ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci.

V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje. 

Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moškega in ženske dodale veliko mero studa. Zato je bilo med dekleti, ki so kaj dale nase, zelo malo ali skoraj nič spodrsljajev pred poroko.

 *

Imena so otrokom praviloma izbirali glede na svetnika, ki je na dan otrokovega rojstva godoval. Prvorojenci pa so- prav tako praviloma- podedovali krstno ime svojega očeta, oziroma starega očeta. Še zanimivost: pred drugo svetovno vojno je bila umrljivost med novorojenčki zelo visoka. Nič nenavadnega ni bilo, če so, denimo, z imenom Janez toliko časa krstili novorojenčke, dokler eden od njih ni ostal pri življenju.

Če je imela fara gospodovalnega župnika, se je lahko zgodilo, da je pri izbiri otrokovega imena na koncu obveljala njegova.

Ker je bila izbira imen zelo skopa, so bile v veljavi izpeljanke.

Najbolj pogosto ime Marija: Manca, Manica, Mancika, Manča, Manja, Manjula, Mankica, Mara, Mari, Marijana, Marica, Mariča, Marička, Marinka, Marja, Marlena, Marlenka, Mica, Marina, Marinka, Marjana, Maruša, Maruška, Meri, Merica, Maša, Mici, Micika, Micka, Mija, Mimi, Mimica, Mimka, Mimika, Mirjam, Mojca…

moške različice imena: Mario, Marij, Marinko, Marjan, Marijan

Ali pa Ana:Anči, Ančica, Ančika, Ančka, Anda, Aneta, Ani, Anika, Ankica, Anita, Anka, Nana, Nani, Nanica, Nanika, Nanja, Nanča, Nuša, Nuška

* 

Veliko zlo so bili splavi, ki jih ni bilo malo. Še v zgodnjih 70 letih prejšnjega stoletja je posel z njimi cvetel. Teoretično so bili sicer v SFRJ uzakonjeni leta 1952, zelo nerodno pa je bilo, ker so morale ženske predhodno pred posebno komisijo, ki je splav odobrila ali pa tudi ne. Brez kasnejše zdravnikove pomoči bi marsikatera ženska, ki se je zatekla v to skrajno dejanje s pomočjo mazačk, izkrvavela.

Po pričevanju zdravnice – porodničarke in ginekologinje, se je še v 60 letih zgodilo, da je iz nožnice ženske, ki so jo urgentno pripeljali v bolnišnico, potegnila koren, kakšno drugo korenino, lasno sponko. Ne sicer pogosto, zgodilo pa se je. Najhujša posledica doma narejenih splavov - poleg smrti zaradi sepse - je bila neplodnost.

Tako so mi povedali zgodbo o ženski, ki so ji že kot otroku poškodovali obrazni živec med ruvanjem zoba. Usta ji je vleklo na desno stran, zato so se je snubci izogibali. Vse sestre so se že poročile, sama pa je ostala za teto in deklo pri bratu, ki je prevzel kmetijo. Živela sta bolj stran od drugih ljudi, in ker tudi bratu ni preveč dišalo, da bi zapravljal čas za letanje za ženskami, si je postregel kar doma. Pravili so, da se mu sestra ni preveč upirala, ker je bila že od malega navajena, da je moške treba ubogati. Šele ko je zanosila, se je začela zavedati svojega greha. Bilo jo je preveč sram, da bi kogarkoli vprašala za nasvet. Z navadno žlico si je skušala pomagati in spraviti otroka iz sebe. Pri tem se je večkrat ranila in če je ne bi, vso krvavečo, našli nečaki, bi umrla. Ko so jo sestre spraševale, kdo je oče, ni nobeni izdala, kaj je počel njihov brat. Šele ko je čez več let umrla za tuberkulozo, je na smrtni postelji svoje grehe zaupala eni izmed nečakinj, ki ji je potem tudi zapustila svoj delež na kmetiji in skromno pohištvo.

Za dekle, ki so služile na večjih kmetijah in so zanosile z gospodarjem ali domačimi sinovi, je na splošno veljalo, da se niso zatekale k splavu. Marsikatera je namreč upala, da bo z rojstvom otroka dobila pri hiši več pravic, toda ti upi so se prej kot ne izkazali za jalove.

