O navlaki

-

 



fotka


Če (ko) hodite po slovenskih krajih, če ste pozorni, potem zelo hitro opazite, da ima večina zasebnih hiš (tudi novejše) vsaj enega- večina tudi več- tako imenovanih ''pomožnih objektov''. Lahko je zidan, lahko je lesen. Poleg garaže seveda.

Ti ''objekti'' (barake) so v prvi vrsti namenjeni ''odlaganju''. Jaz bi rekla ''odlaganju ''nepotrebne šare''. Moj Najdražji ima drugačno mnenje: gre za odlaganje stvari, ki še ''kdaj prav pridejo''.

V teh ''odlagalnicah'' se najde čisto vse: od polomljenih otroških koles (četudi so njihovi uporabniki danes stari že 30, 40 ali več let), do avtomobilskih, že čisto preperelih gum, do vreč s plesnivimi oblačili še iz 20. stoletja, do različnih orodij, kjer bi bilo treba zamenjati le kakšen delček, pa bi- tako pravijo ''odlagalci'', ta stvar spet služila svojemu namenu.


Če boste utegnili, preberite še zanimivo zgodbo:


Janka in Peter sta se po upokojitvi preselila v stanovanje, ki sta ga kupila v Izoli, hišo pa sta dala v uporabo sinu in njegovi družini z besedami, da si jo lahko preuredita po svoje. Mlada dva sta najprej porabila več kot teden dni, da sta s poltovornjakom odpeljala od hiše neuporabno šaro, ki se je valjala tako po ''keudrih'' kot po teh, že omenjenih ''pomožnih objektih''. Enega sta tudi podrla, ker sta na njegovem mestu postavila otroška igrala. Prepolne podstrehe se še nista lotila, pospravljanje sta prestavila na kasnejši čas, ko bodo otroci odrasli in bodo želeli imeti v njej svoje zatočišče.
Ko sta po ''korona-karanteni'' oče in mama prišla na obisk v rodne kraje, ju je skoraj kap. Navlaka, ki sta jo skrbno hranila in nalagala več kot 40 let, je izginila! Prišlo je do hudega prepira, oče se je sina lotil celo s pestmi. Ko so se strasti proti večeru končno umirile, so se začeli pogovarjati. Na vprašanje, kaj točno je bilo ''na odlagališču'', starša nista znala odgovoriti. Le to sta ponavljala, da so bile same ''uporabne reči''.

Ta mladi so ju potem peljali v klet, kamor sta prenesla oblačila iz ''zgornjih'' omar, da sta lahko naredila prostor za svoja. Oče in mama sta se lahko na lastne oči prepričala, da sta šparala oblačila celo iz svojih mladih let. Pa kuhinjske lonce, ki so bili obtolčeni, pa kozarce in skodelice, ki prav tako niso bili za uporabo. Da o neuporabnih ''koutrih'' in ''pouštrih'' ne govorim!


Skratka, hočem reči, da je slovenska krajina čisto po nepotrebnem tudi dežela različnih barak in drugih pomožnih objektov, ki jih lastniki tlačijo na vsak kvadraten meter, na katerem ne raste zelenjava ali ne cvetijo rože.

Na zelo podoben način ne razčiščujemo tudi medsebojnih odnosov. Ne vsi- da ne bo pomote - mnogi pa!


Dva, ki se ločita, se še leta in leta medsebojno ''kontrolirata'', nezmožna potegniti črto, ''pospraviti'' in zaživeti novo življenje.

Ogromno je staršev, ki se ''lastijo'' otrokovega življenja še, potem ko je že malodane v srednjih letih.

Na ''varnem'' ''hranimo'' zamere, jezo, stare grehe….


Namesto da bi se pogovorili med seboj, čustveno navlako ob vsaki priložnosti vlečemo na dan in se ''hranimo'' z njo.
Nesporazume pometamo pod preprogo, za materialno navlako postavljamo barake.

Samo da se ne vidi, pa je vse, kot mora biti!


Več zgodb pa v

tetralogiji na več kot 1800 straneh, Ogenj, rit in kače niso za igrače.





 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več