Moške je treba brezpogojno ljubiti

 

 

 

 

fotka-vir

 

Svet so ustvarili moški, to je neizpodbitno. Vsaj tako trdi Hinko. Če odmislimo Boga, je bil prvi človek, ki je tlačil tla pod svojimi nogami - prav moški. Počasi, iz stoletja v stoletje, iz tisočletja v tisočletje, je gradil mesta, gradove, okope, obzidja, izumil je elektriko, rentgen, radij (no, tukaj je imela prste vmes tudi ženska, bi rada pripomnila, a vem, da je bolje, če držim jezik za zobmi), zaslužni so  za biokemične raziskave in odkritje brezcelične fermentacije, za oblikovanje kemiosmotske teorije in še za tisoč pomembnih stvari, ki so se zgodile od dneva 0 do danes.

Moj Hinko pravi, da bi se svet brez moških izpridil in življenje bi, po njegovem mnenju, presahnilo tako hitro, kot presahne Jezernica po poletni suši.

Že ves teden nisva govorila drug z drugim, togo in v zavetju svojih skritih misli sva sedela v dnevni sobi, ogenj v kaminu je prijetno prasketal, ko me je prešinilo, da bi bilo lepo, če bi za kakšno uro zadremala.

Od daleč sem ga opazovala, vzravnano je sedel na drugi strani sobe, za spoznanje nagnjen naprej in njegove oči so žarele kot že dolgo ne.

Nisem sem premaknila, kajti nagonsko se mi je zazdelo, da bo zdaj zdaj spregovoril. Za spoznanje je dvignil levo obrv, zavrtel prstan, ki ga je nosil na mezincu, odpel gumb na srajci in poskušal prekrižati nogi, pa mu ni uspelo.

»Si vedela,« je končno zamomljal,«da je francoski filozof Voltaire popil tudi do petdeset kav na dan?«

Seveda nisem vedela.

Ker sem po dolgih dnevih molka spet slišala Hinkov glas, sem se po otroško razveselila teh kav in tudi Voltaira, ki je na svojstven način pripomogel k razbitju tišine v najini dnevni sobi.

»Francoski pesnik Baudelaire si je ob neki priložnosti pobarval lase na zeleno, kaj praviš na to?«je počasi nadaljeval, medtem ko je listal po zaprašenih časopisnih odrezkih, ki jih je jemal iz neke škatle.

Za trenutek sem zaprla oči in si poskušala predstavljati moškega, katerega koli že, ki bi mu na glavi raslo nekaj, kar bi bilo podobno travi pred hišo.

»So se mu vmes zamešale tudi marjetice in petelinčki?«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi zlobno nasmehnila. Pa ne zato, ker bi hotela izničiti pomen Baudelairjevih zelenih las, kje pa! Kar ušlo mi je, imela sem občutek vrelega mleka, ki povsem nepričakovano prekipi preko roba.

Začela sem se presedati, z vajenim gibom sem segla v lase, bila sem jezna nase, tudi jaz bi lahko kaj brala, ne pa, da le sedim in čakam, kaj bo storil on.

Misli so bile zaspane in lenobne, že nekaj časa je minilo od takrat, ko so lahko glasno govorile, se smejale, kričale, norele in preskakovale bregove. Z dlanjo sem se podrgnila po čelu, krčevito sem se oklepala prgišča besed, ki so pripolzele med naju, na vsak način sem se želela pogovarjati, zato sem se trudila, da bi se spomnila česa iz zgodovine, s čimer bi se ženske lahko vsaj približno enakovredno kosale z moškimi.

Nič pametnega mi ni padlo na pamet, sramežljivo me je prešinilo, da sem nekje slišala o poljski princesi Elizabeti, ki je leta 1610 dala ubiti 650 deklic, da bi se okopala v njihovi krvi, ker je bila prepričana, da ji bo to povrnilo mladost.

»Ničvrednica, ne pa ženska!« je Hinko zaničljivo siknil in si pokril usta z dlanjo, ker se mu je kolcnilo.

»Moraš priznati, res ste manj vredne od moških,« pribije rahlo zviška.

»Sestre Bronte so napisale veliko knjig,« nadaljujem vsa vesela in srečna, da se mi je končno odprlo.

Hinko se je začel režati.

»To ne velja!« je dejal, ko se je nehal prav nesramno tolči po kolenih.

»Pisale so pod moškimi psevdonimi, drugače jih še pes ne bi povohal.«

Pomislila sem na Neronovo ženo Pompejo, ki je uporabljala masko za obraz, narejeno iz oslovskega mleka in kruha. Zadnji trenutek sem se ugriznila za jezik, zdelo se mi je, da bi me Hinko, če ne bi molčala, v kali zatrl.