Kljub temu pa je bilo med njimi, vsaj po pripovedovanju, razmeroma veliko splavov.

Luka: »Poznal sem tistega, h kateremu so hodile nosne ženske, da bi na skrivaj odpravile nezaželen plod. Vzel je količ od marele in šel z njim v nožnico. Marsikatero je sicer rešil nosečnosti, zgodilo se je tudi, da so ženske po posegu umirale. Kar nekaj jih je bilo zaradi svoje lahkomiselnosti jalovih.«

Med ljudmi še zmeraj kroži zgodba o neki dekli, ki ji je gospodar – ker se je bal svoje oblastne žene – priskrbel posebne recnije, ki bi pripomogle, da bi prišlo do splava. To se ni zgodilo, se je pa reva z zvarkom zastrupila in so jo morali odpeljati v Ljubljano v bolnišnico. Tam se je zanjo zavzel eden izmed zdravnikov, ki ni mogel imeti otrok. Menda jo je vzel k sebi, in ko je rodila, je otroka pustila pri njem, sama pa se je vrnila nazaj na kmetijo.

Skoraj v vsaki vasi je bila kakšna ženska, ki je za dober denar opravljala umazano delo. Niso se bale ne Boga ne hudiča, strah jih je bilo edino orožnika, ki bi prišel ponje, če bi žensko poslale v smrt.

Milojka: »Moja babica je kot mladenka služila v Zagrebu pri nekem zdravniku. Če ni bilo pri roki drugega, mu je pomagala pri manjših operacijah, tudi pri porodih. Ko se je poročila, se je seveda vrnila domov in s svojim znanjem koristila sovaščanom. Splave je opravljala izključno ponoči. Menila je, da so hudičevo delo. Imela je posebne klešče, ki jih je kupila v Zagrebu. Če je le mogla, je žensko pregovorila, naj otroka odda v posvojitev. Nekatere so jo ubogale in se za nekaj časa umaknile v Trst, Celovec, Zagreb, kjer so potem za denar oddale (prodale) otroka. Med njimi so bile tudi ženske, ki takšnega krutega koraka kljub negotovi prihodnosti niso mogle storiti. Dva dečka je vzela k sebi tudi babica, ju vzgajala kot svoja, materama pa ni dovolila, da bi ju kdaj vzeli v naročje. Eden je pozneje postal advokat, drugi pa se je oženil z vnukinjo zdravnika, pri katerem si je babica nabirala znanje.«

Pripovedovali so mi tudi o ženski, ki je šla delat splav, pa sploh ni bila noseča.

Štajnšca je bla rejnata, tak de pal splah ni mila več atruk. (Igla je bila zarjavela, kasneje pa ženska ni mogla imeti otrok.)

Zinka (1929): »Kdo točno je bila moja mati, ne vem. Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Ker je bilo v hiši že dovolj otrok, so me odnesli k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Ona je imela ležišče na klopi ob mizi, jaz na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ne bi dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drug mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna!

Najbolj pomembne stranke so k njej prihajale zvečer ali celo sredi noči.

Zanje sem bila smet, »senti« so mi rekli. Ko sem bila malo večja, me je Mihaela ob vsakem obisku, četudi sem že spala, nagnala ven, za svinjak. Nikoli nisem smela vedeti, kdo je iskal njeno pomoč. Niti zakaj. Ljudje so ji prinašali stekleničke s svojim urinom, ki ga je tudi okušala. Iz barve in okusa je potem sklepala, kakšno bolezen obiskovalci nosijo v sebi.

Pozneje, ko je že umrla, so mi tudi pripovedovali, da je varila posebne napitke iz šmarnice in jesenskega podleska. Samo kapljica ali dve sta zadoščali, da je tisti, ki jih je zaužil, tudi umrl. Dokazati ji niso mogli nič, saj je bil edini, ki je preverjal takšne in drugačne smrti, cerkveni ključar. K nosnicam je prislonil zrcalce, če se je orosilo, je bil človek še živ, če ne, pa so ga zagrebli.

