namesto popotnice

 

Dragi bralke in bralci,

 

prva knjiga iz tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače je izšla konec leta 2013. Čez dve leti ji je sledila druga s podnaslovom Babice, hčere in vnukinje. Leta 2019 smo natisnili tretjo, Moške zgodbe. Četrto, ki jo držite v rokah, sem podnaslovila s citatom iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan: Poglejte, moji ljudje prihajajo! Te besede je izrekla igralka Ivanka Mežan. Kot glavna nagrajenka je stala na odru Borštnikovega srečanja, ko je zagledala poljanske gledališčnike, ki so prišli na podelitev. Njene besede so se mi usedle v srce tudi zato, ker poosebljajo moja občutja, ki me spreletavajo vsakič, ko stisnem roko tistim, ki mi zaupajo zgodbo iz svojega življenja. Tudi četrta knjiga je zelo posebna in dragocena zaradi vseh, ki so mi zaupali skrivnosti, ki so jim ležale na duši. Teh se je v skoraj štiridesetih letih nabralo ogromno.

Kot otrok sem bila pogosto zelo osamljena. Uteho sem našla v knjigah. Zelo rada sem se pogovarjala s knjižničarko Jelko. Je bila ona tista, ki je v meni prebudila radovednost? Je bila to Ivanka Kavčič iz Podgore, ki sem jo, ko je bil prvi sin še v vozičku, obiskovala in ure in ure poslušala njene samogovore? So bile krive domače razmere, ko je bilo prepovedano in umazano vse, kar je bilo količkaj povezano z intimo, spolnostjo ali z medsebojnimi odnosi? Kar pomnim, sem bila poslušalka. Za lastne težave sem redkokdaj našla sogovornika.

Pri sedemdesetih se z veliko radostjo in tudi ponosom oziram na prehojeno pot. Na njej je bilo polno slučajnosti in ‘če-jev’. Če ne bi bilo radijske oddaje Zanimivi ljudje živijo med nami, ne bi bilo Usod, podlistka, ki še zmeraj vztraja na straneh Gorenjskega glasa. Če ne bi bilo Mici, ki mi je s takšno strastjo in navihanostjo pripovedovala o spolnih odnosih, ki so bili značilni za čas pred drugo svetovno vojno, kdo ve, ali bi me področje intime sploh kdaj potegnilo vase? Če ne bi vodila Skupnega nočnega programa regionalnih radijskih postaj Slovenije (SNOP), bi mi bilo dano, da prisluhnem tudi zelo nagajivim in intimno obarvanim zgodbam? Če ne bi imela občutka za sočloveka, kdo ve, ali bi mi tisti z najtežjimi življenjskimi izkušnjami sploh zaupali?

Lahko mi verjamete, da intimni svet človeka, umeščenega v zadnjih sto let, zelo dobro poznam. Skozi različne pripovedi sem bila priča tudi spreminjanju vrednot. Če je bilo generaciji, rojeni na prelomu dvajsetega stoletja, devištvo še izjemnega pomena, se danes iz njega prej kot ne norčujemo. Če je pred tridesetimi in več leti veljalo, da se kruha ne meče v smeti, so ga danes polni zabojniki. Če je bila dana beseda še v petdesetih, šestdesetih letih nekaj svetega in če so se predniki po najboljših močeh držali desetih zapovedi, je danes vse drugače. Če se je nekoč življenje odvijalo v krogu ožje in širše družine, se danes to seli na družabna omrežja. Koliko jih je, ki zvečer ugasnejo televizijo, se usedejo za mizo, zapojejo, zmolijo, se pogovarjajo? Ko sem bila mlada, smo sanjali o dnevu, ko bomo zaključili s šolanjem, šli v službo, si ustvarili družino, imeli otroke, hišo in srečno živeli do zadnjega dne življenja. Mlajšim generacijam se naše želje zdijo smešne in preživete.

Na podoben način, kot se je spreminjal človekov odnos do samega sebe, vrednot in okolja, se je spreminjala tudi notranja dinamika zgodb. Prve, ki sem jim prisluhnila, so govorile o trpljenju, odpovedovanju, žrtvovanju. Ženske so bile odvisne od moških, s katerimi so bile poročene. O užitkih v spolnosti so lahko le sanjale. Razdajale so se za družino in otroke. Redki žarki sreče, ki so posijali v njihovo življenje, so jih osrečili do te mere, da so se jih oklepale do zadnjega dne življenja. Bile so zadovoljne z drobtinicami, zato so bile – pa naj se še tako nenavadno sliši – srečnejše, kot smo ženske danes.

Po drugi svetovni vojni so se osamosvojile, se zaposlile, kontracepcija, ki je v sedemdesetih letih postala dosegljiva vsakomur, pa je pripomogla, da so začele uživati tudi v spolnosti. Lasten denar jim je dajal občutek svobode, saj so lahko z njim razpolagale po mili volji. Število družinskih članov se je skrčilo na enega ali dva otroka, z več otroki so se lahko pohvalili le redki. Šolski sistem je komaj dohajal vse, ki so želeli študirati. Odnosi med žensko in moškim so se začeli spreminjati. Ona je bila tista, ki je vzela vajeti v roke tudi znotraj štirih domačih sten. Da so se klasični, zelo tradicionalni odnosi postavili na glavo, pričajo številne zgodbe moških, ki so mi jih ti zaupali in sem jih zbrala v tretji knjigi serije.