»Dante je napisal sonet Beatrice, ko je imel komaj devet let, Mozart je prirejal koncerte pri šestih letih, Newton in Cardin pa sta matematične probleme reševala v sanjah,« se še zmeraj ni naveličal naštevati.

Jezno sem zacepetala z nogami.

»To so same izmišljotine, verjemi.«

Hinku je za trenutke vzelo sapo.

»Vse je zabeleženo. V knjigah. Zgodovina ne laže.«

»Kakšen tepec si! Nihče bolj ne laže kot zgodovina. Nenehno jo spreminjajo, vsak, ki jo vzame v roke, napiše novo različico.«

Nergala sem v prazno. Hinko je zlobno prhnil in utihnil. Obračal mi je hrbet in drezal v žerjavico.

V sobi je bilo temačno, komaj kaj svetlobe je prodiralo skozi plohe snežink, ki so že vse jutro priplesavale izpod neba, le kakšna, sem in tja, se je oprijela povešenih velikonočnic, ki so rumeno žarele, zbite med zemljo, peskom, blatom in lužami.

Hinko se je udobno ugnezdil na kavču, k sebi je potegnil revijo s križankami, svinčnik mu je že po navadi tičal za ušesom in medtem ko se je mrščil, pljuval slino po odeji in renčal, se je včasih vendarle hreščeče zahihital, zlasti še, če se je spomnil kakšnega gesla, na primer imena pristanišča v Zahodni Turčiji ob Egejskem morju.

''Pod lopatico me srbi,'' nepričakovano prhne in se zastrmi vame. Nemo me opazuje, ko se stokajoče dvignem, v križu me je že ves dan močno trgalo, pridrsam do njega, nejevoljno se skloni, da ga popraskam, vidim, da še ni dobro, kajti z vsem telesom je rinil proti meni, bala sem se, da se bo prevrnil na tla, pa se to ni zgodilo, kajti spet se vzravna, si poravna ramena in iztegne vrat, kar pomeni, da lahko grem in ga pustim pri miru.

Čez pol ure je lačen, hoče sendvič s sirom in malo zelenjavne skute, vstanem, se oprijemam kavča, fotelja in knjižne omare, ter oddrsam v kuhinjo. Stresa me mrzlica, ne počutim se dobro, vseeno ne mine deset minut, ko se vrnem, krožnik se mi malodane izmuzne iz rok, ko ga postavim predenj, sunkovito dvigne pogled, jezno in z nabranimi obrvmi me pogleda, mislila sem, da bo kaj rekel, a se je premislil.

''Kje pa je pivo?''

Stopnice v klet so bile strme, mrzle in spolzke. Tako je bilo že od nekdaj, zlasti ob slabem vremenu, kot je bil zadnje dni.

Svetilka na stropu, ki je komaj kaj oddajala svetlobe, je nihala sem in tja. Vsak korak, ki sem ga naredila, je bil boleč, nemo sem stiskala ustnice in molila, da se v klet ne spuščam zaman.

Mrzlično sem razmišljala, kdaj so nama pripeljali zadnjo gajbico piva, vendar se nisem mogla spomniti.

Ne vem, kaj točno se je zgodilo, nenadoma mi je spodrsnilo, hotela sem se oprijeti zidu, pa so prsti le zdrsnili po lepljivem ometu, s komolcem sem podrgnila po stopnici, v rami je jekleno škrtnilo, ko se je loveče telo z vso težo prevalilo nanjo in nato z glasnim truščem zdrselo v globino.

Onesvestila sem se, ni bilo drugače, kajti ko sem vnovič odprla oči, se mi je v glavi neznosno vrtelo, bolečina, ki se je kot napeta struna zarila v kolke, je postajala vedno bolj glasna, vrtajoča in brez milosti.

Skozi kletna okna se je slišala reka, ki je tekla na tej strani hiše, malo sem bila zmedena, prestrašena: kaj sploh delam v temi, ki me je ovijala v svoj objem?

Od nekod se je prikradel čuden in pritlehen bes, hkrati z njim so privrele solze, nikogar ni, ki bi pomagal, me je prešinilo, ko sem se, šibka, betežna in obtolčena, uprla na kolikor toliko nepoškodovano roko in poklicala na pomoč.

Enkrat.

Dvakrat.

Desetkrat.

Bridkost v moji duši je zajokala kot majhen otrok, ko so odmevi hlastajočih krikov omagali in nazadnje povsem potihnili.

Vrata tam zgoraj pa so se s treskom zaprla.