V cerkev, k maši, naju župnik ni pustil. Dolgo časa nisem niti slutila, od kod izvira njegova sovražnost. Ljudje so šepetali, da je poznal nekaj nesrečnih žensk, ki so z Mihaelinimi zvarki umorile lastne otroke …

Ko sem bila stara sedem ali osem let, sem od svoje skrbnice dobila prvo resnejšo nalogo. Kadar so k njej prihajale ženske s »težavami«, sem morala zlesti izza peči in iti na stražo. Poleti je še šlo, pozimi pa sem, komaj kaj oblečena in brez čevljev, skoraj zmrznila. Ženske, ki so prihajale, so morale biti v veliki stiski: nemalokrat so jokale, tudi preklinjale. Onegavile so se s poročenimi moškimi, lastnim bratom ali očetom. Pogosto so jih spravili v nesrečo potujoči klošarji, zali študentje, ki so se pripeljali iz mesta na kosilo v vaško gostilno, vojaki, ki so se vračali s fronte, cigani, ki so potovali z medvedom od vasi do vasi …"

*

Ženska se je ulegla na otep slame v svinjaku. Potem si je med zobe vtaknila kos usnja, da med Mihaelinim šarjenjem med njenimi nogami, ni kričala od bolečin. Postopek, ki sem ga pozneje uporabljala tudi sama, je bil naslednji: ženska je dvignila ritnico na pručko, da ji je Mihaela v špranjico lahko vlila nekaj kapljic zeliščnega zvarka (orehova jedrca, hermelika, steblo teloha). Po kakšnih petih minutah se je bilo treba s pomočjo dve pavjih peres z nitjo tesno povezanih v eno, lotiti dela. Nekoč se je Mihaeli pero odlomilo, ker je ženska močno trznila … Po kakšnem tednu je umrla zaradi zastrupitve.

Splavljenčke je Mihaela pofutrala prašiču. Polizali so tudi vso kri, ki je ostala na ilovnatih tleh …

*

Tiste bogatejše so najprej poskusile splaviti na drugačen način. Če so imele doma kos usnja, so ga skupaj z lanenim semenom, dobro mislijo in orehovimi lupinami zažgale. Nad tlečim ognjem so se razkoračile čim bolj na široko, da je dim lahko dosegel ustje maternice. Nakar so skuhale lonec iz rabarbare in ščepca čmerike. V enem samem dnevu je bilo treba popiti najmanj tri litre te tekočine, pa pogosto še ni pomagalo…

Mihaela je s temi splavi zelo obogatela. Ne le, da nisva bili nikoli ne lačni ne žejni, imela je tudi zajetne vsote denarja, ki jih je skrivala pred menoj.

Bilo mi je devet let, ko so prišli v vas trgovci z lizikami in drugo kramo. Sline so se mi cedile, da se mi bolj niso mogle. V trenutku Mihaeline nepazljivosti sem se izmuznila v sobo, iz vrča vzela najmanjši kovanec in zbežala na trg pred cerkvijo. A moja kraja ni ostala neopažena. Mihaela me ni ne kregala niti mi ni kako drugače pokazala, da sem storila kaj narobe. Pod večer sem šla kot po navadi nacepit drva. Kar naenkrat se je pojavila pred menoj in mi ukazala, naj položim na tnalo dlan. Nič hudega sluteč sem to storila. Bliskovito je zamahnila s sekirico za izdelavo butar in mi odsekala mezinec na levi roki. Od presenečenja in šoka sem se polulala v hlače. Sprva sploh nisem krvavela, ko sem se zbrihtala, pa krvi ni bilo več mogoče ustaviti. Mihaela je s počasnimi koraki stopila do skrinje, vzela iz nje kos belega platna in mi z njim ovila štrcelj. Potem je počepnila in mi ukazala, naj stegnem roko pod njen počepk. Rano mi je polulala, rekoč, da se bo tako hitreje zacelilo.

Rana se je zarasla, vame pa se je naselil strah. Mihaele sem se začela na smrt bati, čeprav mi nikoli več ni storila nič žalega.