Pred kakšnimi desetimi leti mi je prišla v roke drobna rdeča knjižica ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča. O njem sem vedela bore malo. Toliko pravzaprav, kot smo se učili v šoli. Informacije so bile osredotočene na podatek, da je dal zažgati Cankarjevo Erotiko pa da je bil zelo nazadnjaški škof. Tomaž Ivešić je leta 2013 v Razpotjih objavil zanimiv članek z naslovom Seks kot objekt kulturnega boja. Priznam: prebrala sem ga na dušek! Izkrivljena podoba Jegliča je izginila. V njem sem videla človeka, ki mu je bilo iskreno mar za trpljenje žensk, ki so bile na milost in nemilost prepuščene spolnim navadam tistega časa. Na različnih literarnih večerih, ko sem predstavljala knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, so ga prisotni pogosto omenjali. Zmeraj sem si vzela čas in zbranim razložila, kako pomembna je bila za ženske njegovega časa ta drobna, rdeča knjižica z naslovom Ženinom in nevestam. Predsodkov, ki jih je o Jegliču zacementiral šolski sistem, se ni dalo kar tako odpraviti.

Po tem, ko je prišla med bralce prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem – dobrih sto let po Jegličevi ‘rdeči brošuri’ – tudi sama doživela zelo podobne odzive. Kaj vse so mi rekli! Med drugim tudi to, da spodobna ženska, poročena, s štirimi otroki, verna, pač ne zapisuje ‘nagnusnih’ zgodb o spolnosti. Če kdo, sem jaz tista, ki lahko škofa Jegliča, njegov pogum, ne nazadnje tudi razočaranje zaradi duhovnikov, ki so mu obrnili hrbet, zelo dobro razumem. Po moje bi se v grobu obračal, če bi vedel, da je odnos do pogovorov o intimnem življenju marsikje med ‘njegovimi’ enak, kot je bil na začetku 20. stoletja. Bil je eden prvih, ki je imel pri ozaveščanju ljudi o spolnosti izjemno pomembno vlogo!

Tudi zbirka štirih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače ozavešča. Zgodbe, povedane in zapisane iz prve roke razkrivajo tisti del našega življenja, o katerem ne govorimo na glas. Redki so, ki se jim ne bi od časa do časa dogajale tudi hude reči. Nekateri poiščejo psihoterapevta, da jim pomaga prebroditi težke trenutke, drugi se želijo zgolj spovedati. In zgodbe, ki jih prebirate tudi v četrti knjigi, so prav to – osebne spovedi. V slovenskem prostoru so te zgodbe nekaj unikatnega in izjemno pomembnega za t.i. občansko znanost (ang. citizen science).

Med ljudmi še zmeraj živi tudi nagajivi duh. Da je res tako, dokazujejo anekdote znanega Belokranjca Ota Nemaniča. Šegave in poredne prigode prednikov in vrstnikov je strnil v šopek, ki bo zadišal vsakemu, ki bo odprl četrto knjigo. Vesela sem, da mi je uspelo zbrati kar nekaj spominov na otroška leta. Kaj vse je morala doživljati Mojca, ki jo je oče posiljeval od otroštva naprej? Njena zgodba vas bo pretresla.

Nekaj vas zelo lepo prosim: ko boste knjigo vzeli v roke, nikar ne komentirajte, češ, to se pa ni moglo zgoditi, to si je nekdo izmislil, zgodbe so plod izrojene domišljije! Niso! Še kako so resnične! Če jih zanikate, zanikate tudi pravico vsakega posameznika, da o dogodkih iz svojega življenja pripoveduje tako, kot jih je sam doživel in občutil!

Tudi četrti del, ki ga držite v rokah, ne sodi med knjige, ki jih preberemo na dušek v enem večeru! Med zgodbami naj se bralci sprehajajo počasi, zlagoma, z empatijo. O njih se moramo pogovarjati z bližnjimi. Lepo bi bilo, če nas spodbudijo, da še sami sedemo za računalnik in kaj napišemo. Želela bi, da bi kljub brezskrbnemu mehurčku, v katerem živimo, pripovedovalca začutili in ga navsezadnje tudi razumeli.

Pravijo, da sem ena zadnjih še živečih zgodbark. Starejši bralci se jih bodo spominjali: v zimskem času so hodile iz vasi do vasi, od ene hiše do druge. Ob dolgih večerih so sedele na peči in pripovedovale zgodbe, iz katerih so se poslušalci učili tudi življenjskih resnic. Stara sem sedemdeset let. Čas neusmiljeno teče. Bom v prihodnjih letih še zmogla toliko moči in energije, da bom izdala peto knjigo?

Zbirka knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, niso le popisani listi, ampak je z njimi tesno prepleteno tudi moje osebno življenje. Večino prostega časa sem preživela ob poslušanju in beleženju, pa tudi razmišljanju, kako komu od tistih, ki so se znašli v stiski, pomagati. Družina mi je zmeraj stala ob strani. Razumeli so, da mi je poslanstvo, ki ga opravljam, v veliko veselje in notranje zadovoljstvo.

Me pa veseli, da bo prva knjiga zdaj na voljo kot e-knjiga tudi za srednješolsko branje. Leta 2015 je bil posnet dokumentarni film, ki ga pod naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače najdete v spletnem arhivu Radiotelevizije Slovenije. SNG Maribor je na oder postavilo predstavo Prividi kačjega pastirja. Urška Djukič je skupaj s Francozi ustvarila izjemen kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki se, potem ko je prejel številne mednarodne nagrade, poteguje tudi za nagrado Evropske filmske akademije. In ne nazadnje: z bralkami in bralci sem se srečala na več kot 1200 literarnih večerih!

Na koncu tega uvodnega zapisa lahko še enkrat vzkliknem: Poglejte, moji ljudje še zmeraj prihajajo! Če ne boste nikjer drugje našli rame, kamor bi položili glavo in skrbi, se lahko oglasite pri meni. Pogovor zmeraj dobro dene!

 

Milena Miklavčič