za oskarjem še cezar!

Kolumna o Jegliču

Zadnji dnevi so bili, vsaj kar se pohval, dobronamernih in zelo prijaznih besed tiče, zelo radodarni. ''Cezar'', še zadnja od največjih nagrad, ki jih lahko dobi nek kratki film na festivalih, je potrkal na vrata številnih, tudi takšnih, ki jih kultura več kot toliko ne zanima.

Odkrito priznam, da sem bila vseh pohval zelo iskreno in zelo od srca vesela. Kaj podobnega se ne dogaja vsak dan.

Moram pa reči, da je moj delež pri vseh nagradah, ki jih je prejel film ''Babičino seksualno življenje'' zelo majhen. Že pred leti me je poklicala režiserka in prosila, če ji odstopim avtorske pravice, ker želi narediti kratek film o življenju naših babic. Seveda sem to storila, podarila sem te avtorske pravice, prepričana, da bo film, ki bo nastal, pripomogel, da bodo ljudje brali tudi knjigo in ob njej spoznavali, da o intimnem življenju prednikov ne vedo dosti.

Potem je bil film narejen, tisti, ki so se pod njim podpisali, so začeli dobivati nagrade na številnih festivalih po svetu. V svojo sredo so me povabili, žal edinkrat, ko je bil film predstavljen na Festivalu kratkega filma v Portorožu.

Potem sta sledili še dve najpomembnejši nagradi, ki ju lahko takšen film dobi: lani, decembra, je prejel ''oskarja'', nedavno pa še največjo francosko nagrado- ''cezarja''.  

Urška Djukič, režiserka, je ob tem dejala:'' Ta nagrada je darilo za vse ženske, katerih glas je bil skozi zgodovino neslišan, zavračan in izkrivljen. Če povzamem besede igralke Vicky Krieps, je zdaj čas, da ženske pozdravimo vse rane iz preteklosti, se jasno izrazimo, smo slišane in upoštevane v družbi. Le tako bomo lahko skupaj z moškimi gradile boljšo prihodnost za vse nas."

Mediji pa so v povzetku tudi omenjali:'' Babičino seksualno življenje nas popelje na kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice, ki povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož. Navdih za film je avtorica črpala iz pričevanj žensk, ki jih je Milena Miklavčič zbrala v knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače. Scenarij za film sta napisali režiserka, ki je film tudi zmontirala, in Maria Bohr. Korežiserka in animatorka je Émilie Pigeard, glasove so posodili Doroteja Nadrah, Jure Henigman, Mara Vilar, Božena Zabret in Bojana Ciglič, skladatelj glasbe je Tomaž Grom.''

Vse, ki smo sodelovali, so z Ministrstva za kulturo povabili še na slavnostno kosilo v Vilo Podrožnik, kjer nas je sprejela ministrica Asta Vrečko.

Do tega trenutka se je bilo prav luštno in ponosno sončiti v slavi, ki sem je bila- posredno, kot tista, ki je zgodbe zbrala in zapisala - mičkeno deležna tudi sama.

Potem pa je ministrica objavila krajšo notico, s katero je ustvarjalcem čestitala za nagrado.

Da le ne bi!

Tisti, ki ni bral komentarjev različnih, bolj ali manj anonimnih oseb, si ne more niti predstavljati, kašen ''drek'' je človek zmožen izbruhati iz sebe.

Po nekaterih komentarjih se počutim podobno, kot se je škof Jeglič leta 1908, ko je izdal znamenito ''rdečo knjižico'' za zakonce. Tudi njemu so njegovi obrnili hrbet, liberalci pa so ga ozmerjali s pornografom. Dobrih 100 let kasneje letijo name podobne preklje. Žalostno.

Predvsem pa mi očitajo, da sem se ''prodala'' feministkam, kar je zame – žalitev. Vsaj v smislu, kot se očita.

O preteklosti sicer vemo zelo veliko, praktično vse. Žal pa to ne velja za ''intimno'' preteklost naših prednikov. Največja napaka pa je, da smo prepričani, da so spolni odnosi potekali na enak (podoben) način kot danes.

Kako, vas vprašam?!

Danes imamo na desetine priročnikov in ženskih revij, ki pišejo o ''sladkostih'' v postelji. Nekoč niso imeli ničesar, kar bi lahko vzeli v roke in se ozaveščali ter izobraževali. Edini ''naravni priročnik'' je bil hlev, kjer so opazovali, kako te ''reči'' počnejo živali, v mestih pa psi. In- seveda, lasten nagon, ki pa je bil nekajkrat večji, kot je dandanašnji!

Zakaj, mislite, da je škof Jeglič začutil potrebo, da svojim vernikom pojasni nekatere reči? Verjetno NE zaradi ''lepega vremena''!

Na različnih srečanjih z duhovniki so mu ti pogosto potarnali, da v spovednici slišijo, da ženske v zakonu zelo trpijo prav zaradi moškega intimnega nasilja, zaradi splošnega nepoznavanja intime. In potem je v želji, da pomaga, izdal knjižico, namenjeno zakoncem. Kakšen vihar je povzročila ta drobna rdeča knjižica!  

Da je en navaden popopran ”pornografičen spis”, so leta 1909 kričali liberalci, da je škof v veliko sramoto cerkvi, so nergali ''njegovi''. Prišlo je tako daleč, da so cerkvene oblasti prosile vernike, naj knjižico vrnejo, da zaradi branja ne bodo preveč ''grešili''.

Zgodovina se danes, po več kot sto letih ponavlja. Kritike iz t. i. ''cerkvenih krogov'' na moj račun in na račun zgodb, zbranih v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, so zelo podobne tistim, ki jih je doživljal škof Jeglič, le da tokrat letijo name ter na delo, ki je zaznamovalo več kot 35 let mojega življenja!

Generacija žensk, ki so se bile kot prve pripravljene izpovedati, so že zdavnaj med angeli. Te, ki s(m)o danes stare, smo pa že imele drugačno spolnost, kot so jo imele predhodnice!

Praktično ni več nikogar, ki bi ga lahko povprašali, kako je bilo takrat, v predvojnem času. Pokojni sta tudi zdravnici, ki ste skrbeli za porodnice takoj po 2. svetovni vojni v porodnišnicah in na terenu. Pokojna je terenska babica, ki je še v poznih šestdesetih pomagala pri porodih. Pri sebi je zmeraj imela krepelo, s katerim je iz porodne sobe podila moške, ki so se želeli ''pocrkljati'' pri ženi še isti dan, ko je ta rodila.

Tisočkrat sem vas že prosila: pogovarjajte se doma o ''intimi nekoč''! Morda boste preko iskrenega ustnega izročila slišali še za kakšne podrobnosti, ki jih tudi sama ne poznam.

Tako kot ne živimo danes le po enem in istem kopitu, tako niso živeli niti nekoč!

In če bi nas zanimalo intimno življenje žensk danes- pa ne tisto, pogrošno, o katerem beremo v rumenem tisku, temveč ono- realno, iz čisto vsakdanjih spalnic, bi bili- verjemite- marsikdaj presenečeni.

Vesela bi bila, če tega dokumentarnega filma, mene in zapisanih zgodb v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, ne bi obsojali, gledali nanje zviška in se iz njih norčevali.

Pa tudi: intimni svet je tudi sicer zelo skrivnosten, in če ga ne poznamo, ne govorimo tega na glas!