Pri desetih letih sem začela obiskovati osnovno šolo, a le toliko časa, da sem se naučila za silo brati in računati. Z okorno roko sem zapisovala recepte, ki mi jih je Mihaela zaupala.

Zelo dobro sva služili s konjsko mastjo. Ne vem, zakaj se je imenovala »konjska«, ko pa je bila prašičja. Vanjo sva stresli pest kamilic, pest materne dušice in ščepec janeževih semen. Mast, ki sva jo hranili v kleti v velikem loncu, je do pomladi zmeraj pošla. Ženske so prihajale ponjo s kozarcem v roki. Z njo pa so se mazale med nogami. Pa ne le zato, da niso preveč trpele, ko so se možje spravili nanje!

Mast so uporabljale tudi zato, da so si pozdravile različna vnetja. Po drugi svetovni vojni, ko so se možje vrnili domov, so s seboj pogosto prinesli različne spolne bolezni. Zdravile so se tudi tako, da je ženska (ne moški) zavrela jabolčni kis, ga zlila v kahlo in se potem usedla nad kisovo paro.

Mihaela je zdravila tudi vrtoglavice, ječmene v očeh, pljučne bolezni, vnetje jeter, gliste, zlato žilo. Meni tega ni bilo več treba, saj smo leta 1939 dobili prvega dohtarja. Pomagala sem si že s kafro, ki so mi jo prinesli iz lekarne v Ljubljani in je bila vsestransko koristna.

Nekoč je bilo veliko glist. Otroci so hodili naokoli z napihnjenimi trebuhi, dokler niso začeli piti v kisu namočenega česna. Na trebuh pa so jim matere polagale pelinove obkladke.

Vseh nasvetov, ki sem jih zapisala, sem se morala naučiti na pamet. Ko je Mihaela ugotovila, da je moje znanje enako njenemu, je zapiske sežgala. Ni želela, da bi prišli komu v roke, ker bi jo širjenja znanja prikrajšalo pri zaslužku.

Mihaela me je naučila izdelovati tudi strupe. Najbolj pogost je bil tisti, narejen iz listov šmarnice, telohove in čmerikine korenine ter iz jesenskega podleska. Bil je bolj smrtonosen od šmarnice in podleska. Če povem po pravici, po Mihaelini smrti tega strupa nisem več izdelovala. Bil je pa zelo drag. Ponj so prihajale tudi bogate gospe iz Ljubljane, na okno so trkali mnogi gospodje, ki so imeli lepe in mlade ljubice, želeli pa so se znebiti žen. 

*

Ti gospodje so potrebovali tudi obkladke za svoja otečena spolovila. Nekateri med njimi so bili, kar se žensk tiče, nenasitni. Poparila sem konjsko meto, ji dodala v žganju namočen pelin. Nekateri so se z zdravilom mazali po spolovilu, drugi pa, ki so kar šli, ne da bi me vprašali o napotkih, so stekleničko že za prvim vogalom nagnili k ustom in popili, kar je bilo v njej.

Za tiste, ki so se poročili v poznih letih, sva imeli z Mihaelo prav poseben napoj. V žganju sva najprej tri mesece namakali bikova jajca. V dežju sem polovila deset deževnikov, ki so prav tako romali v tisto žganje. Posebej sem stolkla kumino in pelin, moko stresla v vrel kis, v katerega sem dodala še nekaj medu. Kuhalo se je toliko časa, da je na koncu ostala le gosta, zdrizasta zmes, ki sem jo dodala v žganje z zmečkanimi bikovimi jajci in deževniki. »Bolnik« si je svoja jajca najprej namazal z rožmarinovim oljem, nakar pa je na to mesto položil še zdravilno žavbo. Menda je zmeraj odlično delovalo!«

Ker so bili včasih ljudje zelo verni, so ženske segle po splavu res le v skrajni sili. Starši so svoje hčere- če so finančno zmogli- pošiljali daleč stran od doma, kjer so počakale na rojstvo ali pri nunah, sorodnikih ali kakšnih tetah. Molk o grehu je bil zmeraj preplačan, pa še se je zgodilo, da je resnica prej ali slej prišla naokoli.

