O navlaki

 

fotka

Če (ko) hodite po slovenskih krajih, če ste pozorni, potem zelo hitro opazite, da ima večina zasebnih hiš (tudi novejše) vsaj enega- večina tudi več- tako imenovanih ''pomožnih objektov''. Lahko je zidan, lahko je lesen. Poleg garaže seveda.

Ti ''objekti'' (barake) so v prvi vrsti namenjeni ''odlaganju''. Jaz bi rekla ''odlaganju ''nepotrebne šare''. Moj Najdražji ima drugačno mnenje: gre za odlaganje stvari, ki še ''kdaj prav pridejo''.

V teh ''odlagalnicah'' se najde čisto vse: od polomljenih otroških koles (četudi so njihovi uporabniki danes stari že 30, 40 ali več let), do avtomobilskih, že čisto preperelih gum, do vreč s plesnivimi oblačili še iz 20. stoletja, do različnih orodij, kjer bi bilo treba zamenjati le kakšen delček, pa bi- tako pravijo ''odlagalci'', ta stvar spet služila svojemu namenu.

Če boste utegnili, preberite še zanimivo zgodbo:

Janka in Peter sta se po upokojitvi preselila v stanovanje, ki sta ga kupila v Izoli, hišo pa sta dala v uporabo sinu in njegovi družini z besedami, da si jo lahko preuredita po svoje. Mlada dva sta najprej porabila več kot teden dni, da sta s poltovornjakom odpeljala od hiše neuporabno šaro, ki se je valjala tako po ''keudrih'' kot po teh, že omenjenih ''pomožnih objektih''. Enega sta tudi podrla, ker sta na njegovem mestu postavila otroška igrala. Prepolne podstrehe se še nista lotila, pospravljanje sta prestavila na kasnejši čas, ko bodo otroci odrasli in bodo želeli imeti v njej svoje zatočišče.
Ko sta po ''korona-karanteni'' oče in mama prišla na obisk v rodne kraje, ju je skoraj kap. Navlaka, ki sta jo skrbno hranila in nalagala več kot 40 let, je izginila! Prišlo je do hudega prepira, oče se je sina lotil celo s pestmi. Ko so se strasti proti večeru končno umirile, so se začeli pogovarjati. Na vprašanje, kaj točno je bilo ''na odlagališču'', starša nista znala odgovoriti. Le to sta ponavljala, da so bile same ''uporabne reči''.

Ta mladi so ju potem peljali v klet, kamor sta prenesla oblačila iz ''zgornjih'' omar, da sta lahko naredila prostor za svoja. Oče in mama sta se lahko na lastne oči prepričala, da sta šparala oblačila celo iz svojih mladih let. Pa kuhinjske lonce, ki so bili obtolčeni, pa kozarce in skodelice, ki prav tako niso bili za uporabo. Da o neuporabnih ''koutrih'' in ''pouštrih'' ne govorim!

Skratka, hočem reči, da je slovenska krajina čisto po nepotrebnem tudi dežela različnih barak in drugih pomožnih objektov, ki jih lastniki tlačijo na vsak kvadraten meter, na katerem ne raste zelenjava ali ne cvetijo rože.

Na zelo podoben način ne razčiščujemo tudi medsebojnih odnosov. Ne vsi- da ne bo pomote - mnogi pa!

Dva, ki se ločita, se še leta in leta medsebojno ''kontrolirata'', nezmožna potegniti črto, ''pospraviti'' in zaživeti novo življenje.

Ogromno je staršev, ki se ''lastijo'' otrokovega življenja še, potem ko je že malodane v srednjih letih.

Na ''varnem'' ''hranimo'' zamere, jezo, stare grehe….

Namesto da bi se pogovorili med seboj, čustveno navlako ob vsaki priložnosti vlečemo na dan in se ''hranimo'' z njo.
Nesporazume pometamo pod preprogo, za materialno navlako postavljamo barake.

Samo da se ne vidi, pa je vse, kot mora biti!

Več zgodb pa v

tetralogiji na več kot 1800 straneh, Ogenj, rit in kače niso za igrače.