Ena Živahna JLA-jevska
Bil je čas, ko sem služil cesarju Titu v Postojni.
Nekoč nas iz spokojnega spanca prebudi trobenta in
dretje dežurnega:"Uzbuna ! Uzbuna! Požuri ! Šta se čeka! Brže! Brže!"
V trenutku smo poskakali iz postelj in se začeli
drenjati na hodniku. V velikem trušču sem slišal le prerivanje, padanje
jeklenih čelad in pušk po tleh ter preklinjanje.
"Sredite se i svi u učionu !"se je
drl dežurni.
Ko se je stvar umirila je v učilnico vstopil poročnik.
Tudi on je bil pod ratnom spremom, prepasan po dolgem in počez z
vsemogočimi jermeni. Na pol zaspanemu je bil videti kot vprežni konj.
Sunkovito smo vstali. Povelje sedi, ni sledilo.
"Drugovi na pragu je treči svetski rat ! Izađite
na krug , postrojite se na svom mestu. Čekat čemo komandanta i njegova
naređenja,"je oznanil in potem smo odšli na
pisto.
Tu smo se postavili v vrste kot na paradi. Čez dobre
pol ure se na kapiji pojavi džip s komandantom, polkovnikom
Stankom Ravbarjem.
Stražo, ki naj bi mu predala raport, je ošabno
odrinil in kakor puran zakorakal na oder k mikrofonu.
Utihnili smo v pričakovanju spodbudne, borbene in
domoljubne besede. Zdrl se je v mikrofon:"Drugovi! Jebat čemo jim mater!
"
"U -U -U! "se je zadrla vojska.
On pa se je obrnil in odkrevsal v džip , ki ga je
odpeljal v prve redove.
Priključili smo topove se spokali na kamione in
krenili v hribe proti Italiji. Na vrhu enega smo se ustavili, uredili položaje
za topove, šoferji pa smo maskirali vozila. Naše delo je bilo končano.
Začel se je dolg čas.
Plehnato hrano smo pojedli kmalu po prihodu.
Mlad človek pri vojakih, to se kameradi še
spomnite, misli le na punce, hrano in pijačo pa tudi na zafrkancijo. Ker prvih
treh ni bilo na voljo, bi jih skoraj fasal od soborcev.
Da bi malo razbil monotonost, sem bleklnil:"Pa
kje so zdaj ti Natovi sovragi?! Meni je zadosti tega čakanja!"
Komaj sem jim pobegnil na varno, ker so navalili name!
Par dni se jim nisem upal približati.
Nekoč sem vzel daljnogled in opazoval dolino pod nami.
Začuda, nikjer nisem opazil nobene vojne. Avtomobili so vozili kot pred uzbuno,
in ljudje so hodili mirno po cesti.
Nenadoma zagledam napis "samopostrežba", tik
zraven pa še "vinotoč".
Super! Eureka!
Pokličem desetarja Braneta in mu povem, da sem v
dolini odkril izjemno dragocene znamenitosti.
Ta se je popraskal po bradi in mi resno svetoval: ''Reci poročniku, da si opazil sumljiva lica in predlagaj, da greva kar midva v
patrolo.''
Rečeno- storjeno!
Poročnik se je strinjal z najinem izjemnim borbenim
duhom.
Soborci pa so nama na skrivaj naročili, da še zanje kupiva
sendviče in kruha.
Brane je pobral denar in že sva krenila v dolino.
Niti pomislila nisva na zavaravanje neprijatelja,
ampak sva jo mahnila naravnost proti vinotoču.
Kupila sva več litrov vina in se nato sto metrov stran
usedla v travo. Brane je bil po poklicu mesar. To sem takoj opazil, ko je
spretno odvijal sendviče, vzel iz vsakega nekaj koleščkov salame in jih potem
ponovno spretno zavil nazaj.
Na ta način sva si izposodila salamo za najini štruci
kruha, haha.
Branetu je bilo čudno samo to, da sem prej, preden sem
ugriznil v štruco, spil skoraj liter na dušek.
Pa veste, zakaj? Nikoli kasneje mi ni bilo vino tako
dobro kot tisti trenutek!
Ko sva se vrnila v tabor, je poročnik vprašal Braneta:"Jesi
li se sam setio za patrolu?"
"Pa, naravno!" mu je odgovoril nadvse resno
Brane.
Skoraj cel mesec smo se potem še dolgočasili na hribu nad
vasjo.
Petdeset let pozneje mi je Tomaž Marzidovšek povedal, da
je nesojeni general Milan Gorjanc na neki proslavi, kot slavnostni govornik,
razlagal kako je Stanko Ravbar davnega leta z svojim polkom iz Postojne
zaustavil prodiranje vojske "Nato pakta" in s tem ubranil Slovenijo
in Jugoslavijo.
Hahaha!
Pojma nimam, zakaj si je to izmislil! Lahko me pa
''prepriča'', da je bilo res, kar je govoril, a le, če mi dodeli status vojnega veterana.
Na vsak način bi bila tega veteranstva vesela moja
pokojnina.
(Oto)
Spomini nekega vojaka so se bistveno razlikovali od uradne verzije:
Komentarji
Objavite komentar