*

Iz osrednje Slovenije so ''padla'' dekleta odhajala skrivat sramoto k nunam v Trst. Marsikateri teh otrok se je potem kot tako imenovani ''tržaški najdenček'' vrnil nazaj v domače kraje. Rejništvo je bilo pred 2. sv. vojno kar dobro plačano in nekateri revnejši so si z rejenčki pomagali, da so lažje tolkli revščino.

Ena od zgodb pripoveduje, da se je Rozika, ki je pri dobrih petnajstih na skrivaj rodila v Trstu, kjer je otroka tudi pustila usodi, potem poročila. V isti vasi pa je neka družina vzela v rejo dečka. Kadar koli ga je Rozika srečala, jo je stisnilo pri srcu, saj je deček postajal vedno bolj podoben moškemu, s katerim je spočela prepovedan sad. Usoda je zgodbo še bolj zapletla, ko sta se deček in Rozikina hčerka zaljubila. V grozljivi stiski je s srpom, med žetvijo iznakazila hčerkin obraz, prepričana, da takšne fant ne bo več maral…

Bilo bi krivično, če ne bi omenila, da je malodane vsaka vaška skupnost (fara), poskrbela, da nezakonski otroci niso umrli od lakote. Zelo zgodaj, največkrat že pri petih letih, so postali pestrne in pastirčki…

V mestih je bila njihova usoda dosti bolj kruta.

*

Ko je neka družina iz Ljubljane dobila z denacionalizacijo vrnjeno družinsko stanovanje, so ga želeli preurediti. Med zidarskimi deli so odkrili sobico brez oken in brez vrat. V njej, na komaj dobrem kvadratnem metru, je bila polica s tremi škatlami, ki so prvotno služile ''Bata'' čevljem. V vsaki škatli je bilo okostje otroka, kot so kasneje ugotovili- komaj rojenega ali pa starega kakšen teden. So ga zazidali v grobnico, ker se je rodil domači hčerki, služkinji, morda celo materi? Resnica, žal, ne bo nikoli prišla na dan.

*

Ded Luka (4.10.1881-17.12. 1967), je imel brata Jakoba (1890). Slednji je imel sina Darka. Kot sedemletnika ga je vzel k sebi ded. Jakob se zanj ni zmenil, mama se je skurbala in odšla neznano kam. Rodila je še več otrok, a jih je menda že ob rojstvu prodala parom, ki jih niso imeli. Jakob se je kot edini od mojih sorodnikov spreobrnil v evangeličansko vero. Malokomu je tudi znano, da si je zaslužil penzijo z dajanjem krvi.

Ko je Darko prišel v Žiri, je imel, četudi še otrok, za seboj precej »stalinistične« izobrazbe. O Stalinu je nenehno govoril tudi Luku, ki čvekanja ni mogel prenašati in zato sta se prepirala. Nekoč je pobral ves denar, ki ga je našel, in izginil  čez mejo, v Francijo, kjer se je pridružil plačancem v tujski legiji. Boril se je tudi v takratni Alžiriji. Kasneje se je vrnil v domovino, a je za njim izginila vsaka sled.

*

Sem letnik 1952. še v moji mladosti so bile nezakonske mame družini v sramoto. Obiskovala sem pedagoško gimnazijo na Resljevi v Ljubljani. V drugem letniku (1968) je sošolka zanosila. Razredničarka Vesna se je morala krepko potruditi, da je niso vrgli iz šole.

Niso pa bile vse nezakonske matere žrtve. Nekatere so se kar dobro znašle. Osebno sem poznala Mirka, ki je več kot 18 let plačeval alimente za svojo ''hčerko''. Šele na stara leta, zgodilo se je na nekem generacijskem srečanju v rojstnem kraju, je izvedel, da sta bila poleg njega še dva, ki ju je nezakonska mamica ovila okoli prsta.

 

4.      Krst. Kdaj so nesli otroke h krstu? Kakšne so bile navade ob krstu? Kdo so bili botri? Kakšno darilo so prejeli otroci ob krstu?

