOKAT, KI NI LEPO REJEN, JE SLAB ADVOKAT

 

 

(Ive Šubic: Agata na prašiču/ OŠ Poljane)

Na mojih predavanjih se najdejo tudi posamezniki, ki gredo potem, ko se vrnejo domov, v ''akcijo''. Jerneja, denimo, je zanimalo, kako so se v starih časih prepirali, vlačili po sodiščih in zmerjali. Tako je našel zapis Gorazda Starihe (Muzej Kranj), ki je to področje raziskal.

Zaradi klevete, ki se je glasila:«Ti si ničla, manj kakor od bohinjskega dreka dim!« se je tisti, ki je te besede izrekel, znašel na sodišču.

Tudi nekoč so se zmerjali s sočnimi kletvicami: kurbirji, kurbirke, nasatavljačke, ničvrednica, kuzla, '' ne izpusti klobase v riti, ko jo enkrat tja noter dobi'', graničarske kurbe (ta zmerljivka je bila zelo prisotna na naših koncih, ob Rapalski meji).

 Rekli so pa tudi: "Advokat, ki ni rejen kot gruntarjev pujs, je slab advokat."

Zelo hude so bile tudi obtožbe na račun uši, izgube nedolžnosti (kranjceljna) .

Predniki so radi uporabljali besedo ''hudič'' in to v nešteto izpeljankah. Najbolj priljubljena je bila ''baba hudičeva''.

 

Anika S. pa je bila leta 1953- po pripovedovanju njene hčerke- obsojena na pol leta zapora, ker je nadrejenemu v tovarni rekla: »Kradeš, kot vsi komunisti.«

 

V neki vasi je nek moški podpisoval papirje o tem, kdo je bil v partizanih in kdo ne. Na račun drobiža, ki je žvenketal v žepu, je včasih pogledal tudi skozi prste.  Potem pa je prišla k njemu še Zofi, s katero sta v partizanih ''nekaj imela''. Ker je stala zraven njega žena, ji izjave ni hotel podpisati. Zofi se, vsa besna, postavi preden  in mu zabrusi: «Če ne daš svojega podpisa, bom vsem povedala, kako majhnega in smrdečega curaka imaš!«  Pa ji je podpisal, a Zofija je nato podrobnosti vseeno raznosila po vasi.

 

So pa bili nekateri, ki niso nikoli preklinjali, ker so se bali ''kazni božje''. Med njimi je bil tudi ded Luka.

Ko se je njegov najljubši sin zaposlil v Alpini, je bil - kot kulakov sin- deležen zelo neprijetnega maltretiranja. Nekoč je bilo dedu vsega dovolj, pa je stopil do mojstra in mu rekel: "Jaz sem pa tvojega očeta dobro poznal. Pa ni bil baraba!«

 

Preklinjal ni, je pa imel zelo rad ženske. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: "Ta prav kmet v času življenja požre voz gnoja in mora trikrat na dan.« Kadar je bilo doma ''premalo'', je šel do kakšne druge. Pa ji je rekel:« Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.«

Kot so mi povedali, so ga vse zelo dobro razumele in tudi uslišale, ne nazadnje ni nikoli prišel praznih rok.

 

 

Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili praktično radodarni: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.

 

 

 

…..Za hlapca je služil še gospodarjev polbrat, ki ga je imel stari oče z deklo. Prepiri so bili na dnevnem redu, dokler si ni hlapec pri mlačvi poškodoval roke in je moral od hiše.«

 

 

V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina….

 

 

 …prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti žalostno propadla.«

 

 

Prepiri so se preselili tudi na sodišče. Žal je oče kmalu preminil, mama je dala kmetijo v najem, družina pa se je razkropila na vse strani. Na mestu, kjer sem preživljal otroštvo, danes kraljuje obrtna cona.«

 

 

Včasih je veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in družini sramoto. Trdili so, da so manj vredne in da so nastavljačke. Tudi možje, posebno še, če so ga imeli malo pod kapo, so se radi obregali obnje, prepričani, da rade dajo. Na ta račun so padale tudi tožbe na sodišču….

 

 

…V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika, ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na sodišču se je – tudi s pomočjo prič – izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo, da je dekle že izgubilo svoj krancelj. Sodnik je bil strog gospod in ji je naložil denarno kazen, pa še opravičiti se je morala.

 

 

….Irenca se je na žirovski konec priselila s Tolminskega. Od moža je bila nekaj let starejša, zato je bila še toliko bolj ljubosumna na vsako lepšo in mlajšo. Nekoč se ji je zazdelo, da se pevka na koru, s katero se nista najbolj marali, spogleduje z njenim možem. Ko je prišla domov, ji je napisala ogorčeno pismo, v katerem je bilo mogoče prebrati, da »iz zanesljivih virov ve, da je njenega moža že trikrat prosila za spolno občevanje«.

 

 

Kratko je potegnil tudi Lovrenc. Dekletu, ki ga je zavrnilo, je očital, da je graničarska kurba. Nesojena tašča pa mu ni ostalo dolžna in mu je vrgla pod nos, naj si naštima eno ključavnico na curaku pa eno na gobcu, da ne bo kot govedo otresal z njima.

 

 

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v podstražnico, v vas. Spet je moral župnik odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo je župnik vprašal, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle je odgovorilo, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda iztegnila roko in začela naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača …

 

 

 Več zgodb najdete v 4-logiji: Ogenj, rit in kače niso za igrače. Knjige lahko naročite (kupiš dve, dobiš tri)

na mail: jutri2052@gmail.com