ŠE ENA ZGODBA

JANIJEVA ZGODBA

»Dokler nisem bil v petem razredu osnovne šole, očeta sploh opazil nisem. Bil je pri hiši, a hkrati ni bil. Živeli smo pri babici, ki je mamini sestri in njeni družini, svojim staršem in tudi nam kuhala, hkrati pa nas je imela pod komando. Vse je moralo biti po njeno. Oče se je vdal v usodo, ker če se ne bi, bi moral oditi. Sam, brez žene in brez naju z bratom. V prizidku je imel delavnico za popravilo radijskih in televizijskih aparatov. Pozneje, ko je bil že upokojen, je v tem meni tako ljubem kotičku popravljal in na novo sestavljal računalnike.

Star sem bil enajst let, ko so na naši osnovni šoli odprli zobozdravstveno ambulanto. Eden od učiteljev se je poročil z zobozdravnico, in ker ni imela šoferskega izpita, da bi se vozila v službo v zdravstven dom v sosednjem kraju, ji je šel ravnatelj toliko na roke, da ji je šola odstopila prostore v zameno za zobozdravstvene usluge nam, otrokom. Po pravici povem: njena prisotnost nam ni bila čisto nič všeč. Kdo pa rad obiskuje zobozdravnika?! Nihče. A ta ženska ni bila le strah in trepet, bila je tudi v resnici živ hudič. Zlobna, da bolj ni mogla biti. Negodovati so začeli tudi nekateri starši, a brez uspeha! Ravnatelj ji je ves čas kril hrbet.

Ko sem prišel prvič k njej, so se mi noge tresle od strahu. Usta sem imel polne sline, ki sem jo nenehno požiral. Verjetno se ji je zdelo, da sem preveč mencal, zato je na ves glas zakričala: 'A boš odprl gobec ali kaj?!'

Ne vem, kako sem tisti poseg preživel, a sem. Ko sem spet prišel na vrsto za ponoven obisk, sem se potuhnil. A ne bodi vrag! Prej, kot je bilo šolske ure konec, je prišla pome v razred njena asistentka. Ne morete si predstavljati, kako me je bilo sram. Škodoželjen smeh sošolcev me je zelo bolel.

V ordinaciji se je začela zobozdravnica nečloveško dreti name in me zmerjati z vsemi možnimi izrazi. Ker nisem takoj odprl 'gobca', mi je skozi sočno psovko preklela mamo. Medtem ko mi je vrtala po zobu, je asistentki, ki je stala zraven in se smejala, na ves glas razlagala, kako bo 'zjebala te kmetavzarske pamže'.

V trenutku nepazljivosti se je s svedrom dotaknila jezika in iz ust se mi je ulila kri, ki kar ni nehala teči. Mislim, da se je malo ustrašila, kajti z asistentko sta me, ne da bi komu povedali, odpeljali več kot dvajset kilometrov daleč v zdravstveni dom. Tam je razložila zdravniku, da sem bil med vrtanjem zelo nemiren, da ji je zato spodneslo sveder. Kar je bila čista laž. A zaradi strahu, ki me je čisto ohromil, nisem mogel ugovarjati.

Šele pozno popoldne sem se vrnil domov. Mama in babica sta me pričakali na vratih. Iz šole so telefonirali, kaj se je zgodilo, zato sta bili name zelo jezni. ''Ne znaš se obnašati pred takšno fino gospo!'' je babica kričala name. ''Takoj jutri boš šel k njej in se ji opravičil,'' je dodala mama. Obsedel sem za mizo, se naslonil na roke in se razjokal. Takšnega me je našel oče, ki je prišel v kuhinjo po oranžado. Prijel me je čez ramo in me odvlekel k sebi v delavnico.

''Sedaj pa še meni razloži, kaj se je zgodilo,'' me je nagovoril z mirnim glasom. Vse sem mu povedal. Tako kot se je bilo.

Ko sem nehal, mi je ukazal, naj ležem na divan. Pogrnil me je z odejo ter dodal, da gre ven po opravkih, da se takoj vrne.

Niti sanjalo se mi ni, kaj bo storil. Kasneje sem izvedel, da je potrkal pri zobozdravnici doma in ji povedal nekaj zelo krepkih. Ko je tudi njega začela zmerjati z neprimernimi izrazi, ji je zabrusil, da ima srečo, da je ženska. Ker če ne bi bila, bi jo na gobec.

Potem je šel, menda prvič v življenju, v gostilno, kjer je ob kozarcu špricarja vsem, ki so viseli za šankom, povedal o zobozdravnici.

Bilo je žalostno, da so ostali drugi starši šele po očetovem posredovanju, začeli verjeti svojim otrokom. Pred tem so bili prepričani, da se lažejo v želji, da jim ne bi bilo treba obiskovati zobozdravnice.

Oče se mi je tisti dan, ko se je zavzel zame, usedel v srce. Ne vem, če sem v življenju še kakšnega človeka bolj spoštoval, kot sem njega.

Zelo sem ga imel rad. Ko je zbolel in umiral, sem ga zadnje dni pogosto držal za roko. Nič nisva govorila, ker ni mogel. A sva se vseeno razumela.«

Knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE in KJE JE OTROK? so na voljo.

Pišite na mail jutri2052@gmail.com