Otroke so še med obema vojnama nesli h krstu takoj po porodu. Za to so imeli dober razlog, saj je bila umrljivost med dojenčki zelo visoka, nihče pa ni hotel, da bi dojenček umrl brez zakramenta. H krstu so jih po navadi odnesle kar babice same. Če pa je bila skrajna sila, je babica otroka lahko krstila tudi sama in je bil zakrament veljavno podeljen. Zgodilo se je celo kaj tragičnega: neki babici je spodrsnilo, otrok je padel na tla in se ubil.

Veliko otrok se je v mrzli cerkvi prehladilo, saj so bili včasih zaviti le v kakšen suknjič, za krst so si tudi izposodili posebna obredna oblačila. V Žireh so bila ozaljšana s čipko.

Med krstom so deklicam položili na prsi rožnate prtičke, dečkom pa modre. Tam do leta 1955 staršev ni bilo pri krstu.

Razlog je bil preprost: za mamice je veljalo, da so bile še 40 dni po porodu z eno nogo v grobu.

Mimogrede: jaz sem prvič rodila 1973.  V porodnišnici so nam zabičali, da se 10 dni ne smemo scela umiti, las pa se ni smelo umiti kar 3 mesece!

Otrok je bil med krstom v celoti pokrit, videl se je samo obrazek. Verjeli so tudi, da če bo med krstom jokal, da bo dolgo živel.

Nekateri pripovedovalci so trdili, da župniki še po prvi svetovni vojni niso hoteli krstiti nezakonskih otrok. Vendar pa sem pri vseh duhovnikih, ki sem jih poklicala, dobila odgovor, da se to praktično ni nikoli zgodilo.

Krstni boter je spremljal svojega krščenca vse življenje. Praviloma je imel govor na njegovi poroki. Za vsak god pa mu je prinesel tudi simbolično darilo. Ob krstu mu je podaril Sveto pismo, svečo, hlebec kruha….

Krstni botri so bili ali sosedje ali bližnji sorodniki. Morali so biti zgledni in spoštovani. Krstni boter je, če se je staršem kaj zgodilo, prevzel tudi skrb za otroka. Nezakonskim otrokom so bili za botra kar mežnarji, a brez obveznosti.

Romana (1931) se spominja, da so tudi otroke krstili ob posebnih dnevih in luni. Prav tako se je sejalo in sadilo takrat, ko je tako določil setveni lunin koledar.«

Po 2. svetovni vojni je bil odnos do cerkve, vere, tudi cerkvenih običajev precej tog in neprijazen. Ljudje so morali svoje versko prepričanje tudi skrivati.

Jože (1931):«Ker smo bili verna družina, smo vsako nedeljo hodili k maši, kar v Trbovljah ni bilo dobro sprejeto. Na lastni koži sem občutil nasprotovanja oblasti. Otroka sva z ženo dala krstiti, živeli smo pač tako, kot smo bili navajeni. A nagajanja in podtikanja so bila zaradi tega huda. Končno mi je uspelo doseči malo miru, a šele po posredovanju političarke Šentjurčeve. Bil je prekrasen dan, ko smo se z njenim posredovanjem novembra 1959 preselili tudi v novo stanovanje.«

Janezu, ki je bil sin pomembnega partijskega funkcionarja, in Marjetki, ki je bila iz verne družine, njen brat pa je bil tudi duhovnik, se je 1951 rodila hčerka Hedvika. Ko se je iz zapora vrnil brat-duhovnik, je v domači cerkvi na skrivaj krstil novorojenko. Ko je za to izvedel Marjetkin tast, je bil ogenj v strehi. Ker je imel zveze in poznanstva, je na sodišču dosegel, da je lahko vnukinjo zaradi nedovoljenega krsta odvzel materi. Še huje: ko je Hedvika odrasla, je morala vsakokrat, ko se je vračala iz šole, pljuniti na tla pred mamico, če jo je slučajno srečala….

 

5.      Glede pomoči pri porodu. Kdo je pomagal ženskam pri porodih, kakšne so bile navade. Mogoče kakšna zanimivost.

Edino razkošje, ki je bilo namenjeno izključno ženskam, je bila kura, iz katere se je skuhala krepčilna juha, ki jo je porodnica dobila takoj po porodu. In še to le zato, da bi jo juha hitro postavila na noge, da bi bila čim prej spet pripravljena za delo.

Ob času poroda se je gospodar običajno umaknil v hlev. Porodni­ci je prišla na pomoč babica. Pred njo jo je pazila kakšna sose­da.

Kakšen bolj ozaveščen možak je celo sam stekel na vas po babico …

Če se je pri porodu kaj zapletlo, so ženske umirale. Umrljivost je bila izredno velika. Moj sogovornik je pravil o svoji sosedi, od katere je babica znosila cele lavorje krvi, nazadnje je umrla. Osirotele otroke so si med seboj razdelili sosedje in sorodniki. Zgodilo se je, da se nekateri niso nikoli več videli in da so si postali popolni tujci … Nič nenavadnega ni bilo, če se je oče izognil dolžnostim do sirot tako, da jo je podurhal v Ameriko, otroke pa prepustil na milost in nemi­lost usodi …

Da so bolehni otroci preživeli nežna otroška leta, je bil že pravi čudež. Starši so se po navadi ravnali po reku: Če je močn, bo preživu, če je švoh, je pa itak bulš, da ga pobere!

Vika (1931): »Pri nas doma je bilo najprej osem otrok. Ko je oče postal vdovec, se je oženil v drugo. Tudi on je bil tiste sorte, da se mu je dobro zdelo, če je kakšen otrok umrl, da je potem lahko hitro naredil drugega. Ni se hotel umivati niti ni dovo¬lil, da bi to počela mama. Spominjam se, kako se ji je včasih gravžal. Spala sta v kamri in od tam se je vse slišalo, kadar je zahteval svoje pravice.

Najhuje je bilo, ko je mama rodila. Oče ni dovolil nobene potrate. To je pomenilo, da otroku ni privoščil niti plenic. Kar v pruštof ga zavijte, je ukazal. Če bo umazan, je v boču dovolj vode, je godel in nergal. Na začetku, ko sem bila majhna, smo bili v hiši otroci skupaj z majhnimi telički in prašički. Drug drugega smo greli, da nas ni zeblo … Mama je po vsakem porodu ležala le nekaj dni. Potem jo je klicalo polje in delo. S seboj je prenašala pručko in na njej podojila, ko je otrok postal siten.«

Ančka (1934): »Spominjam se, da je mama po vsakem porodu izgubila kakšen zob. Če so jo ti le preveč boleli, je nanj potresla sol in zob je izpadel kar sam od sebe.«

Marija (1928):«Ko je prišel čas poroda, sem izprosila pri svoji sestri, da me je vzela k sebi. Kot nezakonska mati nisem bila deležna nobene prijaznosti, le prezira in gnusa. Babica, ki mi je pomagala, je omenila, da pozna dobre ljudi, ki bi fantka posvojili. Bilo me je groza, da bi naredila kaj takega, toda nisem imela druge izbire.«

Kar je b'lo od boga dan', bo že pr'šl' 

na dan

Vsaka žena se je na porod sama pripravila, kakor je pač vedela in znala. Imele so po okoli dvanajst plenic in dve do tri majčke za dojenčka.  Otroka so takoj, ko je prišel na svet, umili v škafu. Nesli so ga tudi k studencu in ga splaknili pod ledeno mrzlo vodo. Nekateri so takšno knajpanje celo preživeli …

Dojenčki so spali najprej v košu in nato še v kurniku.

Med majhnimi otroki so kosile številne bolezni. Najbolj pogosti sta bili davica in griža.

Za mater je bilo zelo hudo, če jo je otrok pri porodu raztrgal. Ne samo, da so ženske imele številne težave z mehurjem, uhajala jim je tudi maternica in povedali so mi, da so si jo morale nekatere ženske kar z roko potiskati nazaj.

»Več let sem tudi po več tednov zapored krvavela,« mi je ena takih nesrečnic opisovala svoje poslanstvo.

»Zadnji otrok je tehtal pet kilogramov. Porod je trajal nekaj dni. Na koncu sem bila že čisto švoh. Šele po vojni sem se drznila stopiti do doktorja Bernika. Poslal me je v bolnišnico, da so me zašili in mi privezali maternico. 'Še dobro, da nisi umrla,' mi je rekel zdravnik in zmajeval z glavo …«

Ženskam, ki jim je uhajala maternica, so čevljarji iz usnja naredili posebne pasove. Pričvrstile so si ga med nogami, da jim maternica s svojim uhajanjem na prosto ni preveč nagajala.

Tudi če je bil mož še tako dober in je ženi priskočil prej ali slej na pomoč, se v te, čisto ženske zadeve ni nikoli vtikal.

Moji sogovorniki, tisti iz Žirovskega Vrha, z območja Mrzlega vrha, Koprivnika, Vrsnika, Žirov, Brekovic in vasi pod Blegošem so mi povedali, da so matere takoj po porodu dobile kurjo juho.

To ni bil le običaj, to je bilo tudi nujno, kajti ženska se je morala hitro okrepiti, da je bila spet sposobna za delo in moževo sprostitev.

Pogosto so ženske, pa naj se še tako kruto sliši, zanosile že drugi mesec po porodu. Zgodilo se je, da nekatere zaradi pogostih rojstev niso imele menstruacije po deset ali več let.

Običajno je veljalo, da so bile porodnice še tri mesece po rojstvu otroka nečiste. Prav tako si niso smele umiti las, ker bi se prehladile in umrle. Žal so bili nekateri možje preveč neučakani in so zahtevali svoje pravice prej, preden je bila žena znova pri močeh.

Žlahta, sosedje in prijatelji so ob rojstvu otroka prinesli tako imenovano pogačo, hleb kruha, lahko tudi steklenico vina.

Zelo znana je bila miselnost, da si mora moški takrat, ko dela otroka, obuti škornje, če hoče, da se bo rodil moški potomec. Žal je ta rek pogosto padel na izpitu, saj se je marsikje rodilo tudi deset deklet zapovrstjo, preden jim je uspelo, da so zaplodili fanta.

O spolu otroka je krožilo še več vraž, ki so bile žive še ob mojem prvem porodu leta 1973.

Poznavalke so mi namreč zagotavljale, da se v trebuhu skriva deklica, ker je bil trebuh lepo okrogel. O spolu otroka naj bi govorila tudi koža na obrazu. Če ni bila zabuhla in posejana z nosečniškimi pegami, je menda napovedovala dečka.

Naši predniki so imeli na voljo le prgišče imen za otroke (Janez, Franc, Ivan, Anton, Matevž, Matija, Jakob, Janko, Pavel ...). Zaradi velike umrljivosti se je dogajalo, da se je zakoncema rodilo na primer tudi po več Janezov, preden je pri življenju ostal eden. Otroka so ob rojstvu povili v povoje v najboljši želji, da ne bi imel krivih nog. Takšne navade so se na podeželju ohranile še do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Otrok je spal v zibelki, če so jo pri hiši imeli. Na dno so položili plevnico, ki je zaradi ovsenih plev, ki so silile skozi platneno rjuho, pogosto bodla. Glavico so mu, če jo je obračal le v eno stran, podlagali. To pa zato, ker so se bali, da bo na eni strani postala ploščata.

Zaradi sorodstvenih vezi med zakonci se je rodilo veliko prizadetih otrok in po njihovem številu smo Slovenci še danes v samem evropskem vrhu. Takšne otroke so skrivali pred drugimi ljudmi, pogosto niso bili niti krščeni. Ko so že v bivši Jugoslaviji pričeli izvajati popis prebivalstva, so popisovalci odkrili več ljudi, ki niso bili nikjer registrirani.

Lovro (1921): »Že kot sedemleten sem šel za malega hlapca k stricu, ki je živel na večji kmetiji v polhograjskih hribih. Imeli so osem otrok, a so vsako leto, tudi po mojem prihodu, naročili enega. Teta je bila od številnih porodov izmučena in postarana. Spominjam se, da se je moja mama vsakič, ko jo je videla, na skrivaj pokrižala. Bolj sebi kot meni pa je zamrmrala, da raje životari ob vodi in starem kruhu kot pa – tako kot teta – ob bogati mizi in pohotnem dedcu..."

Še več zgodb najdete v knjigah

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE